ŽePZ Rože za patra Škrabca

KONCERT ŽENSKEGA PEVSKEGA ZBORA ROŽE NOVA GORICA OB 100-LETNICI SMRTI P. STANISLAVA ŠKRABCA

»Soglasniki so kost, samoglasniki meso, naglas pa da dušo.«

Ta Škrabčev stavek je pred kratkim zasledil p. Niko, naš župnik in gvardijan, ki je danes žal odsoten. Velja, da ga upoštevamo tudi pevci: lepše ko izgovarjamo besede, bolje se nas razume, če vsako besedo tudi podoživimo, pojemo z dušo. Ženski pevski zbor Rože iz Nove Gorice se je že spomladi odločil, da počasti spomin na največjega slovenista druge polovice 19. stoletja, a dosedaj nismo prišle na vrsto. Škrabčevo leto ob 100-letnica smrti velikega moža, nas je nagovorilo, čeprav se o njem iz šole bolj malo spomnimo.  Danes se ne bomo predajale žalosti, ker je  velikan slovenske besede pred 100 leti odšel v večnost , veselimo se, ker nam je zapustil neprecenljivo doto. Slovenski jezik,  ki mu je posvetil kar 58 let svojega življenja, se je zaradi njegovih ugotovitev in zaključkov, novih zakonitosti,  lahko gradil,  zorel in dobil vse lastnosti svetovnega jezika.

Pater Škrabec si je prizadeval, da bi Slovenci dobili samostojen sodoben knjižni jezik, ki bi bil osnova  za visoko literarno ustvarjanje, kakor tudi osnova za vse potrebe, osnova na katero bi se naslonili, tudi pri vsakdanjem govoru. Zato je preštudiral vse slovanske in druge evropske jezike, poznal je latinščino, sanskrt. Pater Škrabec je na Kostanjevici živel ali delal skupaj z drugimi učenjaki in imel dobre pogoje za delo, take, ki so mu omogočali študij in znanstveno delo. Gotovo se je dobro počutil tudi med Goričani in Vipavci.  Naša tako raznolika, tekoča govorica mu je poleg njegove pojoče dolenjščine, odkrivala drugačne vidike naglaševanja in pravilnega poudarjanja slovenskih besed. Zavedal se je, da tudi narečja z obrobja slovenskega ozemlja lahko bogatijo jezik, ki ga govorijo v osrednji Sloveniji. Ljubil je slovenski jezik, njemu najlepši jezik na svetu, in slovenski narod, katerega nenadomestljiva vrednota je prav slovenski jezik. V Cvetju z vrtov sv. Frančiška  je zapisal: »Vse kar sem pisal, sem pisal iz ljubezni do slovenščine in iz ljubezni do Slovencev, vseh skupaj, kakor tudi vsakega posebej.« Njegova domoljubna drža nam je narekovala izbiro pesmi za naš današnji nastop. 

KDO JE BIL TA ŠKRABEC, DA JE NJEMU POSVEČENO LETO 2018?  

Bil je Dolenjec, rodil se je l. 1844 v majhni vasi Hrovači pri Ribnici, pri krstu dobil ime po očetu, Anton. Najprej je obiskoval osnovno šolo v Ribnici, ker pa je bil izjemno bister, so ga modri starši poslali v šolo v Ljubljano. Miren fant je bil najraje sam s knjigami, bral in se učil. Vse je opravil z odliko, tako v nižji in višji gimnaziji,  saj ni bil le izredno nadarjen, pač pa tudi marljiv. Trikrat je bil vpisan v isto Zlato knjigo, kot France Prešeren, Že na gimnaziji ga je zanimala slovenščina. Bil je že pred maturo, ko se je seznanil s frančiškanskim redom. Ta ga je pritegnil, saj je slonel na vrednotah in višjih duhovnih ciljih, ki mu bili blizu in so odgovarjali njegovi umirjeni naravi, pa tudi moralnim načelom. Leta 1863 je vstopil v frančiškanski red ter dobil ime Stanislav.

Star 23 let je zaključil študij teologije v Ljubljani in bil l. 1867 posvečen v duhovnika. Ker je bil izjemen študent, je bil takoj nameščen kot suplent  na novomeški frančiškanski gimnaziji.  Tu je ves čas študiral tudi slovenščino in razkril svoje drugo življenjsko poslanstvo z objavo razprave »O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi«. Leta 1870 je bil poslan na študij slovenščine na vseučilišče v Gradec. Po zaključenem študiju je bil leta 1873 nameščen na frančiškansko gimnazijo na Kostanjevici pri Gorici kot lektor. Ko je l. 1876 opravil še izpite za profesorja,  je tudi poučeval.

V tem času, v Avstro-Ogrski monarhiji,  je bila Kostanjevica študijsko, znanstveno in kulturno središče Goriške - treba si je seveda zamisliti Goriško brez Nove Gorice, a z Gorico, ki je imela večje zaledje tudi proti jugu. Tu je delovala frančiškanska gimnazija, bogoslovje in modroslovje, poučevali pa so profesorji in učenjaki svetovnega slovesa. Pater Škrabec je tu ostal polnih 42 let. Bil je v prvi vrsti  frančiškan, zavezan uboštvu, čistosti in pokorščini, bil je ponosen duhovnik, cenjen spovednik, natančen lektor in prevajalec, spoštovan profesor, urednik revije Cvetje z vrtov sv. Frančiška, učenjak slovenist, ljubeč vrtnar. Naštevanje je suhoparno in nam ne pride do srca. Ko pa prebiramo zapise o p. Škrabcu, ostrmimo in se začudimo, kje je bilo vse to skrito, da je slovenskemu človeku o njem tako malo znano.

Simon Gregorčič, naš slavček, je bil rojen leta 1844, istega leta kot p. Škrabec. Gotovo je poznal Škrabčevo delo. Prav v zadnjem času se je odkrilo  in bilo potrjeno, da sta se poznala in celo, da ga je Gregorčič, ko je bival v Gorici, obiskoval na Kostanjevici. Škrabec mu je svetoval pri  prevajanju Joba iz svetega pisma. Gregorčič se je verjetno poglabljal v to tematiko, ko je pisal pesmi. Za Škrabca in njegovo življenje in  delo na vseh področjih, v polnosti veljajo Gregorčičevi verzi iz pesmi Življenje ni praznik: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!»

Škrabec se je držal visokih moralnih in etičnih načel, njegov zgled asketskega redovnika in častitega duhovnika je bil brezmadežen,  pritoževanja, jeze ali slabe volje ni poznal, vsako delo je opravljal pošteno in do konca. Svoje življenje je posvetil in ga daroval za najvišje ideale in svoj narod, ki govori najlepši jezik na svetu.

Gregorčič je bil prerok, saj je v pesmi Soči že napovedal, da bo »krvava tekla«. Soška fronta je se je že leta 1915 približala Gorici. Italijani so na vse pretege obstreljevali položaje Avstrijcev. Najprej so prizanašali Kostanjevici, kasneje pa so granate padale tudi na samostan in cerkev. Že na začetku vojne se je večina frančiškovih bratov umaknila v Ljubljano in Kamnik, nekateri, med njimi p. Škrabec, so vztrajali, dokler granate niso zadele in poškodovale tudi njegove sobe. Takrat je moral s težkim srcem zapustiti ljubo mu Kostanjevico, svoj dom, izgubil je tudi večino knjig, ki so bile zložene po vsej sobi. Pogrešal je sončno Goriško, a je vedel, da se na Kostanjevico ne bo več vrnil. Umrl je tri leta kasneje 6. 10. 1918 v Frančiškanskem samostanu v  Ljubljani. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Več kot deset let kasneje, ko sta bila samostan in cerkev končno obnovljena in ponovno posvečena leta 1925, je Kostanjevica, sedaj pod Italijo, zopet postala duhovna opora ljudem iz okolice in romarjem. Slovenski frančiškani so bili že l. 1924  pregnani, sem so bili nastavljeni italijanski, da bi skrbeli za samostan in cerkev. Življenje je teklo naprej. Mladi so se ravno tako kot danes družili, iščoč samega sebe, se spoznavali in zaljubljali, srečevali so se tudi na Kostanjevici, tako kot danes. Nekoč, verjetno veliko kasneje,se je tu sprehajal tudi pesnik Ludvik Zorzut iz Brd, ki je takratno vzdušje opisal v pesmi Na Kostanjevici. Ob letošnjem Škrabčevem letu jo je uglasbil skladatelj Andrej Makor, p. Vid Lisjak jo je zapel na zaključni prireditvi v Kulturnem domu v Novi Gorici. Naj preberem samo delček:   Prvi del pesmi

Še en razlog imamo, da smo danes prišle zapet v samostan na Kostanjevici: ZARADI LJUBEZNI, ljubezni do rož! Pater Škrabec je ljubil rože, cvetje, naravo, kot sveti Frančišek. O cvetlicah je pisal v Cvetju in predstavljal bralcem različne vrste, saj je želel, da bi poznali še kaj drugega, ne le nagelj, rožmarin in roženkravt. Poučeval jih je o postopkih  gojenja, saj je sam vsako novo vrsto rož posadil in opazoval kako raste ter ugotavljal, kako je treba z njo ravnati, da dobro uspeva tudi pri nas. Bralcem je na njihovo željo pošiljal tudi semena, ki jih je dobil pri vrtnarjih v mestu ali jih kasneje tudi sam vzgojil. Priporočal je bralkam naj sadijo rože, ki so primerne za krašenje cerkva ter svetoval, katere rože in barve rož so primerne za kak praznik v letu in kako naj sestavijo šopke, katere barve sodijo skupaj.

P. Vincencij Kunstelj je zapisal o vrtnarskem talentu p. Škrabca tole: Naše ljudstvo že samo od sebe ljubi cvetlice in jih  rado goji. Da je pa v tem oziru še napredovalo, za to gre prav posebna hvala p. Stanislavu, ki je bil seveda tudi sam prav izveden vrtnar. Večkrat ga je bilo videti že navsezgodaj zjutraj, ko je na vrtu kopal, presajal in zalival. Včasih je oblazil ves veliki kostanjeviški vrt ter si vsako cvetlico posebej ogledal, kako kaj raste in uspeva. Pri srcu so mu bile zlasti gladijole ali mečiči, kakor jih je po naše imenoval. Z veseljem je poročal v Cvetju, kako so se iz domačega, križem oplojenega semena pokazale prvič nekatere jako lepe nove sorte, ki so jim dali, tako piše, zavoljo posebne lepote imena, po naših starih slovenskih piscih, od Trubarja in Dalmatina pa vse do Bleiweisa in Jerana. Kako je bil vesel, ko se mu je spolnila davno gojena želja, da so na samostanskem vrtu postavili velik cvetličnjak in je bilo tako mogoče tudi bolj občutljive cvetlice čez zimo ohraniti, kar je včasih v Gorici precej težavno. Take cvetličnjake je priporočal z vneto besedo tudi cerkvenim predstojništvom.«

Pater Škrabec je bil čuden, kot je ugotovil, zopet p. Niko, v pozdravnem govoru na prireditvi ob formalnem zaključku Škrabčevega leta, ki pa se še kar nadaljuje. Ne vem, če je bil res čuden, mogoče nekoliko odmaknjen od sveta, saj ni želel, da bi ga karkoli motilo pri delu. Ravno zato je toliko dosegel. V skromnih razmerah se je razvil v velikega učenjaka. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator. Svojih številnih talentov ni zanemaril, kot človek je bil visoko etičen, strog predvsem do sebe, dosleden in delaven iz lastne želje in odgovornosti do slovenskega jezika in naroda. Pobožno, z vero v Kristusa je natančno Izpolnjeval vse dolžnosti svojega reda in službe. Samega sebe je podredil poslanstvu in življenju za katerega se je odločil. Lahko bi rekli, da se je daroval; ne, on ni mislil tako, njegovo življenje in delo je izhajalo iz njega samega. Za nas Slovence je bil in je dar.

Naj zaključim z njegovimi besedami: »Slovenci moji, bodimo možje in ne zamerjajmo si odkritosrčnosti. Ljubimo resnico, če tudi ni namazana se vsemi sladkimi besedami. Med in tržaške fige nas ne bodo rešile, resnica le nas more in bratska ljubezen.«

Pripravila Mira Bastjančič

13. 10. 2018

Galerija: