10. OKT. 2015 - ROMANJE FRANČIŠKOVIH DRUŽIN NA PTUJSKO GORO IN PTUJ

SKUPAJ POD MARIJIN PLAŠČ

 

»Hitimo vsi na božjo pot, tja gor od mesta Ptuja,

tja blizu črna gora je, ji ptujska pravijo ljudje…« (Karel Štrekelj, 1907)

 

Frančiškovci iz Gorice in Koprske škofije smo si na romanju po skrivnostnih in samotnih poteh sv. Frančiška v juniju l. 2014 obljubili, kako se bomo že naslednje leto skupaj podali na božjo pot, da se še bolj spoznamo in utrdimo bratske vezi. Brate in sestre iz Italije smo povabili tudi na naše božje poti, ki sicer niso tako slovite kot umbrijske, a so lepe in dobro obiskane. Bližal se je že mesec oktober, mesec posvečen Rožnovenski Mariji, ko smo že mislili, da ne bo dovolj prijav za na pot in bomo romanje prestavili. Tudi sredi jesenskih dni se zna brat Sonce potuhniti za oblake, v meglo, ko nam Stvarnik lahko pošlje veter in dež, ki popotnika včasih prikrajšata za toploto, za lepe razglede. A klic Marije Zavetnice s Ptujske Gore je bil močnejši in naš avtobus je bil zaseden do zadnjega mesta.

Rožni venec in pesem sta nam krajšala pot v Prlekijo, ko smo hiteli na milostno goro. Ljubeznivi patri minoriti, sinovi sv. Frančiška Asiškega, ki na Gori že desetletja skrbijo, da milostni izvir ne bi usahnil, so nas potrpežljivo čakali s pričetkom sv. maše, kajti bili smo v zamudi zaradi jutranjih zapletov na meji, ki je ni več. Tiste, ki so prag mogočnega svetišča prestopili prvič, je že pogled na pročelje gotske bazilike očaral, še bolj pa so se čudili nad nenavadno lepoto njene notranjosti. Marija z Detetom v naročju nas je pričakala v vsem svojem sijaju in nam usmiljena ponudila zavetje pod plaščem tako, kot vsem 82 osebam, ki imajo to milost in srečo, da že več kot 6 stoletij stojijo upodobljeni ob njej. Pri sv. maši, ki jo je daroval gvardijan p. Milan, ob somaševanju naših duhovnih spremljevalcev patrov Marjana, Tomaža in Filipa smo se srečali z Bogom in bili še bolj povezani z Božjim Sinom, ki nas uči, da pri mizi Besede in Kruha postajamo bratje in sestre, Kristusovi učenci, sposobni se ljubiti, kot nas je On ljubil. Potem smo še enkrat v tihi molitvi položili na oltar svoje zahvale in prošnje za vse potrebe. Barvna okna so nam med tem pela Frančiškovo Sončno pesem in spremljal nas je mili pogled minorita sv. Maksimiljana Kolbeja, ki je v Auschswitzu daroval svoje življenje za bližnjega.

Ob razlagi p. Martina, rektorja bazilike, in p. Milana o zakladih veličastnega spomenika krščanstva v svetišču in v romarski hiši pri ogledu mojstrskega filma o rojstvu cerkve ter o njenem širokem versko-kulturnem pomenu, smo bolje spoznavali baziliko Marije Zavetnice, kjer s široko razprostrtim milostnim plaščem stoletja kraljuje, spodbuja, tolaži in blagoslavlja vse, ki se k njej zatekajo.

Provincial minoritov p. Milan Kos nam je v obnovljeni cerkvi Sv. Petra in Pavla in v samostanu na Ptuju prijazno razkazal umetnostne zaklade svetišča, bogato samostansko knjižnico in baročni refektorij, ki danes služi kulturnim in izobraževalnim dogodkom. Razkril nam je (mnogim neznano) dramatično usodo patrov minoritov, ki so morali l. 1941 v begunstvo. Po vojni so se iz begunstva vrnili k razvalinam cerkve. Poškodovani baročni inventar in vrednejše stvari so v tem času izginile. Z nesebično pomočjo faranov iz domače in okoliških župnij so obnovili dragoceni gotski prezbiterij, popravljali samostansko zgradbo in inventar. Njihova prizadevanja so se - kljub velikim oviram - nadaljevala vsa desetletja po vojni in leta 2011 je bila po rekonstrukciji monumentalne baročne fasade obnovljena cerkev tudi posvečena, kar ima »izreden zgodovinski in pastoralni pomen za vse, ki se vračajo k lastnim koreninam in bogatijo sebe in zgodovinsko podobo Ptuja. Mesto, znano po starem mestnem jedru, je bogatejše in lepše po zaključku prenove minoritske cerkve sv. Petra in Pavla«, je zapisano na samostanski spletni strani.

Romanje ne bi bilo popolno brez obiska proštijske cerkve sv. Jurija, kjer nas je pričakal p. Andrej in nam na šegavi način predstavil izjemne umetniške zaklade božjega hrama, katerega začetki segajo v 4. stol. Med drugim nam je povedal, da je v drugi polovici 3. stol. po Kristusu na Ptuju imel v svojo versko skupnost cerkveni oče in mučenec sv. Viktorin Ptujski - prvi razlagalec Svetega pisma v zahodnem svetu. Njegovi spisi so prvo knjižno delo, ki je nastalo na naših tleh in sam je bil tudi edini antični pisec, ki je živel pri nas. Umrl je l. 304 med preganjanjem kristjanov.

Romarje nas še vedno spremlja hvaležna misel na milostno goro, na patre skrbnike in sv. Frančiška, na mučenca Maksimiljana in Viktorina… in tiha pobožna želja, da bi zmogli postajali tudi mi ponižni Kristusovi učenci, da bi z Božjo pomočjo znali prižigati Luč v temi, ki nas obdaja.

Naj zaključim s poslednjim verzom iz pesmi Sveti Frančišek, ki jo je zapel znameniti Prlek Edvard Kocbek:

»Veš, samo nečesa bi rad:

le tvojo dlan izvoljeno bi rad objel,

prijel bi jo tak nežno in si lice ž njo ogrel,

ah ,  svoje mrzlo lice, solnčni brat.«