Bohoričeva slovnica

Prva slovenska slovnica je sad prevajanja Svetega pisma v slovenski jezik. V skladu s protestantskim naukom naj bi imel vsak vernik neposreden dostop do Božjega razodetja, ki je zapisano v Svetem pismu. To mora biti na voljo v domačem, ljudskem jeziku. 

Medtem ko je že Primož Trubar prevedel Novo zavezo in Psalme, se je Jurij Dalmatin lotil velikega dela, prevajanja celotnega pisma s poglobljenim študijem slovenskega govorjenega jezika. V njem je odkrival zakonitosti in pravila, po katerih se je ravnal in se jih je držal v celotnem prevodu. Zato je njegov prevod veliko bolj enoten, kot so bili Trubarjevi. Adam Bohorič, ki je opravil revizijo Dalmatinovega prevoda, je te ugotovitve zbral, jih sistematiziral in pospremil s študijo in razlagami (v latinskem jeziku) ter izdal v posebni knjižici, ki je izšla v Wittenbergu istega leta kot Dalmatinov prevod Svetega pisma (Biblija), leta 1584. Dal ji je latinski naslov Arcticae Horulae (Zimske urice). 

Bohorič je slovnico uredil tako, da je za naslovno stranjo najprej uvrstil odtis grbov treh dežel, Koroške, Štajerske in Kranjske, v območju katerih so prebivali slovenski rojaki. Sledi daljši predgovor kot posvetilo, v katerem brani slovensko jezikovno samostojnost proti nemščini in opozarja na njeno povezavo s slovanskimi jeziki. Uvodu sledi v latinščini razložena slovnica slovenskega jezika. Sestavljata jo dva večja dela, od katerih prvi obsega pravopis, besedoslovje in oblikoslovje, drugi pa skladnjo. Knjigo zaključuje obsežno vsebinsko kazalo.

Zimske urice so prvo slovensko jezikoslovno delo, ki je nastalo zato, da bi učence ljubljanske stanovske šole, katere ravnatelj je bil Adam Bohorič, čim bolj usposobilo za aktivno rabo latinščine. S slovnico je dal slovenskemu knjižnemu jeziku trdno ogrodje in prvo teoretično potrditev njegovega obstoja. Našteta so tudi načela črkopisa, ki se po njem imenuje bohoričica – ta je bil v slovenščini v rabi nadaljnjih 250 let.

Ob tem lepo vidimo, kako je v svojem nastanku slovenska pisana beseda tesno povezana z Božjo besedo – slovenski jezik je postal knjižni jezik takrat, ko je v njem spregovoril Bog ...

Knjiga ima svojo vrednost tudi kot velika bibliofilska redkost, saj se je do danes ohranilo le šestindvajset izvodov. Posebnost izvoda, ki ga hrani naša knjižnica, je v tem, da je na notranji strani prvih platnic Bohoričevo lastnoročno posvetilo, ki ga je napisal, ko je knjižico podaril Goričanu Juriju Ževu. In prav ta izvod je 3. decembra 2009, na »ta veseli dan kulture«, stopil v javnost v digitalizirani obliki in je odslej na voljo na svetovnem spletu.