Koncert Goriškega okteta Vrtnica

ŠKRABČEVO LETO 2018

Leto 1844 podari Slovencem dva častitljiva moža. Rojena vsak na svojem koncu naše domovine, prvi v Hrovači pri Ribnici, drugi v Vrsnem pod Krnom, se bosta v zrelih letih srečevala v Gorici. Le kdo ne pozna Simona Gregorčiča, ki je p. Stanislava Škrabca obiskoval v njegovi skromni celici frančiškanskega samostana na Kostanjevici. Oba sta neskončno ljubila svoj rod, svojo materno govorico, svojo domovino. Vsak po svoje sta ustvarila bisere, ki nam bodo razsvetljevali pot, če bi se, nepremišljeni, spozabili, od kod prihajamo, kdo smo in kam potujemo.

P. Stanislav Škrabec , skromen frančiškan-duhovnik, ki se je z jezikoslovjem ukvarjal celih 58 let,  je na Kostanjevici preživel glavnino svoje ustvarjalne dobe, polnih 42 let. Svoje celice skoraj nikoli ni zapuščal. Z jezikoslovcem-duhovnikom dr. Antonom Breznikom, ki je takole zapisal, se tudi mi čudimo:

“Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator.”

Zaljubljen v slovenski jezik je p. Škrabec zapisal: »Slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu.« Že na gimnaziji se je ukvarjal s slovanskim jezikoslovjem, v svoji prvi službi v Novem mestu pa resno opozoril na predmet svojega zanimanja. Tu je podal temeljito razpravo »O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi.«

Ob 100-letnici smrti velikega Slovenca, modrega znanstvenika, težko dosegljivega jezikoslovca, izvedenca v raznih strokah bogoslovja in leposlovja, ki mu tudi zvezdoslovje ni bilo španska vas in je resno posegel celo po starem sanskrtu, poznal vse slovanske jezike, razumel vse romanske, italijansko tudi precej dobro govoril, razumel angleško in se zadnja leta učil celo madžarski jezik, je Frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gorici razglasil Škrabčevo leto.

P. Vincencij Kunstelj, Škrabčev učenec, je zapisal: »Rad, zelo rad je imel ljubo Kostanjevico, a ko je ob napadu Italijanov v prvi svetovni vojni sprevidel, da ni več rešitve zanjo, se ga je polotila silna potrtost, toda godrnjal ni.  Leta 1915 je moral zapustiti sončno Goriško zaradi Soške fronte. Novi dom pri Frančiškanih v Ljubljani mu je nudil zatočišče samo tri leta. »Dne 6. oktobra 1918 je v ljubljanskem frančiškanskem samostanu izdihnil svojo blago dušo p. Stanislav Škrabec, mož, ki res zasluži, da čita o njem ves slovenski narod, ki ga je vneto ljubil in zanj delal vse svoje življenje.« je bilo zapisano v Koledarju Mohorjeve družbe za leto 1920.

»Pokopali smo svetnika!« so od pogreba gredoč menili njegovi prijatelji.

 

P. STANISLAV ŠKRABEC V OČEH SODOBNIKOV

P. Vincencij Kunstelj, Škrabčev učenec je zapisal: »Priden kakor mravlja je zgodaj vstajal in pozno hodil spat, dostikrat je počival le par ur. Kljub temu in kljub slabotnemu zdravju že izza mladih nog je vendar dočakal visoko starost, kar je zlasti pripisati njegovi veliki zmernosti v jedi in pijači. Bil je mož molitve in premišljevanja. Zelo točen je bil tudi glede šole. Celo bolezen (hud prehlad) in visoka vročina v poletnih dneh nista mogli zaustaviti njegove gorečnosti. »Po vseh goriških šolah so imeli ob času najhujše vročine vsaj po nekaj dni počitnic, p. Stanislav bi jih nam že bil privoščil, ali sebi jih ni, in tako smo sopihali dalje.« Bil je majhne postave, umnega, pa prijaznega pogleda in prav prikupnega, premišljenega govorjenja. Z neprisiljeno prijaznostjo te je sprejel, rad odgovarjal na zastavljena vprašanja, nikoli pa ne silil v ospredje, ker je bil silno skromen. Obiskovali so ga pogosto posebno učeni gospodje, večkrat celo profesorji z Ruskega.«

»Bil je izvrsten in posebno priljubljen spovednik, ki v spovednici ni veliko govoril, pač pa z občudovanja vredno potrpežljivostjo ure in ure poslušal grešne obtožbe ter s kratkimi in jedrnatimi besedami vlival olje tolažbe v skesana srca. V spovednico je šel vselej, kadar je bilo treba. Če mu je prišel brat zakristan v celico povedat, da ga čakajo ljudje pri spovednici, je brez ugovora in obotavljanja pustil svoje delo in šel naravnost v spovednico; ko je tu končal, je šel zopet v celico in če ga je brat zakristan kmalu nato zopet poklical, je zopet molče takoj vstal in šel spovedovat. Nekega dne ga je poklical za posamezne osebe osemkrat eno dopoldne! P. Stanislav ni pokazal najmanjše nejevolje, niti rekel besede. Vstal je, odšel iz celice v cerkev spovedovat, in nikomur ni izustil godrnjave besede o tem.

Tudi sicer je bil zaupanja vreden mož: kar je on zvedel, to je ostalo pokopano v njegovem srcu.«

 

ŠKRABČEVO VESELJE DO GOJENJA CVETLIC

P. Vincencij Kunstelj je patrovo veselje do gojenja cvetlic takole popisal:

»Cvetja z vertov (vrtov) Svetega Frančiška, časopis, ki ga je urejal p. Škrabec, je od časa do časa prinašal daljše in krajše sestavke o gojenju cvetlic. Te sestavke je pisal p. Stanislav sam. Hotel je širiti med našim ljudstvom umevanje za cvetlice ter skušal s poučevanjem doseči, da bi naši ljudje poznali in gojili še kaj drugega, ne samo nagelj, rožmarin in roženkravt. In res se mu je to vsaj deloma posrečilo, zlasti ko je na željo razpošiljal tudi razna semena po naših krajih bolj nenavadnih cvetlic, ki jih je bilo sicer dobiti pri mestnih vrtnarjih le za drag denar. Ni odnehal, dokler ni svojim bralkam dopovedal, kako je treba ravnati s takimi cvetlicami, da morejo uspevati tudi pri nas. Zlasti je priporočal, naj pobožne dušice goje lepo cvetje, da z njim krase hišo božjo, in jih tudi učil, kako gre izbirati cerkvenemu letu primerne barve in kako raznobarvne cvetlice prikladno mešati v šopke. Naše ljudstvo že samo od sebe ljubi cvetlice in jih  rado goji. Da je pa v tem oziru še napredovalo, za to gre prav posebna hvala p. Stanislavu, ki je bil seveda tudi sam prav izveden vrtnar. Večkrat ga je bilo videti že navsezgodaj zjutraj, ko je na vrtu kopal, presajal in zalival. Včasih je oblazil ves veliki kostanjeviški vrt ter si vsako cvetlico posebej ogledal, kako kaj raste in uspeva. Pri srcu so mu bile zlasti gladijole ali mečiči, kakor jih je po naše imenoval. Z veseljem je poročal v Cvetju, kako so se iz domačega križem oplojenega semena pokazale prvič nekatere jako lepe nove sorte, ki so jim dali, tako piše, zavoljo posebne lepote imena, po naših starih slovenskih piscih, od Trubarja in Dalmatina pa vse do Bleiweisa in Jerana. Kako je bil vesel, ko se mu je spolnila davno gojena želja, da so na samostanskem vrtu postavili velik cvetličnjak in je bilo tako mogoče tudi bolj občutljive cvetlice čez zimo ohraniti, kar je včasih v Gorici precej težavno. Take cvetličnjake je priporočal z vneto besedo tudi cerkvenim predstojništvom.«

(Besedila, brana med koncertom, pripravila Petra Zavrtanik, brala Katja Terčič)

Goriški oktet Vrtnica umetniško deluje že dobra tri desetletja. Vokalni ansambel, ki ga sestavljajo izbrani pevci širše Goriške in zamejstva, se uvršča med najboljše slovenske zborovske zasedbe, prepoznaven pa je tudi mednarodno. Je dobitnik številnih priznanj in nagrad na pomembnih zborovskih tekmovanjih doma in po svetu. Sestav se redno predstavlja s samostojnimi koncerti, priložnostnimi in protokolarnimi nastopi, nastopa kot gost na festivalih in srečanjih doma in v tujini. Sodeloval je na festivalih in srečanjih doma in v tujini. Sodeloval je na festivalih po Evropi, v Južni Koreji, Bližnjem vzhodu, obeh Amerikah in Avstraliji. Bogat repertoar okteta Vrtnica sestavljajo skladbe različnih slogov in glasbenih obdobih tako znanih slovenskih kot tudi tujih skladateljev. Mnogo zborovskih novitet je bilo napisanih posebej za ta sestav.

Umetniški vodja: Matjaž Šček

 

Edi Florenin, Robert Ličen – I. tenor

Dušan Sedmak, Kristjan Pregelj – II. Tenor

Marko Trošt, Fedor Bernard – bariton

Radovan Ličen, Jernej Malik - bas

Galerija: