P. ALEKSANDER VAVPOTIČ

15.11.2017

 

 

 

 

 

P. ALEKSANDER VAVPOTIČ

Meseca maja 1915 je izbruhnila vojna med Italijo in staro Avstrijo. Takrat se je začela za Kostanjevico nova in zelo burna zgodovina. Na binkoštni ponedeljek 1915 so imeli pri Mariji na Kostanjevici veliko mirovno pobožnost. Na tisoče ljudi je bilo zbranih pri Mariji. Goriški nadškof je vodil procesijo z Najsvetejšim in molitve za mir pred oltarjem, ki je bil pripravljen na pročelju cerkve. Med procesijo je bilo slišati prve strele. V Furlaniji se je že kadilo. Gorele so vasi. Takoj po pobožnosti je odločil samostanski predstojnik: Vsi kleriki-študentje z magistrom naj se takoj odpravijo na pot proti Ljubljani. Med temi kleriki je bil tudi pisec teh vrst. Nekateri duhovniki so šli z nami. Večina pa je še ostala na Kostanjevici. Vojna vihra je bila vedno hujša, vedno silnejša. Počasi so se umikali patri v Ljubljano in nekateri samostanski bratje z njimi. Končno je ostal za varuha ljubljene Kostanjevice samo p. Aleksander Vavpotič, voditelj petja in profesor na gimnaziji.

      Vabili smo ga, naj pride za nami v Kamnik, kjer smo tisto jesen odprli samostansko gimnazijo. Toda p. Aleksander se ni mogel ločiti od Marije na Kapeli. Nekega dne se je vračal iz Gorice na Kostanjevico in je zašel ravno v dež krogel in šrapnelov. Pater se je zatekel v železniški predor, da bi bil na varnem. Stisnil se je v neki kot, toda naenkrat zasliši kričanje: „Kaj delaš? Kaj počneš, izdajalec? Propalica!" — „Komu to velja?" je pomislil pater. Kako se je začudil, ko je zvedel, da je to veljalo njemu. P. Aleksander je sedel namreč ravno pod telefonom, ki pa zanj niti vedel ni. Italijani so mislili, da je pater po telefonu sporočal njihov položaj Avstrijcem. Niti na misel mu ni prišlo kaj takega. Izgovarjal se je, saj je znal dobro italijansko, toda nič ni pomagalo: Za svoje „izdajstvo" je bil p. Aleksander ustreljen. Pokopali so ga na samostanskem vrtu. Neki samostanski služabnik, ki je ostal še s patrom na Kostanjevici, si je zapomnil, kje je bil grob.

      Po vojni so grob odkopali, da bi patrovo truplo prenesli na pokopališče, toda kako so se začudili, ko so v grobu našli okrog 15 razpadajočih mrličev, ki so bili vsi oblečeni v frančiškansko redovno obleko. Kako je do tega prišlo? Znano je, da so Italijani vsi neumni na frančiškansko redovno obleko. Že dojenčke oblečejo v frančiškanski habit. Največja tolažba pa jim je, če morejo mrliča obleči v redovno obleko sv. Frančiška. In tako so na Kostanjevici italijanski vojaki v shrambi vzeli redovne habite in svoje mrtve, padle vojake oblekli ter jih potem z ustreljenim p. Aleksandrom pokopali v skupni grob na samostanskem vrtu. Sv. Frančišek je v nebesih gotovo priznal samo enega med temi za svojega sina in to je bil p. Aleksander, ki je umrl tako tragične smrti.

Povzeto po: P. Odilo Hajnšek: Marija na Kostanjevici pri Gorici; v: Marijine božje poti, 1971

P. Aleksander Vavpotič je bil rojen 20. aprila 1873 v Ormožu, ustreljen pa 9. avgusta 1916.