Razstava dokumentov ob odkritju spominske plošče p. Stanislavu Škrabcu leta 1970

Nagovor ob predstavitvi razstave Jasnil si nam slovenskega jezika dušo v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici

Župnijska cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji, 6. velikonočna nedelja, 6. maja 2018

Spoštovani in dragi navzoči, lepo in blagoslovljeno nedeljo, h kateri smo se trudili nekaj malega prispevati tudi sodelavci Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici.

Včasih se zgodi, da smo arhivski delavci še prav posebej veseli. To se je zgodilo, ko smo v letih 1993 in 1994 ter 2006 v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici v štirih ''obrokih'' pridobili dragoceno arhivsko gradivo Kluba starih goriških študentov. Novogoriška arhivska služba je pridobila glavnino arhivske dediščine te enkratne združbe z njeno neponovljivo dejavnostjo.

Na stara leta, ko so svoje poklicno delo v glavnem že zaključili, so se sproščeno oprijeli izjemnega dela in izpolnili veliko poslanstvo. Goriški rojaki, študentje, prijatelji so v letih 1965-1986 Novo Gorico (predvsem ob Erjavčevi cesti), Goriško in širše območje severne Primorske takorekoč posejali s ploščami in spomeniki zaslužnim osebnostim. Posebno potezo so dali svojemu delu, ker so poskrbeli, da so zelo obiskana slavja organizirali in speljali po njim lastnih vsebinah in načinih: ton so jim dajali slovesno razpoloženje, poučnost in celo šegavost, pristna ljudskost in primorsko občutje ter kulturna posebnost.

Po prejemu vabila za sodelovanje pri dogodkih Škrabčevega leta sem hitro pomislil na imeniten dogodek, ki se je na tem mestu zgodil  na praznik svete Trojice, 24. maja zdaj že davnega leta 1970. Klub je kot svoje deseto obeležje postavil spominsko ploščo frančiškanu in velikemu slovenskemu jezikoslovcu p. Stanislavu Škrabcu, ki nas s svojo elegantno izdelavo v sivo-sinjemodri  barvi in besedilom spremlja vsakič, ko se zadržujemo ob vhodu v cerkev in samostan.

O pripravah in izvedbi tega dogodka sporoča razstava,  ki je postavljena v veži za samostanskimi vhodnimi vrati.

Na prvem panoju je s krajšima besediloma predstavljeno delovanje kluba in osnovni podatki o postavitvi plošče p. Škrabcu. Štirje večji panoji pa sporočajo glavna dejstva v zvezi s spominsko ploščo, kakor nam jih izpričujejo izvirni arhivski dokumenti. V zapuščini Kluba starih goriških študentov jih je dovolj, da je bilo mogoče predstaviti vse za razstavo primerne in sporočilne (tako spisovne, risane in zlasti fotografske, ki dajejo posebno vrednost),  dodali smo jih še nekaj iz arhivskega fonda takratne novogoriške občine. Računali smo tudi na morebitno dopolnitev in obogatitev razstave s kakšnim zapisom v arhivu tukajšnjega samostana, vendar, kakor zaenkrat kaže, v njem ni dokumentov o tem dogodku, kar je sicer škoda.  Razstavo smo dopolnili  še s časopisnimi poročili, ki smo jih za to priložnost posebej poiskali in jih našli še več kakor jih je na enem panoju predstavljenih, ter s kasneje objavljeno prigodno pesmijo Ludvika Zorzuta, ki jo je sestavil za slovesnost odkritja.     Vseh razstavnih enot je za štiri desetine, nastale so v letih 1968-1974.  Naslov razstave smo si sposodili kar pri prvi, zelo sporočilni misli vklesanega besedila na spominski plošči. Sodelavec Erik Pregelj  je razstavne panoje oblikoval, natisnilo pa jih je novogoriško podjetje Copigraf Faganelj..

S sodelavko upava, da bo ta kamenček v mozaiku jubilejnih prireditev oživil zgodovinski spomin na dogodek pred 48 leti in pustil številnim obiskovalcem tega čudovitega kraja vsaj nekaj vtisa o takratnih prizadevanjih in okoliščinah, da je tudi Nova Gorica s Kostanjevico dobila vidno obeležje  frančiškanskemu patru in slovitemu jezikoslovcu.

Spoštovani!

Ko je oktobra lanskega leta v našo arhivsko službo prispelo povabilo za sodelovanje pri dogodkih Škrabčevega jubilejnega leta, smo se rade volje odzvali z našo ponudbo. S strani organizatorjev je bila prijazno sprejeta, hitro so stekli dogovori in odlično sodelovanje zlasti z gospo Mirjam Brecelj, za kar se ji iz srca zahvaljujemo. Hvala bratom frančiškanom za sprejem naše pobude, da smo lahko obiskovalcem ponudili naš majhen prispevek k bogatemu dogajanju v tem letu.  

Bližamo se sklepu in kroni velikonočnega časa. Prošnji dnevi nas bodo vpeljali k slovesnemu prazniku Gospodovega vnebohoda. Nato pa bomo v duhu stopili v binkoštno dvorano in po zgledu Marije in prvih učencev pričakovali sveti binkoštni dan. Priložnost, da izprosimo blagoslova in uspeha ter darov Duha vsem, ki se trudijo v tem Škrabčevem letu - v proslavo p. Stanislava in v spodbudo vsem, da bi ga še bolje spoznali in mu sledili v skrbi za lepoto dragega, milega slovenskega jezika.

 

Hvala vsem za udeležbo, razstava je na ogled!

Jurij Rosa  

 

 

Patra Stanislava Škrabca in pravnika, publicista, prevajalca, jezikoslovca in domoljuba Mateja Andrejeviča Ternovca (1842-1913), po rodu iz Grgarja, je povezala polemika o tvorbi, pravilnosti rabe in jezikovno zgodovinskem izvoru  slovenske opisne oblike za izražanje prihodnosti. Razprave o tem so bile objavljene v Cvetju z vertov sv. Frančiška v letih 1887 do 1898. P. Škrabec se je trudil svoja načela predstaviti obširno in prepričljivo, a Ternovca, ki je  Škrabca sicer cenil in njegove spise imenoval »suho zlato«, ni uspel prepričati. Ternovec je bil odličen pravnik, eden izmed najbolj izobraženih sodnikov in je zaradi strokovnega znanja in kulturnega nastopa med kolegi užival velik ugled. A na jezikovno polje je »le slučajno zašel« in v polemiki s patrom Škrabcem mu je primanjkovalo jezikoslovno teoretičnega znanja.                                              

»Jezikoslovni strokovnjaki so si edini, da je bila omenjena polemika spopad dveh različnih stališč o normiranju slovenskega knjižnega jezika. Na eni strani so bili Škrabec, Bežek, Štrekelj in Pleteršnik, ki so izhajali iz domačega jezikovnega razvoja in so bili nasprotniki občeslovanskemu knjižnemu jeziku. Na drugi strani pa si je predstavljal Ternovec staroslovensko ali staroslovansko dobo kot zakonito, normativno nedotakljivo, od katere bi pomenil greh vsak odstop ali celo individualni razvoj jezika.«

P. Škrabec je ob zaključku polemike v dopisnici sporočil Ternovcu, da mu je »jako žal, da se naju nazori, sicer tako  blizu si, vendar ne dajo popolnoma zediniti. V vsakem primeru Vam ostane zasluga, da ste jako pripomogli k pojasnjenju dotične strani naše slovnice.«

Iz ohranjenih dopisnic izvemo, da sta Škrabec in Ternovec razpravljala tudi o drugih jezikovnih in slovničnih problemih. P. Škrabec je spremljal Ternovčevo prevajalsko delo, saj se je leta 1910 prijazno odzval na prejet »Venec povestic« in leta 1913 na »Šopek povestic« in mu zaželel najboljši uspeh in priznanje. Ob izidu Ternovčevega prevoda tragedije »Frančiška Riminiška« je v Cvetju Ieta 1911 izšla izpod peresa p. Škrabca ugodna kritika: »Gospod dvorni svetnik Ternovec se je očitno potrudil v vsakem oziru natančen, pa zraven lepo domač prevod podati Slovencem.

Ivanka Uršič, Pokrajinski arhiv Nova Gorica

 

NOVA GORICA – KOSTANJEVICA

V nedeljo, 6. maja, je bila na Kostanjevici v Novi Gorici v okviru Škrabčevega leta odprta razstava o odkritju spominske plošče p. Škrabcu leta 1970, Škrabčeva knjižnica pa je postala bogatejša za dve dopisnici in razglednico, ki jih je napisal p.Škrabec. Oboje je prispeval Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. Življenje in delo p. Stanislava Škrabca sta z raziskovanjem dokumentov, ki jih hrani arhiv, odkrivala strokovna sodelavca, arhivarja Jurij Rosa in Ivanka Uršič, ki sta po 10. maši na kratko predstavila razstavljeno gradivo in predmete.

O postavitvi spominske plošče p. Škrabcu je nastala razstava na štirih panojih z naslovom »Jasnil si nam slovenskega jezika dušo«. Osnova  zanjo je bil obsežen arhiv Kluba Goriških študentov, ki so evidentirali vse, kar se je dogajalo ob postavitvi tega obeležja, kakor tudi številnih drugih v spomin na znamenite in pomembne može in žene Goriške, postavljene ob Erjavčevi ulici v Novi Gorici in drugje. Raziskava tega gradiva je razkrila kako pomembno delo so opravili člani Kluba za Novo Gorico. Leta 1968 so sklenili, da je potrebno dati javno veljavo tudi velikemu slovenistu, jezikoslovcu, profesorju patru Stanislavu Škrabcu, ki je v samostanu na Kostanjevici kot frančiškanski redovnik deloval nad 42 let, hkrati pa je izpolnil svoje življenjsko poslanstvo na področju proučevanja in oblikovanja slovenskega knjižnega jezika. Na panojih so v besedi in sliki predstavljene aktivnosti od idejnega projekta do končnega izdelka: sklepi in korespondenca o postavitvi, postopki pri izbiri besedila, arhitekta, oblike obeležja in izvedbe ter samega odkritja. Natisnjeni so govori in priložnostna pesem, ki jo je takrat napisal pesnik Ludvik Zorzut. Naslov razstave je vzet iz začetnih besed napisa, izpisanega na plošči, ki je postavljena na pročelju ob vhodu v samostan, in ki v par besedah ponazori delo in poslanstvo p. Škrabca.

Lastnoročno napisani dopisnici in razglednica, ki so ob tej priliki obogatili Škrabčevo knjižnico, izhajata iz osebnih dokumentov Škrabčevega sodobnika Mateja Andrejeviča Ternovca, razgledanega pravnika in sodnika, publicista in prevajalca iz Ilirke Bistrice, po rodu iz Grgarja. Kot velik domoljub si je prizadeval za enakovredno rabo slovenščine na vseh področjih življenja in je zelo cenil p. Škrabca, njegove zapise je imenoval »suho zlato«. Po naključju se je začel dopisovati s p. Škrabcem o pravilnem oblikovanju prihodnjega časa v knjižni slovenščini. Polemika, ki jo je p. Škrabec objavljal v Cvetju med letoma 1887-1898, pa med pravim in ljubiteljskim jezikoslovcem ni obrodila sadov, saj je Ternovec zagovarjal kot edino in zakonito osnovo staro slovenščino, Škrabec pa je že vključeval spremembe v razvoju jezika. To pa ni povzročilo osebnega nesoglasja med njima, saj je bila njuna ljubezen do slovenščine večja od njunih razhajanj po strokovni plati. Prav zanimivo je danes brati, kako je p. Škrabec s spoštovanjem naslavljal prejemnika pošte z »velecenjeni gospod« in verjetno je bilo obratno isto. Žal v samostanskih arhivih ne hranijo o tem dopisovanju nikakršnih dokumentov.

V Škrabčevi knjižnici smo ob ogledu novih pridobitev opazili tudi renovirano zibelko, v kateri so v rodni Hrovači zibali p. Škrabca. V hrambi kostanjeviškega samostana je že dolga leta, letos pa so jo fantje iz Skupnosti Srečanje očistili in prebarvali.

 

Zapisala Mira Bastjančič