Slovesna sveta maša z akademijo

BITI DUHOVNIK, SIN SV. FRANČIŠKA - SVETA MAŠA IN AKADEMIJA ŽUPNIJSKEGA PEVSKEGA ZBORA KAPELA V ČAST IN SPOMIN P. STANISLAVU ŠKRABCU DNE 5. OKTOBRA 2018

V petek, 5. oktobra, na predvečer stoletnice smrti p. Stanislava Škrabca, se je župnijski pevski zbor Kapela poklonil spominu največjega slovenista druge polovice 19. stoletja, patra Stanislava Škrabca. V cerkvi Marijinega oznanjenja na Kostanjevici v Novi Gorici sta p. Niko Žvokelj in p. Filip Rupnik darovala mašo za dva pokojna znamenita moža: P. Škrabca in p. Aleksandra Vaupotiča, ki sta živela v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici. Pater Škrabec slovenist svetovnega slovesa, je bil predstavljen predvsem kot redovnik in duhovnik ter človek. Zbor je prepeval med zahvalno mašo, po maši  pa je potekala tudi spominska akademija. Zbor je pri pripravi programa upošteval več vidikov: izbral je pesmi skladateljev, ki so bili povezani s p. Škrabcem ali ga občudovali ter pisce, ki so ljubili Kostanjevico in njeno Kostanjeviško Mater Marijo.  Med mašo in akademijo je pel pesmi njegovega prijatelja, skladatelja p. Angelika Hribarja (lani je bilo 110 let od njegove smrti) in sodobnika, frančiškana p. Hugolina Sattnerja. Mašo je zaključila vstajenjska Ves svet se danes radosti  Brede Šček (letos je 50 let od njene smrti) in tudi ostale so bile predvsem skladbe primorskih avtorjev: kromberškega župnika Vinka Vodopivca (letos je 140 let kar se je rodil), Stanka Jericija (lani je bilo 10 let od njegove smrti),  in Stanka Premrla, kakor tudi drugih skladateljev.

Pater Škrabec je po končani gimnaziji leta 1863  vstopil k frančiškanom, star 19 let, po končani teologiji je bil leta 1867 posvečen v duhovnika, star 23 let. Bil je izredno bister, nadarjen, a tudi marljiv in vztrajen pri delu. Po študiju slavistike v Gradcu je bil leta 1873 poslan v samostan na Kostanjevico za lektorja, star le 29 let. Na Kostanjevici je takrat delovala frančiškanska gimnazija, potekal je študij bogoslovja in modroslovja. Bil je vzor frančiškanskega brata v ponižnosti, čistosti, uboštvu in potrpežljivosti. Kot duhovnik je bil zelo cenjen spovednik, vse duhovniške dolžnosti je izpolnjeval do pičice natančno. Bil je študiozen profesor in raziskovalec. Dijaki so ga zelo spoštovali. O njegovem doprinosu slovenskemu jeziku, o njegovem občudovanju najlepšega jezika na svetu, so napisane knjige in zborniki s simpozijev o Škrabcu, ki jih organizira od l. 1993 Škrabčev odbor. Ljubil je cvetje, posebej gladiole, ki jih je prvi predstavil Slovencem, bralcem revije Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Na Kostanjevici je deloval polnih 42 let, žalosten se je moral umakniti skupaj s sobrati (razen p. Aleksandra Vavpotiča, ki je varoval samostan, a so ga Italijani ubili , misleč, da je vohun, v tunelu pod Kostanjevico 9. avgusta 1916) v Ljubljano in Kamnik pred  neusmiljenim bombardiranjem Gorice in samostana na Kostanjevici med Soško fronto l. 1915. Umrl je v Ljubljani 6.  10. 1918.

Po končani akademiji je bilo še odprtje razstave, ki nam z dokumenti in fotografijami govori o zgodovini Kostanjevice, o patru Škrabcu in vrtnicah bourbonkah, ki rastejo od leta 2003 v samostanskem vrtu. Razstavo je pripravilo Filatelistično društvo iz Ajdovščine.

 

Zapisala: Mira Baštjančič

 

Akademija s poudarkom na Škrabčevem osnovnem življenjskem poslanstvu: Biti duhovnik, sin sv. Frančiška

Frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gorici, 5. oktobra 2018

Ko je p. Stanislav Škrabec pred dobrimi sto leti (»28. novembra 1915 zvečer okoli 10. ure je silno žalosten z nekaterimi sobrati odšel iz Gorice.« (p. Vincencij Kunstelj, OFM)) zapuščal ljubo mu Kostanjevico in sončno Goriško je vedel, da povratka v te kraje ne bo več doživel. Kmalu zatem je njegovo celico granata »odprla« na stežaj s sesutjem zunanje stene, razmetala knjige s polic in jih v kasnejših obstreljevanjih popolnoma uničila. »P. Stanislav ni imel nobene reči razen knjig, ki pa jih ni imel za svoje, ampak le v uporabo. Nazadnje so mu še te ljubljenke zasule laške granate. Prav žal mu je bilo zanje, pa tudi te je daroval Bogu in pisal iz Ljubljane na dopisnici nekemu sorojaku, da naj bo ta izguba knjig in spisov za pokoro za njegove grehe.« (p. Salvator Zobec, OFM)

Škrabčevo leto 2018 je navrglo veliko dogodkov, skozi katere smo spoznavali velikega Slovenca, zvestega duhovnika, ponižnega redovnika, odličnega profesorja, blagega vzgojitelja, sočutnega spovednika, izjemnega jezikoslovca. Kdor se je poglobil v vsebino dogodkov, je, hočeš nočeš, postal Škrabčev učenec. Po sto letih nas je p. Stanislav zopet izobraževal, vzgajal, navdihoval, povezoval, duhovno bogatil.

Ko človek vstopi v cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici v Novi Gorici, je nemogoče, da se v mislih ne bi sprehodil vsaj kdaj tudi skozi prejšnja stoletja. V letih 1623-25 je bila na hribčku nad Gorico postavljena prva cerkvica. Sedanja podoba cerkve pa je iz leta 1796. V svojih poslikavah, bogatem okrasju in odškrnjenih kamnih nosi zapečatene mnoge življenjske zgodbe, vesele in žalostne. Ko bi obrabljeni tlak v cerkvi, samostanskih hodnikih in stopnicah lahko spregovoril! Kolikšno bogastvo življenja bi nam razgrnil! Tudi pevci župnijskega pevskega zbora župnije Nova Gorica – Kapela so razmišljali, kako neki je bilo, ko je po prostorih samostana in cerkve odmeval korak p. Stanislava Škrabca.

Spoštovani p. Stanislav Škrabec!

Stoletni odmev Vaših stopinj v Kostanjeviškem samostanu, od oltarja do celice, od spovednice do oratorija, od jedilnice do vrtne gredice, od učilnice do samostanske knjižnice, nas zavezuje, da bogato duhovno dediščino, ki ste nam jo zapustili, oddamo rodovom, ki prihajajo. (Župljani župnije Nova Gorica – Kapela)

Dan pred stoto obletnico smrti, v petek, 5. oktobra 2018, je bila ob 19. uri v cerkvi na Kostanjevici najprej maša zadušnica, po njej pa  akademija, posvečena p. Stanislavu Škrabcu. Vsi dogodki Škrabčevega le 2018 so predstavljali p. Stanislava predvsem kot jezikoslovca, kar nedvomno je in si je to tudi zaslužil. Njegovo osnovno poslanstvo pa je bilo duhovništvo. Na svoj življenjski poklic je bil zelo ponosen.

P. Salvator Zobec, OFM, Škrabčev učenec in sobrat je zapisal: »Na mašniško čast in dostojanstvo je bil p. Škrabec naravnost ponosen. Sicer on sam tega ni nikoli poudarjal ali z besedo omenil, sklepam pa tako zato, ker se je vedno podpisoval le pod tem naslovom: mašnik reda sv. Frančiška.«

Bil je zgleden redovnik: »P. Stanislav je bil vreden sin ubožnega Frančiška in do smrti stanovitno zvest sveti obljubi uboštva. Živel je neomadeževano, čisto življenje vseh 75 let svojega zemeljskega potovanja. Odšel je s tega sveta deviško čist.« (P. Salvator Zobec, OFM).

Kot izjemen vzgojitelj in učitelj se je v srca svojih učencev zapisal takole: »Pri njem je vladal najstrožji red, vendar red brez vsake napetosti. Bali smo se ga, pa ga tudi zares spoštovali in odkrito ljubili. Kar je on povedal, je bila nezmotljiva resnica. Nikoli se ni lovil v izrazih ali se skrival za negotove in dvomljive trditve. (P. Salvator Zobec, OFM).

Njegova spovednica je bila zelo iskana in obiskovana. P. Vincencij Kunstelj, OFM je takole zapisal: »Tako v samostanu kakor zunaj samostana je užival neomajno zaupanje. Njegova spovednica je bila vernim silno priljubljena in sobratje so v raznih zadevah radi iskali pri njem dobrega svéta. Smel si mu res zaupati: kar je on zvedel, to je ostalo pokopano v njegovem srcu.«

Glasbeni del večera so obogatil primorski skladatelji in Škrabčeva sobrata: Vinko Vodopivec, Breda Šček, Stanko Jericijo, Peter Pirih, p. Angelik Hribar in p. Hugolin Sattner. Beseda pa je razkrivala p. Škrabca kot duhovAnika, redovnika, učitelja, vzgojitelja. Pokukali smo v njegovo celico, napolnjeno s knjigami. »Prisluškovali« smo pred spovednico, sledili patru na vrt med njegove ljube cvetlice, sedli z njim v jedilnico in prisluhnili njegovim življenjskim modrostim, ki jih je delil z najbližjimi pri obedu. »Obregnili« smo se celo ob njegov zakrpan habit in ponošene sandale. Čevljev pa menda sploh ni imel. Skromen in ponižen – vreden brat asiškega ubožca.

Veličino uma in znanstveno prodornost zavozlati s tremi vozli (uboštvo, čistost, pokorščina) na pasu iz vrvi! To zmore samo svetnik!

Zapisala: Petra Zavrtanik

Galerija: