Zaključna prireditev Škrabčevega leta 2018

V soboto, 6. oktobra, ob 20. uri  se bomo v Veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica s slavnostno prireditvijo pod naslovom »Cvetje z vrtov patra Stanislava« spominjali 100-letnice smrti patra Stanislava Škrabca, duhovnika in frančiškanskega redovnika, jezikoslovca in nabožnega pisatelja, ki je živel in deloval na Kostanjevici 42 let. Največji jezikoslovec slovenist druge polovice 19. stoletja, je poleg znanstvenega poglabljanja in raziskovanja slovenskega jezika, pisal tudi literarne prispevke za revijo »Cvetje z vertov sv. Frančiška«, ki jo je tudi urejal. Neutrudno je učil in vzgajal ljudi k evangeljskim vrednotam, ljubezni do jezika, naroda in domovine. Ob obhajanju obletnice njegove smrti smo tako želeli, da bi v novogoriškem in širšem okolju oživili in poglobili pomen Škrabčevega duha v njegovi duhovni, znanstveni in kulturni zapuščini, ki nas vabi, da jo dejavno živimo in ustvarjalno predajamo naprej.

Slavnostni govornik na prireditvi, ki sta jo zasnovali in režirali Nataša Konc Lorenzutti in Samanta Kobal, bo p. dr. Edvard Kovač, OFM, s pozdravnim nagovorom pa bosta sodelovala tudi Matej Arčon, župan Mestne občine Nova Gorica in p. Niko Žvokelj, OFM, gvardijan Frančiškanskega samostana Kostanjevica Nova Gorica.

Kulturni program bodo oblikovali: pianistka Sara Rustja Turniški, harfistka Erika Bersenda, baritonist p. Vid Lisjak, Komorni zbor Grgar Nova Gorica, zborovodja Andrej Filipič in Jani Klančič, dijaki Gimnazije Nova Gorica (umetniška gimnazija, smer film in gledališče) in Nataša Konc Lorenzutti.

 

SLAVNOSTNA PRIREDITEV OB 100. OBLETNICI SMRTI P. STANISLAVA ŠKRABCA in IZTEKU ŠKRABČEVEGA LETA 2018

Sobota, 6. oktober 2018, ob 20. uri -  Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

Bil je izjemen praznični večer. Avla Kulturnega doma se je kmalu po 19. uri začela polniti z gosti. Gostila se množica pred dvorano, naraščala je napetost ob pričakovanju velikega dogodka za velikega moža slovenskega naroda. P. Stanislav Škrabec! Bil je izjemen jezikoslovec, znanstvenik, ljubitelj lepe besede, zaljubljen v svoj materni jezik in bil prepričan, da je slovenščina eden najlepših jezikov na svetu.  Po svojem osnovnem življenjskem poslanstvu duhovnik in zgleden redovnik. Kot učenjak izvrsten profesor, tenkočuten vzgojitelj, iskan spovednik. O, seveda, še bi se našlo. Bil je ljubitelj cvetja in vrtnar v prostem času. Na slovenskem velja za prvega gojitelja gladijol.

Ura je odbila dvajseto. Z odra je začela prodirati v dvorano umetniška beseda, prepletena z glasbo in nagovori. Nataša Konc Lorenzutti je s svojim igralskim talentom mojstrsko potovala po«glavni cesti« prireditve. Beseda ima veliko moč. To je zelo dobro vedel p. Škrabec in to je s svojim izjemnim talentom pokazala nosilka slavnostnega večera. Predstavila je patra kot jezikoslovca v njegovi, s knjigami nabiti, celici. Deležni smo bili utrinka nekega spovedovanja, ki je zašlo v jezikovno razpravo. S svojimi dijaki se je poigravala z glasom in naglasom izbranih besed. Veliko pomembnih besed je bilo izrečenih o jeziku in narodu, o velikanih našega maternega jezika in duhovni globini, brez katere ni čvrstih narodovih korenin. Večer so bogatili izvrstni glasbeniki. Vse pa je bilo podprto z izjemno režijo Samante Kobal. Kot iz nadzemeljskih višav so se zaslišali prefinjeni glasovi Komornega zbora Grgar, Nova Gorica. Poleteli so prsti po tipkah klavirja, tako hitro, da jim oči niso mogle slediti. Pianistka Sara Rustja Turinški z vsakim nastopom dokazuje veliko zrelost v svojem poklicu, svoji mladosti navkljub. Nežna harfa je kot balzam za dušo. To je dokazala harfistka Erika Bersenda. Tako kot priletijo ptice na jesen in se posedejo po žicah daljnovoda, tako je letošnja jesen posadila na notno črtovje note, ki so priletele iz duše skladatelja Andreja Makorja ob besedilu pesmi Ludvika Zorzuta Na Kostanjevici. P. Vid Lisjak je krstno uglasbitev zapel s svojim izjemnim tenorjem. Toplina in optimizem ter veliko ljubezni je žarelo iz pozdravnih besed župana Mestne občine Nova Gorica, Mateja Arčona. Pronicljiv, izviren, globoko razmišljujoč je bil nagovor slavnostnega govorca večera, p. dr. Edija Kovača. To je govor, ki bi ga moral vsak zaveden Slovenec večkrat prebrati in se iz njega dan za dnem učiti. Nekaj onstransko svetega pa je prodrlo v dvorano, ko je nekaj minut pred 21. uro na oder stopil p. Niko Žvokelj, gvardijan Frančiškanskega samostana Kostanjevica v Novi Gorici.

 

Pozdravni govor p. Nika Žvoklja

Frančiškani smo malo čudni, zato ker imamo tud` provinciala, ki se piše Čuden. In sem prepričan, da je bil čuden tudi p. Stanislav Škrabec. In zato naj mi oprostijo režiserji te predstave, kajti pater Salvator Zobec je takole zapisal: »Dne 6. oktobra 1918. leta, na rožnovensko nedeljo, malo pred deveto uro zvečer, se je blaga duša patra Stanislava Škrabca preselila v večno domovino.«

In nagovoril sem moje sobrate, da vam pokažemo, kako se frančiškani poslovimo od naših pokojnih. In če pogledate na uro, je prav sto let.

Frančiškanski bratje: provincial p. Marijan Čuden, br. Ambrož, p. Miha Vovk, p. Simon Peter Berlec, p. Edvard Kovač in p. Niko Žvokelj so prosto zapeli žalostinko Ultima -.Ko bo zadnja ura bila:

Ultima in mortis hora,                                 Ko bo zadnja ura bila,

Filium pronobis ora:                                   pridi k nam Devica mila,

Bonam mortem impetra,                           pelji nas pred Jezusa,

Virgo Mater, Domina.                                 dobra Mati in Gospa.         

 

Prepričan sem, da so se tako bratje tudi pred sto leti tako poslovili od svojega sobrata, frančiškovega brata, od svojega so-duhovnika in ne nazadnje od velikana, učenjaka, majhnega po postavi, pa velikega po ustvarjalni moči. Iz vsega srca bi rad vas vse pozdravil, ponosen, da bivamo v samostanu, kjer je p. Stanislav Škrabec 42 let skrbel za svoje notranje frančiškovo življenje in ker je, in zaradi tega smo danes tukaj, skrbel za lep slovenski jezik. Zaradi prvega in drugega smo ponosni, smo veseli. In tudi sam zato iskreno izražam srčno hvaležnost, vsem, ki ste karkoli prispevali, da je od leta `93 lahko ena majhna znamka sprožila vse to valovanje do današnjega dne, ko lahko rečem mirne duše: danes je praznik slovenskega jezika.

Zato resnična hvaležnost vsem in, zdaj je pa treba pa pokadit: ampak to iskreno sedaj rečem, velika hvaležnost gospodu županu Mateju Arčonu, da je na tistem srečanju začutil, da je veliko hotenje. In danes lahko samo rečemo, da je tisto hotenje, brez računice, vzvalovilo, vzburkalo celo Goriško, od otroških vrtcev, osnovnih šol, srednjih šol, univerze in vseh posameznikov, ki ste obiskovali prireditve, predvsem pa, ki ste začutili, da le nismo tako majhen narod.

Pater Stanislav Škrabec je obvladal veliko jezikov, ampak samo enega je ljubil in temu je posvetil ves svoj genij. In prav zaradi tega smo danes tukaj in sem prepričan, da vsak od nas čuti globoko v svojem srcu hvaležnost. Da je nam vsem skupaj povedal: »Naš jezik je lep, le v njem lahko izraziš in poveš najlepše stvari.»

In zato tudi vsem vam v tem najlepšem jeziku rečem lahko samo: iskrena hvala.

 

Slavnostni nagovor p. dr. Edija Kovača

Spoštovani g. župan, spoštovani p. provincial, dragi ljubitelji slovenske besede, gospe in gospodje!

 Danes smo se zbrali, da počastimo velikana slovenskega jezikoslovca, očeta slovenskega glasoslovja, moža, ki je bil etično zavezan kleni slovenski besedi, urednika in pisatelja, duhovnega človeka in redovnega manjšega brata, p. Stanislava Škrabca.

 Letos poteka 100 let, odkar je pater Stanislav umrl, ali bolje povedano, odkar se je rodil za večnost in vstopil v svet, v katerega mu je pomagala verovati lepota slovenske besede. Danes se spominjamo moža, ki je prisluškoval melodiji materinega jezika in se hkrati poganjal na jezikovna razpotja številnih drugih jezikov, se opravil z njihovim bogastvom, ter se nato vračal nazaj k domačemu jeziku, da bi ga bolje doumel, razčlenjeval in ga pojasnjeval, predvsem pa ljubil. Spominjamo se velikega domoljuba in izjemnega svetovljana.

Kot vemo, je pater Stanislava iz idilične Ribniške doline odšel na študij v mesti Ljubljano in Gradec, nato pa prišel na Goriško, prav v tukajšnji kraj, na Kostanjevico, in ostal v najbolj sončnem predelu Slovenije več kot 42. let. Velika vojna, ki je s Soško fronto ogrozila njegov samostan, ga je izgnala iz rajskega vrta Goriške in popeljala v Ljubljano, kjer je na današnji dan pred 100 leti usahnil. Na njegovem grobu, ki ima na pokopališču Frančiškovih bratov na Ljubljanskih Žalah osrednje mesto, je vklesan napis: »Slovencem jasnil je slovenskega jezika dušo.«

 Jezikoslovci, slovenisti in glasoslovci nam bodo še naprej na simpozijih razkrivali veliki pomen njegove znanstvenega dela, meni pa nocoj dovolite, da se skušam vsaj malce zazreti v globino njegove duše.

Pater Stanislav je deloval, kot vemo, v času, ko se je v slovenskem jezikoslovju spopadalo dvoje pogledov: prvi (povezan za M. Čopom) je bil jezikovno zelo dosleden in je zagovarjal strogo spoštovanje jezikovnega izročila, in drug pogled (povezan z J. Kopitarjem), ki je upošteval prvenstveno živi govor.

Pater Stanislav se nam najprej razkrije kot zelo moder mož, ki je uvidel, da je za razvoj jezika potrebno upoštevati oboje: na eni strani tradicijo, vse tja do protestantskih piscev, a dlje ne, saj ne vemo, kje bi se potem ustavili. In na drugi strani je potrebno upoštevati živo govorico, saj si vsak jezik sam utira svojo življenjsko pot. V tem zelo modernem upoštevanju obeh načel se nam pater Stanislav Škrabec razkrije kot človek miru in sprave. Uvidel je, da zaradi jezika ni dobro imeti pravde, saj prerekanje o jeziku ni nujno samo duhovita črkasta pravda, ob kateri se je muzal naš Prešern. Naš spor nas lahko preveč razdvoji in razprši, jezik pa mora povezovati in ne ločevati. Najbrž pa je p. Škrabca k tej spravi dveh načel nagnil tudi njegov evangeljski duh, kajti v sveti Knjigi piše, da dober gospodar prinaša iz zakladnice novo in staro. Poznati je potrebno bogastvo starega izročila, hkrati pa se odpirati k novim izrazom, ki jih imajo morda narečja iz obrobne Slovenije ter lahko bogatijo govorico osrednje Slovenije. P. Stanislav Škrabec je uresničeval čudovito načelo velikega misleca in teologa Johna Henrya Newmna: tradicija se mora spreminjati, da ostane ista. Če jezik hoče izražati nove vidike življenja in biti svež ter mlad, se mora bogatiti, s tem pa tudi spreminjati.

Rekli smo, da imamo patra Stanislava Škrabca za očeta slovenskega glasoslovja. Vidimo, da je že kot suplent na Novomeški frančiškanski gimnaziji napisal razpravo iz fonetike: »O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi«. Tujci, ki se uče slovenskega jezika, zelo težko razumejo spreminjanje našega naglasa. Pater Stanislav je vedel, da moramo tudi v naglasu odkriti zakonitost in jo spoštovati. Toda njegovi pogledi na zven slovenskega jezika niso bili le sad poglobljenega študija, ampak tudi rezultat njegove ljubezni do materinega jezika, ko je zaslišal pojočnost domače besede, podobno kot veliki Stendhal, ki je, ko je slišal slovensko govorico, dejal: »Njih jezik je kakor pesem«. Pater Stanislav je polno zvočnost slovenskega jezika slišal ne samo v svoji materinski dolenjščini, ampak tudi v tukajšnji goriški govorici, tisti govorici, ki je s svojo blagoglasnostjo osvojila Simona Gregorčiča. Vemo, da je pater Stanislav zelo strogo ocenjeval preveč umetne in okorele poizkuse ustvarjanja novih jezikov, kot so bile različne oblike esperanta, zato je sam ponudil neko različico svetovnega jezika, kateremu je dal ime »evlalija«, kar pomeni »blagoglasna«. Tudi novi izrazi ali neologizmi morajo biti blagoglasni in izražati ne samo umne domislice, ampak tudi utrip srca. Vendar moramo priznati, da je v svojih obravnavah zveneče zakonitosti slovenskega jezika bil na trenutke tudi pater Stanislav prestrog. Zato je Pleteršnik, ki se je sicer ob njem učil fonetike, kdaj v svojih slovarjih ubral enostavnejšo pot. Tako je pač narekoval živi jezik. Včasih vidimo, da nekdo še bolje uresničuje neke naše zamisli, če so prave, in to se je kdaj zgodilo tudi patru Stanislavu Škrabcu.

 Dovolite mi, da poleg dveh načel pri razvoju jezika in poleg poudarjanja blagoglasnosti slovenskega jezika omenim še znamenito teorijo »izvršilnosti« besede, ali tako imenovano performativnost.

Pater Stanislav je v veliki debati o glagolskem vidu, se pravi o dovršnih in nedovršnih glagolih, razvil tudi še svojo teorijo performativnosti, kar pomeni, da lahko neka dejanja izvršimo le, če jih izrečemo. Takšen glagol je npr. obljubljati. Če te besede ne izrečemo, če ne obljubimo, tega dejanja enostavno ne bo. Pater Stanislav je bil prepričan, da se je moč slovenske besede, ki vsebuje tudi izvršilnost, razvila preko branja in prevodov bibličnih besedil, ali še bolj določeno, preko bogoslužnega jezika. Liturgični jezik človek zavezuje.

 Danes je v strokovnem svetu (Igor Žagar) že uveljavljeno dejstvo, da je teorijo o performativnosti besede prvi razvil pater Stanislav Škrabec in sicer že 50 let pred Austinom, ki je veljal za njenega začetnika. Kako je lahko prišel pater Stanislav do takšnih genialnih rešitev? Najbrž zato, ker je razumel, da je lepota jezika v etični zavezanosti pomenu njegove besede. Etična zahteva je tista, ki daje besedi najvišje dostojanstvo in lepoto, ker potem ta beseda ne samo, da odseva resničnost, ampak to dejanskost in resničnost  celo ustvarja.

 Od tod spoznanje patra Stanislava, da bomo Slovenci obstali, dokler bo v nas etična pokončnost. Če jo bomo ohranili, bomo sposobni izražati tudi pristnost slovenske besede. Znali bomo izraziti tisto, kar je resnično med nami, ter hkrati postati to, kar govorimo. In če je ta lepa slovenska beseda povezana z ljubeznijo, potem postane tudi ljubezen zavezujoča in nam odpira prihodnost.

Hvala lepa!  

Galerija: