Cvetje, l. XXII., št. 1, str. 15-19:
Naša Kostanjevica.
P. Klar Vaskotti, pisavec zgodovine kostanjeviške *) pravi, da se je reklo ob njegovem času kakor v pregovoru : „V Gorico priti, pa na Kostanjevico ne iti, bi bilo toliko kaker v Rim iti, pa papeža ne videti". In po pravici se lehko terdi, da je že sam lepi razgled popolnoma vreden, da se človek potrudi na prijazni hribec, ke bi tudi ne bilo gori nobene posebne znamenitosti.
Ako se pripelješ dragi bravec, bodisi od ene ali druge strani, po južni železnici proti staremu goriškemu kolodvoru, Kostanjevica se ti smehlja naproti že od daleč ; lehko jo spoznaš po podobicah, ki si jih gotovo že več ali menj videl. In ko si enkrat v Gorici, pota na Kostanjevico ni težko najti, najdeš ga brez mnozega pozvedovanja.
Z velikega terga, po staro imenovanega Travnik, pojdi po gosposkih ulicah (Via Signori) do terga, ki se mu pravi po potoku, ki teče skozi mesto, „piazza Corno“; od tam zavij po ulicah sv. Antona, mimo cerkvice tega svetnika, in dalje, dokler čez ulice Via Formica prideš na „via della Cappella“. Te ulice se tako imenujejo po naši cerkvici, ki ji goričani, Italijani in Slovenci, sploh pravijo „kapela“. S teh ulic se vidi, berž ko se pride izmej hiš, tudi že cerkev in samostan. Nekaj te poti („via della Cappella“) gre namreč mej dvema vertoma in čez tega, ki ti je na desni, vidiš k nam gori. Ozri se pa tudi na levo stran ! Razen v sredi, kjer stoji nova italijanska ljudska šola, (scuola Fumagalli), zakriva tukaj vert precej visok zid. V tem zidu vidiš, ko mu prideš blizu do vogla, spomina vredno, pred malo leti prenovljeno podobo Matere Božje, kakeršna je pri nas v velikem oltarju. To znamenje ti torej pervo nekako pot kaže k Marijinemu svetišču goriškemu. V resnici sva tu že čisto v znožju naše Kostanjevice. Ob cesti se začno spet hiše, razen dveh ali treh precej borne in majhine; cesta gre mej njimi v breg, dokler se blizu konca ne posebno dolgih ulic, naše ljube Pristave, razcepi na dve ; leva derži ob hribu dalje v cesarski gozd
Panovec, ki pokriva vshodno polovico te blizu eno uro hoda dolge gore ; desna se vzdiguje pa zdaj še bolj stermo k višku, na bližnji verh zapadnega konca, to je Kostanjevica. Lep spominik, ki stoji ob tej cesti mej zadnjimi hišami napoveduje bližnje Marijino svetišče. Vstaviva se pri njemu. nekoliko !
Znamenje je precej veliko in ima zdaj dosti čedno obzidje. V tem obzidju stoji kaker nekakov oltarni nastavek, jako lepo in vmetalno iz kamena, zlasti marmorja mnogih raznih barev izdelan. V sredi sedi angelj v podobi otroka v natorni velikosti, izklesan iz belega kamena deržeč z nad rame povzdignjenima rokama podobo Matere božje z detetom Jezusom na levi roki, kakeršna je v velikem oltarju naše cerkve. Podoba sama je precej majhina, iz belega marmorja na temno-sivo pisani podlagi ; oklepa jo nekak okvir iz oblačkov in majhinih angeljskih glavic s perotnicami ; na obeh strančicah je razločno videti na vsaki ena taka glavica, na gorenji prečnici pa tri. Oblački in angeljci so vsi iz takega belega marmorja, kaker Marijina in Jezusova podoba. Odsev okoli Marijine glave je iz erdečega marmorja ; žarki, ki izhajajo iz tega središča, so beli in rumeni. Ravno taki žarki obsevajo tudi Jezusovo glavico..
Na plošči pod velikim angeljem, ki derži to podobo. nad svojo glavo, stoji vdolben naslednji latinski napis :
SISTE VIATOR
HIC
AGE GRATES
VEL
PETE GRATIAS.
IESUM ADORA
MARIAM EXORA,
DIC
MATER AVE,
VT TE
LIBERET A VE.
L. P. G. P. FECIT
MDCCV.
To je po naše : „Vstavi se, popotnik, tukaj ; zahvali se ali prosi milosti! Jezusa moli, Marijo poprosi! Reci: „Mati, zdrava!“ da te reši hudega. L. P. G. P. naredil 1705“.
Fotografija: Staro znamenje ob poti na Kostanjevico.
Spominik je po tem takem ravno 200 let star. Kedo ga je postavil ali postaviti dal, ne vemo. Človek, ki ga je delal, se je podpisal se štirimi začetnicami ; naš zgodovinar, p. Klar pravi, da imajo pomeniti „Luigi Pietro Giovanni Pacasti“, t. j. Alojzij Peter Janez Pakasti ; ali od kod je to izvedel in kedo je bil ta Pakasti, ni povedal. Na vsak način je bil spreten vmetnik, ki je delal, in premožen in pobožen človek, ki je dal delati ta spominik. Da se je skozi 200 let, izpostavljen vsem vplivom raznega vremena, vender tako lep ohranil, je obema dobro spričevalo. Obzidje seveda je bilo še nedavno v precej slabem stanu, ker se ni vedelo, čigav je prav za prav ta spominik in kedo bi imel skerbeti zanj. Tretje leto teče zdaj, kar se je stvar s posestnikom hiše, ketere se derži, nekako vravnala in neketeri tretjeredniki goriški so zložili precej velik znesek denarja in, kar je manjkalo, je dodal naš samostan, da se je znamenje dostojno popravilo, tako, da je zdaj res vredno, da se popotnik pred njim vstavi in stori, kar mu veli napis. Da bi bilo vse lepo tudi okrog, bi bilo pa seveda treba tudi hiše, ki mu stoje ob straneh, nekoliko prenoviti.
Blizu tega, Pakastijevega, spominika, tako ga menda smemo imenovati, najberž nekoliko više proti nam, se je videlo pred kakimi 50 leti še neko drugo znamenje, ki je vabilo romarja gori v Marijino svetišče. To je bil nekakov slavolok, ki se je razpenjal čez cesto, tudi z neketerimi latinskimi napisi. Neki gospod Kerpan, precej izobražen mož, posestnik lekarnice v Gorici, ga je bil dal leta 1818 postaviti, kaker sporoča p. Klar v svoji knjižici. Leta 1848, ko je bila menda natisnjena ta knjižica *), je slavolok še stal, ali, dasi le 30 let star, je bil vender že s slabem stanu. Ko so namreč popravljali spodnjo cesto, ki derži v Panovec, en odcepek pa na novo pokopališče in v Kronberg, so mu bili skoraj spodkopali podlago na dotični strani ; od zgoraj je pa voda zatekala ob deževju in razmakala zid, ne da bi bil kedo skerbel za poprave. Kerpan, ki je vmerl v samostanu vsmiljenih bratov v Gorici, ne vemo, keterega leta, menda ni bil nikomer izročil svojega spominika in ničeser zapustil za vzderževanje in popravljanje ; brez tega se pa take reči ne ohranijo dolgo. Kedaj se je slavolok odpravil ali porušil, nam natanko ni znano. Stari ljudje v Gorici se najberž neketeri še spominjajo nanj : ali ta reč vender ni tolikanj imenitna, da bi se nam bilo potrebno zdelo nadalje pozvedovati. Slavolok je torej že davno zginil brez sledu, vender si je Kerpan po njem za delj časa zagotovil spomin ko veren kristijan in pobožen Marijin častivec. Kaker piše p. Klar, so neki ljudje tedaj sicer govorili, da je Kerpan le za to, da si ohrani ime pri poznejših rodovih, torej iz nečimernosti, stavil take spominike; postavil je namreč tudi kamenita stebra onkraj Solkana ob straneh ceste na Sveto goro, ki stojita še zdaj. P. Klar pa ne priterjuje takim zabavljavcem. „En sam je“, pravi, „ki preiskuje serca in obisti, en sam je nezmotljiv sodnik, en sam pozna namene in nagibe, ki ljudi priganjajo h delu. Mi verujemo po vodilu kerščanske ljubezni, ki se ne jezi in ne misli hudega, da je gospod Kerpan postavljal svoje spominike iz prave pobožnosti do Matere božje. Pa ke bi bila temu glavnemu namenu res se pridružila kaka človeška slabost, on je storil na vsak način hvale vredno delo in bi bilo bolje posnemati ga ko grajati“. —
(Dalje prih.)
Cvetje, l. XXIII., št. 2., str. 44-49:
Naša Kostanjevica.
(Da l j e.)
Gospod Kerpan je našel posnemavca berž drugo leto 1819. P. Peter Zupančič, dominikan iz enega zatertih samostanov na Goriškem, spovednik redovnic uršulinek v Gorici, zgleden duhovnik in dober prijatel sinov sv. Frančiška, je dal tisto leto ob poti na Kostanjevico in sicer, gori grede ob levi strani na svoje stroške sezidati Materi Božji na čast neketere kapelice, ki jih pa zdaj tudi ni več. Omet se jim je bil namreč hitro začel rušiti, otroci pristavski, ki so se gotovo že tedaj radi preganjali po ti poti, in berači, ki so posedali okrog, tudi niso bili vselej koristni varihi tistim znamenjem, in tako ni bilo upati, da se bodo mogla dolgo vpirati dežju in vetru in drugim neprilikam ; na unanji strani ceste, kjer gre na mestih hrib stermo dolu in se zemlja lehko vda in odkruši, tudi podlaga ni bila povsod zadosti terdna. To je p. Zupančič sam sprevidel in ni se obotavljal dolgo ; vže leta 1822 je dal podreti vsa tista znamenja in nadomestiti jih z novimi, iz samega rezanega kamena zloženimi, in postaviti jih je dal varniše na desno od ceste, kjer se, vsaj v začetku, hrib vzdiguje nad cesto. Tam stoje še dandanašnji v blizu enakih daljavah eno od druzega mej raznim drevjem zasajenim za senco ob straneh poti. Vseh vkup je teh znamenj šest, po podobi enakih eno drugemu. Od tal do verha merijo ne prav tri metre ; široka so od ene strani do druge okoli 80 cm., debela od sprednje do zadnje strani blizu pol metra. Na sprednji strani imajo zgoraj okroženo lino, široko pol metra, v sredi okoli 70 cm. visoko. V teh linah so podobe iz življenja in poveličanja Marijinega, slikane na železne ploščine. Kedo jih je slikal ne vemo, prenovil jih je mlajši znanih bratov Šubicev, ki je vmerl preteklo leto v Ameriki. Pod lino ima vsako znamenje tudi napis v kamen vsekan ; tiče se dogodka iz Marijinega življenja ali skrivnosti, ki nam je na dotični sliki pred oči postavljena. Napisi so latinski, distihi, ki jih je zložil p. Krizostom Fogh, Karlovčan, ki je bil eden od dvejuh pervih domačih učiteljev, lektorjev modroslovja, na Kostanjevici, po tem, ko so se namreč frančiškani gori naselili.
Oglejmo zdaj nekoliko natančniše ta znamenja z njih podobami in napisi, po versti, kakor stoje od zdolaj gori grede. Pervo je posvečeno skrivnosti brezmadežnega spočetja Marijinega, ki je naslikano, kaker se to navadno vidi. Napis spod bi bil poslovenjen, po prestavi p. K. M. na Sv. G., nekako tak-le:
Da je spočeta bila brez izvirnega greha Marija,
Če se spodobilo je, storil Mogočni je to.
(LETIFER INGEMVIT COLVBER,
TE PROGREDIENTE EX VTERO MATRIS, VIRGO MARIA, TVA.)
Drugo znamenje nam kaže Marijino rojstvo, to je, Marijo ko dete na materinem naročju, in ima naslednji napis:
Smerti nositeljica zaberlizgala kača je obupno,
Ko si rojena na svet, ti, o Marija, bila.
(LETIFER INGEMVIT COLVBER, TE PROGREDIENTE
EX VTERO MATRIS, VIRGO MARIA, TVA.)
Na ozki strani proti zapadu ima to znamenje pri verhu še poseben napis, ki kaže po večih erdečih čerkah, ki stoje mej manjšimi černimi, letno število 1822 :
QVA PRIDEM POSVI, NVNC RENOVO SACELLA.
To pomeni po naše :
„Ki sem jih prej postavil, zdaj prenovim kapelice“. Tretje znamenje nam kaže Marijno oznanjenje; napis je tak :
Angeljskemu pozdravljenju se vdaješ, Devica Marija ;
Vdavši, pa se spočneš svojega, blága, Boga!
(ANGELICO SALVE CONSENTIS, VIRGO MARIA!
CONSENSVQVE TVVM CONCIPIS ALMA DEVM.)
Malo naprej od tretjega znamenja pridemo do kamnitih stopnjic, ki nas pripeljejo na poveršje hriba, ki smo mu šli do zdaj ob strani. Razdeljene so v pet odstavkov,. ki imajo, razen pervega, vsaki po pet stopenj, pervi jih ima šest ; mej odstavki so presledki za dva ali tri korake. Prestopavši stopnjice smo na ravni cesti, ki derži mej dvema redoma dreves proti cerkvi, polagoma se vzdigovaje.
Te stopnjice so bile postavljene leta 1823. Tedanji gvardijan, p. Mihaelj Eleršič, jih je kupil na dražbi, ko so bili poderli v Gorici nekedanjo frančiškansko cerkev sv. Antona, ki je bila na tergu blizu velike cerkve in sedanje kapele imenovane pri sv. Antonu, kjer stoji še staro poslopje nekedanjega frančiškanskega samostana. Tam so torej nekedaj bile te stopnjice. Da so stare, se jim zdaj seveda tolikanj bolj pozna. Pa ni ti ravno treba po njih hoditi, ako hočeš k nam priti ; zraven njih gre na levi namreč vozna pot dalje proti samostanu. Na stermini mej stopnjicami in to potjo pa stoji star hrast in dalje više od njega druga drevesa mej vozno potjo, in gorenjo cesto, ki gre proti cerkvi. Seveda tudi ob levi spodnje in desni gorenje ceste stoje drevesa, torej v treh verstah in še posamezna ob cerkvi, tako da je s poti zlasti po leti cerkev malo videti, in po poti obila senca prijetno hladi prihajajočega.
Četerto izmej Zupančičevih znamenj stoji berž nad stopnjicami. Posvečeno je očiščevanju Marije Device. Napis ima tak :
Moti se, gdor te očiščeno misli, Devica Marija!
Žena se čistit hiti, čista devica je že
(FALLITVR, O VIRGO! CREDENS TE PURIFICATAM;
FAMINA, NON VIRGO, PVRIFICANDA VENIT.).
Ker smo pri tem znamenju že na poveršju hriba, se nam odpira lep razgled tudi na južno-zapadno stran. Blizu pred očmi nam stoji 12 metrov od našega višji hrib z mogočnim gradom, neketerimi hišami in dvema cerkvicama na verhu, gorica, po keteri se imenuje tudi vse mesto, ležeče pod nami na desno. Z daljave se nam blišči naproti kos reke Soče, tam od Gradiške, kjer je mej nižjimi bregovi široko razlita. Imamo jo sicer tudi prav blizu mej Gorico od ene, in Pevmo in Podgoro od druge strani; ali tod teče globoko v svoji strugi, le visoki železniški most čez njo se vidi od tod onkraj mesta.
Pa ne glejmo dolgo v stran in v daljavo; pojdimo naprej in ne prezrimo tega, kar imamo pred sebo in pod sebo. Malo korakov od ceste, kjer stojimo, in kolovozne poti pod njo, na sosednjih posestvih, stoje telegrafski drogovi in čez pot in cesto so napeljani dratovi, po novo „žice“, slavolok našega časa ; globoko pod nami pa gre predor skozi hrib. Na severni strani smo že nižje z našega pota videli v ravnini kolodvor nove železnice ; od tod vidimo na južni strani čerto, ki se vije iz predora po nekedaj tako samotni mirni dolinici mej Kostanjevico in goriškim gradom. Že tudi derdrajo po nji in zvizajo in puhajo in kade železniški vlaki, in kaj še le bo, ko bo železnica dodelana in redna vožnja začeta !
Ali stopimo dalje h petemu znamenju, posvečenemu vnebovzetju Marijinemu. Napis ima tak :
V vredne se tebe vzdiguješ nebeške, Devica, dvorane,
Daj pridobiti še nam s próšnjami tvojimi jih!
(COLESTES, VIRGO! TE DIGNAS SCANDIS IN AVLAS;
HAS PRECIBVS NOBIS EXOPERARE TVIS.)
Poslednjo Zupančičevih znamenj je posvečeno kraljici svetega rožnega venca. Napis spod je tak;
Angeljsko „zdrava“, že vidim, da razveseljuje Marijo,
Ker neprenehoma ta v vencu posluša pozdrav.
(ANGELICVM DELECTAT AVE, PROVT CERNO, MARIAM,
ISTHOC CONTINVVM NAMQVE CORONA TENET.)
(Dalje prih.)
FOTOGRAFIJA: Poslednje Zupančičevo znamenje ob poti na Kostanjevico.
Cvetje, l. XXIII., št. 3., str. 80-83:
Naša Kostanjevica.
(Dalje).
Ne vem, dragi bravec, kako si bil zadovoljen s podobo v zadnjem zvezku. Lepša bi bila lehko, kajne da ? Pa, četudi ni, kaker bi imela biti in bi lehko bila, vender si moreš po nji vsaj nekoliko misliti, kakšen je razgled s poti, ki pelje k naši cerkvi, na južno stran in kakšnih je tistih šest znamenj, ki jih je dal ob poti postaviti bivši dominikan p. Zupančič. Na podobi, ki jo imaš pred sebo v tem zvezku, pa imaš, kar je videti blizu z ravno tistega mesta proti vshodu, zapadno stran naše cerkve, ki stoji nekoliko skrita za drevjem.
FOTOGRAFIJA: Cerkev na Kostanjevici
Na mestu, s keterega je ta podoba vzeta, sta se cesta proti cerkvenim vratam in vozna pot proti samostanu popolnoma zbližali ; ali berž nato se spet ločite, tako, da ostane mej njima in cerkvijo nekako trivoglat, nekoliko viseč prostor ob desnem robu z večim, ob levem nekoliko z manjšim drevjem obsajen. Preden pa prideva ob tem prostoru do širokih stopnjic, ki se vzdigujejo do drugega, štirivoglatega se škerljmi potlakanega prostora pred cerkvenimi vratmi, imava na desni strani poti še eno znamenje, ki je zidano in dosti višje in širje od šestih Zupančičevih. Kedo in kedaj je dal to znamenje postaviti, naš zgodovinar, p. Klar, nič ne pove ; le podobo notri, na zid naslikano, pravi, da je naredil neki goriški slikar, Filip Pik po imenu. Podoba kaže Kristusa, na križu visečega, in Magdaleno, klečečo pod križem. Posneta je, pravi, po enaki podobi nekega drugega goriškega slikarja, Tominca ; tista podoba je na nekedanjem goriškem pokopávališču, v aljtarju kapelice, kjer se pokopavajo goriški nadškofje. Pa tudi v naši cerkvi, v aljtarju sv. Križa, je taka podoba na platno slikana, delo istega slikarja Pika. Ker je bil ta aljtar postavljen leta 1844, bi vtegnilo biti tudi ono znamenje sv. Križa iz tistega leta. Na podobi, ki jo imaš tukaj pred očmi, boš to znamenje komaj spoznal, ker ti obrača le svojo ozko stran in stoji nekako skrito za tistima dvema drevesoma, ki se z debli križata.
FOTOGRAFIJA: Naša cerkev na Kostanjevici od zapadne strani.
Pri tem znamenju imamo ob svetem Rešnjem Telesu poslednji blagoslov; prejšnji trije so pri treh zadnjih Zupančičevih znamenjih, kjer se postavijo nekake preproste aljtarne mize. Naše procesije gredo namreč iz cerkve, čez prostor poleg nje, na vozno pot, po ti poti dolu do pod stopnjic, in potem po stopnjicah gori in nazaj mimo omenjenih štirih znamenj, več ali menj skozi in ' skozi pod drevjem.
Drevesa, ki jih vidiš na podobi v letem zvezku, so večinoma lipe in neketeri divji kostanji ; eno ali drugo je vmes tudi bolj nenavadnega imena. Lepo raščeno ni nobeno, ker jih je nekaj menda pregosto vsajenih, zlasti pa, ker jim je ono leto, letošnjega velikega serpana bo od tedaj menda 14 let, tisti hudi vihar polomil skoraj vse verhove, nekoliko jih je odlomil celo prav pri tleh. Iz ostalih štorov je pognalo drugo spomlad vse polno mladih vejic, ki so nadalje prav bujno rastle in delajo zdaj velike goste šope, ali lepa drevesa to vender niso.
Jako krasno drevo pa je rastlo v sredi tega prostora, kaker piše naš zgodovinar p. Klar, še pred kakimi 80 leti. To je bila stoletna mogočna lipa z lepo jajčasto okroženo krono, ki je se svojimi vejami pokrivala in po leti senčila se svoji gostim perjem ves ta prostor ; v pekoči, puhteči vročini, pravi naš pisavec, je pod njo vedno pihljala prijetna sapica. Kedo bi se čudil, če so romarji in drugi ljudje radi posedali pod tem drevesom ter tla okoli ščasoma do korenin ogulili. Tedanji p. gvardijan, že omenjeni Krizostom Fogh, je mislil, da to ne bo dobro. V takih rečeh neizveden je dal torej obzidati lipo kake štiri črevlje od debla in notranji prostor napolniti se zemljo -- in to je počasi vmorilo drevo. Drugo spomlad, to je bilo leta 1826, je sicer še ozelenelo, pa je vidno hiralo, dokler se je posušilo. Vsem, ki jim je bila znana tista ponosna lipa, je bilo žal zanjo.
P. Klar dostavlja, da sta bila leta 1843 tam posajena dva divja kostanja. Eden stoji res na sredi, kjer si mislimo da je morala stati tista velika lipa ; vender po debelosti debla človek skoraj ne bi mislil, da ima že 63 let. Sicer pa je bil menda že več let ranjen in gnjil mej dvema verhovoma in lansko leto mu je vertinec enega odčesnil, tako, da se skoraj da ne bo mogel več dolgo braniti smerti. Veči in krepkejši, dasiravno viharjem še bolj izpostavljen, je drugi divji kostanj, ki stoji ne daleč proč na levem, severno-zapadnem voglu cerkve ob levi voznega pota. Nasproti, na desni tega pota, so stopnjice na hodišče ali teraso, ki pelje do samostanskih vrat. Vozni pot pa gre dalje do samostanskega dvorišča in potem naprej po hribu nekaj časa ob samostanskem svetu. Tam stoji ob poti na samostanskih tleh enajst ali dvanajst dreves pravega kostanja, mej njimi štirje posebno mogočni velikani. Po teh, ali bolj prav rečeno, po tistih kostanjih, ki so pred njimi v nekedanjih stoletjih tam stali, se imenuje kraj Kostanjevica in od tod je dobila to ime tudi cerkev in samostan, keterih zgodovino bomo skušali nadalje ob kratkem popisati.
Cvetje, l. XXIII., št. 4., str. 110-117:
Naša Kostanjevica.
Zgodovina cerkve in samostana.
Do leta 1848 je popisal to zgodovino v italijanski knjižici, tistega leta v Gorici izdani, sloveči pater Klar Vaskotti (P. Chiaro Vascotti), keterega podobo smo postavili v ta zvezek. Narejena je po nekoliko veči podobici z barvami na papir ne posebno vmetalno naslikani, shranjeni v naši samostanski knjižnici, kamer je prišla po nekedanjem knjižničarju, rajnem p. Bernardinu Pelikanu, iz neke zasebne goriške hiše, kjer je imel p. Klar prijatele. P. Klar je bil Istrijan iz Izole doma, rojen 26. decembra 1799. Vmerl je ko provincijalj 30. aprilja 1860 v našem samostanu. Kaj več o tem znamenitem možu pozneje.
V naslednjem se bomo deržali torej pred vsem Vaskottijeve knjige, le razdelitev bomo nekoliko spremenili. Deli se namreč zgodovina naše cerkve in samostana najprimerniše v dve dobi, keterih perva seže od leta 1623 do konca leta 1810 in se sme imenovati karmelitska. Druga seže od začetka leta 1811 pa do zdaj, in ta je frančiškanska.
I. Doba.
1. Vstanovitev cerkve in samostana.
V svojem gradu v Pristavi pri Gorici je prebivala v 17. stoletju bogata in verna družina grofov Turenskih, po latinsko imenovana „a Turri“, po italijansko „della Torre.“ Vsa bližnja okolica tega predmestja goriškega je bila menda nje lastnina, zlasti hrib nad Pristavo daleč tja proti Panovcu in ravninica pod hribom vse do vznožja višave, ki nosi mogočni grad nekedanjih deželnih grofov in pervotni del mesta, po tej gorici imenovanega Gorica.
Hrib nad Pristavo je tedaj pokrival gozd, ki je rastlo v njem mej drugim drevjem zlasti več kostanjevih dreves; po njih se je hrib in gozd imenoval Kostanjevica. Na deblu enega tistih kostanjev, stoječega ob poti ali stezi, ki je šla skozi gozd, je bila čedno naslikana podoba Matere Božje, jako priljubljena posestniku, grofu Matiji, ki je večkrat tja zahajal molit lavretanske litanije. In ko nekaj čudežnega se sporoča, da je vselej, ko je izrekel grof besede «Sveta Marija», neznan glas mu odgovoril : „Prosi za nas !“ To ga je neki spodbudilo, da je dal na tistem mestu sezidati lepo in prostorno kapelico, kjer bi se sveta podoba Marijina varniše shranila. - Tako, piše p. Klar, da so pripovedovali ljudje to zgodbo še ob njegovem času, to je, pred 50 do 60 leti. Slišal pa je praviti tudi, da se je hotel grof Matija poročiti z neko svojo sorodnico, ki mu je bila pa preblizu v rodu, da bi bil smel brez zaderžka zveršiti svojo namero. Šel je torej v Rim prosit dovoljenja in dalo se mu je, pa proti temu, da sezida na svoje stroške cerkev. Koliko je resnice v tem govorjenju, p. Klar pa ni mogel določiti ; v svojih pisanih virih je našel namreč dogodbo nekoliko drugači povedano, pa spet v enem tako, v drugem drugači.
P. Martin Baucer, učen goriški jezuit, v rokopisu zgodovine Norika in Frijulja pripoveduje, da je na Kostanjevici, blizu poti ali steze, ki je šla skozi gozd, stal neki zid in na nekem kamenu tistega zidu da je bila naslikana podoba deviške Matere z božjim detetom v naročju. Ta podoba je z nekako skrivno močjo vabila h sebi prebivavce mesta in okolice goriške ; zlasti pa so se spuščali z bližnjih gor celi oblaki vernikov obojega spola in vsake starosti sem dolu častit Marijo pod to podobo in prižigat okoli nje sveče in svetilnice. Grof Matija Turenski, ko je videl, kako svet vkup dere od vseh strani in kako posebno čast izkazuje podobi Marijini v njegovem gozdu, ko veren kristijan tega ni branil ali prepovedoval, nasprotno, sklenil je tam cerkvico sezidati Devici, ki je od Svetega Duha spočela Sinu božjega. Tako pripoveduje Baucer; drugi pisavec, p. Janez-Karelj od Sv. Elija, pa nekoliko drugači.
„V kostanjeviškem gozdu“, pravi, „je stala že delj časa nekaka majhina uta, kamer so se zatekali pastirji, keder je šel dež ali toča, ali keder so viharji divjali ; in na nekem kamenu v zidu tiste ute se je videla čedno naslikana podoba Matere božje. Ta podoba se je bila prav posebno prikupila neki pobožni deklici, hčeri nekega goriškega meščana, Kamili Čimberle, ki je hodila vsak dan gori molit in Marijo častit. In pobožnost bogoljubnega dekleta je zbudila podobne občutke tudi pri ljudstvu v mestu in okolici, tako da so se od vseh strani začeli shajati h tisti podobi na božjo pot. Ti ljudski shodi so zbudili grofu Matiji Turenskemu lepo misel, da bi dal sezidati na tistem mestu cerkveno poslopje“.
Iz teh raznih povesti, vjemajočih se v bistvu, nevjemajočih v posameznostih, misli p. Klar, da bi se dalo sklepati za gotovo, da je bila na Kostanjevici v gozdu grofa Turenskega od neznane roke na kamen naslikana podoba
FOTOGRAFIJA: P. Klar Vaskotti
bivši lektor cerkvene zgodovine in kanoničnega prava,
pisatelj knjige »Storia della Castagnavizza«
Matere Božje ; da je iz mesta in vasij, z ravnine in z gor prihajalo tja ljudstvo Marijo častit, odkrivat ji želje svojega serca in priporočat se njeni mogočni priprošnji; nadalje da so množice prižigale okoli češčene podobe luči, unanja znamenja notranje pobožnosti ; naposled, da je grof Matija Turenski, videvši pobožnost ljudstva, s hvale vredno radodarnostjo sklenil na spodobniši kraj postaviti tisto Marijino podobo in bolje poskerbeti za njeno češčenje.
V resnici je leta 1623 imenovani grof, iz ene naj stariših, najplemenitiših in najbogatiših družin goriških, po navdihovanju svoje pobožnosti in ljubezni do Matere odrešenikove na svoje stroške začel zidati cerkvico, majhino sicer, pa v čednem zlogu, in ko je bila dodelana, je dal v veliki aljtar postaviti kamen, ki je na njem bila naslikana češčena podoba Marijina.
Pa to njegovi pobožnosti še ni bilo zadosti ; skerbel je tudi za stanovanje redovni družini, ki bi opravljala službo božjo v novi «kapeli», kaker je ljudstvo cerkvico imenovalo in jo še zdaj imenuje. Postavil je zraven, na vshodni strani „kapele“, prijazen samostan z lepim številom majhinih celic z okni proti jugu in severu, vse to na svoje stroške.
2. Pervi prebivavci v novem samostanu.
Cerkvica in samostan na vabljivi, zračni višavi, pa tudi verno ljudstvo, ki se je shajalo k novemu svetišču Marijo častit, je mikalo razne redovne družine, da bi si pridobile tako prijazno stanovanje. Pervi, ki so to skušali doseči, so bili karmeliti, in njih prizadevanje ni bilo brezupno, ker jim je bil najprej vstanovnik naklonjen, potem so pa tudi na Dunaju pri cesarju imeli mogočne zagovornike. Ali stanovi goriške grofije so bili nasprotni in to je dalo pogum frančiškanom observantom, da so začeli misliti tudi oni, kako bi se dalo novo lepo domovanje pridobiti.
V tistem času pa je prišel v Gorico neki dominikan ki je popotoval v Rim h generaljnemu kapiteljnu svojega reda, namreč p. Bazilij Pika, rojen napolitanec, pobožen, učen in zgovoren mož, ki je ob svojemu času na slovečem vseučilišču v Pragi učil bogoslovje, tedaj pa je bil predstojnik v dominikanskem samostanu v Bernu na Moravskem. Ko je ta redovnik videl Kostanjevico se svojo kapelo in svojim novim praznim samostanom, se mu je ta kraj tako prikupil, da je sklenil nazaj grede gori se naseliti. In res, pobožnost, učenost, zgovornost, lepe manire in druge prednosti znamenitega moža so pridobile grofa Turenskega, da mu je dovolil, in on je z nekim svojim tovarišem pervi dobil stanovanje v samostanu na Kostanjevici, kjer je potem se zglednim življenjem, oznanjevanjem besede božje o praznikih in pridnim spovedovanjem pridobil kmalu tudi spoštovanje goriških meščanov in prostega ljudstva v okolici. Z ozirom na te posebne zasluge patra Bazilija so bili 1. 1645 goriški stanovi že izročili dominikanskemu redu cerkev sv. Roka, ne davno sezidano v predmestju „pod turnom“ imenovanem; ali patri karmeliti so vgovarjali zoper to pri dvoru cesarja Ferdinanda III. in posrečilo se jim je. P. Bazilij pa, ko je videl, da mu je šlo upanje po vodi, in se je bil naveličal nasprotovanja, je slovo vzel od ljube Kostanjevice ter se odpravil v Faro, kjer je grof Strassoldo bil eden njegovih najmogočniših zaščitnikov. V tej vasi, malo milj oddaljeni od goriškega mesta, je brez truda dosegel, kar se vsem svojim prizadevanjem v Gorici ni mogel doseči. 7. julija 1646 mu je v pričo arhidijakona goriškega Štefana Delmestre imenovani grof Strassoldo odkazal letni dohodek za zidanje cerkve in samostana in za hrano samostancem, s tem edinim pogojem, da se ima v redovni družini natanko deržati ostro vodilo sv. Dominika. Naslednji dan je imenovani arhidijakon položil pervi kamen cerkvenemu poslopju, ki se je imelo zidati in v začetku 1. 1652 je hiša mogla sprejeti neko število dominikancev s predstojnikom, ki jih je imel vladati.
Na Kostanjevico pa je po odhodu patra Bazilija monsinjor Peter Vespa, škof pafski na otoku Cipru, po rodu benečan.
Beneški dože Frančišek Morosini je bil v 17. stoletju meje beneškega gospostva raztegnil po Egejskem morju, po Arcipelagu, obrežju Epira in Macedonije, po Moreji in Atiki, in benečani, navihani politiki, so po vseh deželah, njih gospostvu podložnih, radi k najvišjim častem, tako cerkvenim kaker civiljnim, povzdigovali svoji rojake.
Peter Vespa, beneški meščan, je, hoteč vstreči svojemu hrepenenju, da bi videl svete kraje, v spomladi svojega življenja šel čez morje v Jutrove dežele. Prišel je na goro Karmelj in tam se mu je tako vnela ljubezen do tega svetega kraja, da je vstopil v karmelitanski red in oprávivši gori novicijat zavezal se z obljubami. Kmalu pa ga je izvolilo starešinstvo beneške deržave za škofa v Pafu na otoku Cipru in, sprejemši po poterjenju apostoljskega rimskega sedeža to čast, je šel Vespa s Karmelja past tisti del črede Kristusove. Nekaj časa je torej tam delal v vinogradu Gospodovem; potem je iz nam neznanih vzrokov pustil svojo škofijo ter prišel nazaj v domovino. Iz Benetek je potlej prišel v Gorico in tu se je gospodi kmalu prikupil, zlasti grofu Matiji Turenskemu, tako, da ga je ta ne le se vsem spoštovanjem sprejel, izročil mu je tudi po odhodu p. Bazilija kapelo na Kostanjevici v oskerbovanje in samostan v stanovanje.
P. Martin Baucer v že omenjenem spisu pripoveduje, da je škof Vespa cerkev, ki je bila prej le blagoslovljena, posvetil, in da je ob glavnih praznikih noter opravljal sveto mašo po škofovkem obredu.
Vespa je bil poseben častivec svetega Filipa Nerija. Da bi to češčenje razširil tudi mej ljudstvo, je postavil v kapelo njegovo podobo, ki se je pozneje prenesla v cerkev redovnic sv Klare v mesto.
Dasiravno sam karmelit, Vespa vender ni bil vnet za stranko svojega reda glede Kostanjevice ; prizadeval si je nasproti, da bi vpeljal gori oratorijance sv. Filipa Nerija. Ko so torej karmeliti videli, da se jim ne izpolni upanje po vplivu in veljavi sobrata škofa, so skušali s pomočjo, patrov jezuitov v Gorici pridobiti naklonjenost goriških meščanov ; pa tudi na Dunaju pri cesarju Ferdinandu III. niso nehali nadalje se truditi, da dosežejo svoj namen. Cesar je bil tudi sam vnet za nje in 16. majnika 1648 je res naznanil goriškim stanovom, da bi rad videl v Gorici karmelite. Ta želja jo bilo goričanom povelje, ki so ga stanovi skušali zveršiti berž ko mogoče. 10. novembra tistega leta se je podelilo patrom karmelitom štajerske okrajine postavno posestvo cerkve sv. Roka in njih hrepenenje po Kapeli na Kostanjevici bi se bilo lehke uresničilo, da jim ni prizadevanje škofa Vespe v korist patrov oratorjancev stavilo ovir. Ali gorečnost goriških jezuitov, da pridobe prednost patrom karmelitom, je bila tolika, da so naposled vse nasprotovanje srečno premagali. 15. aprilja 1649 je vkazal cesar Ferdinand goriški vladi, naj odvzame Vespi ključe od kapele na Kostanjevici in škofu naroči, da se ima odpraviti iz Gorice.
Tako je bil Vespa prisiljen ne le Kostanjevico, temuč tudi Gorico in okolico goriško za vselej zapustiti. Kam se je obernil, ne vemo, skoraj da najberž v Benetke, svojo domovino.
(Dalje prih.).
Cvetje, l. XXIII, št. 5., str. 141-150:
Naša Kostanjevica.
Zgodovina cerkve in samostana.
3. Cerkev in samostan prevzamejo patri karmeliti.
Leta 1650 je grof Matija Turenski izročil cerkvico in samostan na Kostanjevici patrom karmelitom. Spomin na ta dogodek je ohranjen v napisu s pozlačenimi čerkami na černi marmornati plošči vzidani v cerkvi nad obokom, ki nosi kor za orglje. Grede po sredi cerkve nazaj proti velikim vratam imamo ta napis pred očmi. Razdeljen je v dva vštric stoječa odstavka po dvanajst verst. V latinskem jeziku je tak :
DEO
VNI TRINO
IN TITVLUM ET HONOREM
DEIPARA VIRGINIS MARIA
TANQUAM TVRRIS FORTISSIMA
AD
TOTIVS PATRIA TVTELA ET DEVOTIONE
ANIMAQVE SVA SALVTEM
TEMPLVM HOC CV ADIACENTI MNRIO
IN PROPRIO SOLO PROPRYSQ: SVMTIBVS FVNDATVM
ET ERECTVM POSTMODVM PIORVM SVFFRAGIIS
DECENTER ORNATVM ET ABSOLVTVM
MATTHIAS A TVRRI
CLIENS
HVMILLIME DICAVIT
TANDEMQ :
AD DIVINVM CVLTVM ET MAIOREM PATRONA SVA
GLORIAM PROMOVENDAM
A.m RR. PP.
CARMELITANORVM
DISCALCEATORVM
IN DIVINIS HIC PERAGENDIS SOLICITVDINI ET PIETATI
COMMENDAVIT ET DONAVIT
ANNO MDCL.
To bi se reklo po naše:
„Bogu, enemu, trojnemu, v naslov in čast bogorodnici Devici Mariji, ko stolpu najterdnišemu, k vse domovine varstvu in posvečenju in v svoje duše zveličanje, je to cerkev, s poleg stoječim samostanom, na svojih tleh in na svoje stroške vstanovljeno in povzdignjeno, potem s prispevki pobožnih dostojno okrašeno in doveršeno varovanec Matija Turenski najponižniše posvetil in naposled v pospeševanje službe božje in veče slave svoje zaščitnice prečastitih patrov bosonogih karmelitov v opravljanju božjih reči na tem mestu skerbi in pobožnosti priporočil in podaril leta 165O“.
Bolj natanko je vstanovnik razložil in določil svojo voljo v italijanskem vstanovnem pismu, danem v Pristavi 28. grudna 1649. Podpisana sta, poleg grofa „Mattia Conte della Torre e Valsassina“, ko priči: Jožef Brumat in Ignacij Golob. Poglavitne določbe tega pisma so naslednje:
Grof Matija Turenski, posestnik Pristave, da in daruje patrom karmelitom cerkev in samostan na Kostanjevici, se zemljo, na keteri stoji, ter gozdom, ki se je derži, in vse, kar je odmerjeno in narisano na mapi, priloženi pismu ; priderži pa sebi in svojim dedičem pravico iz gozda jemati les, potreben za vse poprave in zboljšave na svojih posestvih, za poslopja, mostove, mline, lese, in tudi derva za kurjavo, keder bodo on ali njegovi postavni dediči stanovali v pristavskem gradu. Nasproti imajo prevzeti patri karmeliti vsa bremena, zasebna ali javna, sklenjena z odstopljenim posestvom ; tudi imajo vsako soboto in vsaki praznik blažene Device Marije za njegovo dušo in za njegovo družino opraviti eno sveto mašo ; naposled imajo prihraniti njemu in njegovim dedičem na razpolaganje dve izbi in eno molitvenico v samostanu. In vse to hoče, da njegovi dediči in nasledniki ohranijo nespremenjeno in da se patri karmeliti ne smejo nadomestiti z nobenimi drugimi redovniki. Ako bi pa kedaj v prihodnih časih, tudi še tako daljenih, iz keterega koli vzroka hoteli karmelite odstraniti in ta samostan zatreti, hoče in zahteva vstanovnik, da se verne vse in brez izjeme njegovim dedičem in posestnikom Pristave.
Mapa, ki je bila priložena vstanovnemu pismu, se je zgubila. Ni torej več mogoče prav za terdno in natančno vedeti, kako daleč je segalo zemljišče podarjeno patrom karmelitom. P. Klar sodi, da je šlo proti zahodu dolu do Pristave, proti severu do ceste, ki derži v cesarski gozd Panovec ob vznožju hriba, proti vshodu vse do imenovanega gozda Panovca, proti jugu do brega, ki stoji deloma samostanu nasproti in se zdaj imenuje po furlansko Rafut. Pod tem bregom je stala in stoji še zdaj hiša, ki se je imenovala marof; sedanji posestnik ji je pred malo leti dozidal kaker nekaka dva široka stolpa, da je od strani videti gosposka vila. Tudi to hišo je bil podaril grof skupaj se samostanom patrom karmelitom. Le proti jugozahodu je bil p. Klar v dvojbi glede pervotne meje, ali je bila namreč stran brega pod samostanskim vertom in dalje ravninica mej tem bregom in cesto pod goriškim gradom tudi obsežena v darilu, ali ne. Ali so ta najlepši kos podarjenega jim sveta patri karmeliti sami radi, seveda s priterjenjem grofa Turenskega, odstopili patrom jezuitom, ali ga je pa grof že pervotno njim, to je patrom jezuitom, podaril. Gotovo je namreč, da je bila ta zemlja pozneje lastnina goriških jezuitov. Ko je bil leta 1773 jezuitski red odpravljen, je prišla potem v svetovne roke ter menjavala svoje gospodarje pogosto celo v naših časih. Pa če tudi tega dela karmeliti niso bili dobili, so imeli vender, ako so prej omenjene meje resnične, zadosti obširno posestvo, ki jih je, deloma v njive in vinograde spremenjeno, že moglo rediti, zlasti, ker jim tudi od drugih strani ni manjkalo podpor. Preobilnosti pa jim njih ostri red ni dopuščal; saj jim je vživanje mesnih jedi sploh prepovedano in pravi post zapovedan skozi več ko pol leta. Zato niso tolikanj zase iskali podpore, koliker za cerkev, da so si jo svojim potrebam primerno razširili, uredili in olepšali.
Pervotna cerkvica („kapela“) je šla namreč, kaker sodi p. Klar, le do svetišča (prezbiterija ali velike kapelice); to in najberž tudi malo kapelico Matere Božje Karmeljske so dali dozidati karmeliti, ko so prevzeli cerkev in samostan, z miloščino v ta namen izprošeno. Na to merijo morda v napisu grofa Turenskega besede : „pozneje s prispevki pobožnih dostojno olepšano in doveršeno“. Čez več let so dodali še malo kapelico sv. Jožefa (zdaj sv. Križa), karmeljski nasproti, in hodnik okoli pervotne ladije in prezbiterija.
Da namreč tudi unanja stran cerkve ni bila zmirom taka, kaker je zdaj, tega se more bravec prepričati iz podobice v pričujočem zvezku. Ta podobica je najmenj 200 let stara. Narisal jo je z mnozimi druzimi podobami goriških cerkev, hiš in oseb svojega časa neki Janez Marija Marušič, rojen leta 1639 nekje v goriški okolici, od leta 1682 župnik v Mernu, pozneje spovednik redovnic sv. Klare v Gorici. On je zapustil več spisov v italijanskem jeziku, pisanih od leta 1682 do 1706. Poslednji je ravno popis cerkev, kolegijev, samostanov in kapelic goriškega mesta z dostavljenimi preprostimi risbami, mej njimi tudi podobico naše cerkve.
Ta podoba nam je dokaz, da je imela cerkev pred 2OO leti na mestu, kjer je zdaj aljtar sv. Križa (sv. Jožefa), stranski vhod z lopo ali unanjim podstreškom. Podoba kaže tudi, da je bila tedaj unanja stran cerkve, kaker je še zdaj vsa notranja cerkev, olepšana se štukaturami. Eden kipov, ki so zaznamenjani na naši podobi, je videti še zdaj v svoji zidni globini v celici, ki je mej pervotnim (zdaj notranjim) in poznejšim (unanjim) cerkvenim zidom ; predstavlja mladeniča v natorni velikosti, v opravi rimskega vojščaka, pa s peruti, torej sv. Mihaela arhangelja.
Pervotno je imela cerkvica brez dvojbe le en sam aljtar, se znano Marijino podobo na zidu, nasproti glavnim vratam. Pozneje se je sezidal nasproti tem vratam prezbi- terij in manjša kapelica nasproti stranskim. V prezbiterij se je prestavila podoba na zidu, ki je menda na enem kamenu o čemer se je pa dandanašnji težavno prepričati, tudi, če človek prav gori do nje zleze. Pod njo in okoli nje se je postavil nov veliki aljtar z visokim, lepim nastavkom. V malo kapelico nasproti stranskim vratam se je postavil aljtar karmeljske Matere Božje. Ni verjetno, kar se sliši semtertja, da je bil nekedaj karmeljski glavni aljtar ; verjeti pa moramo, kar piše p. Klar po pripovedanju p. Mihaela Eleršiča, ki je mogel biti pri nekih dotičnih rečeh sam poleg, ali pa izvedeti jih od stariših, ki so poleg bili, namreč, da je bil karmelitski veliki aljtar, ko so bili karmeliti leta 1785 izgnani, prodan, (kaker slišimo, v Podmelec, kjer še stoji) in da so sedanji veliki aljtar še le frančiškani iz cerkve sv. Antona v Gorici leta 1811 ali še pozneje sem gori spravili. Čudno je vender, kako, da se sedanji veliki aljtar ne le s karmeljskim popolnoma vjema po tvarini in slogu, temuč tudi se zidavo in štukaturno okrasbo vse cerkve. Zidovi najstarišega dela cerkve, t. j. ladje, so od zvunaj pod kapom vkrog in krog olepšani se zobci ; ravno tako simsi velikega in karmeljskega aljtarja. Stebri imajo pri obeh korintske glave (kapitelje), ravno take štukaturni pilastri. Ke bi priče drugači ne poročale, bi mogel človek misliti, da je sedanji veliki aljtar, prav kaker karmeljski, že pervotno delan za to cerkev, da torej njemu velja eden napisov v prezbiterju.
V prezbiterju imamo namreč na dveh ploščah iz černega marmorja nasledna dva jako važna napisa. Na evangelijski strani :
FOTOGRAFIJA: Cerkev na Kostanjevici pred 200 leti
STA • VIATOR •
SANVS •AGER • INOPS • FELIX • MISER •
QVICVMQVE •
MARIAM
HIC • SI • VSPIAM • THAVMATVRGAM •
ADORA ET ORA
PROQVE • TVIS • SEV • BONIS • SEV • MALIS •
RESPECTIVE
VEL • AGE • GRATES • VEL • PETE • GRATIAS •
VIRGO
CLEMENS • AC • POTENS •
ILLA • PROROGARE • HAC • ABROGARE •
VVLT • ET • POTEST •
VEL • IN SYLVIS • VRBANA •
To je po naše : „Stoj, popotnik, zdravi, bolni, bogati, ubogi, srečni, nesrečni, kedorkoli, Marijo, tukaj, če kje čudodelno, moli in prosi in za svoje, bodisi dobro, bodisi hudo, oziroma ali daj hvalo, ali prosi milosti. Devica, mila in mogočna, ono podaljšati, to odpraviti hoče in more, tudi v gozdeh priljudna“.
Primeri, čislani bravec, ta napis z onim na starem znamenju ob poti nad vznožjem kostanjeviškega hriba.(Glej 1. zvezek tega tečaja « Cv. ».). Brez dvojbe je eden posnet po druzem in sicer seveda mlajši in krajši po starišem in daljšem. Oni na znamenju je krajši in za 5O let mlajši od tega v cerkvi. Oni veli romarju naj se le malo vstavi, ta veli, naj postoji, seveda za delj časa, ker tukaj, če kje na svetu, dela Marija čudeže, tukaj, dasiravno v gozdu, je Marija priljudna, mila in mogočna.
Po teh besedah je očitno pervič, da je bila cerkev se samostanom tedaj še vkrog in krog z gozdom obdana, in drugič, da je bila v velikem aljtarju, poleg keterega je ta napis, podoba Matere Božje prav tista, ki je napravila grofa Turenškega, da je cerkev zidal, ker je tisto podobo ljudstvo imelo za čudodelno, prepričano, da po nji tukaj, če kje na svetu, Marija čuda dela. Prav tista veličastna podoba kraljice nebeške je bila tedaj in je tudi še dandanašnji tu v velikem aljtarju. Po pravici smemo torej s tem napisom tudi dandanašnji spodbujati verne, naj v tej cerkvi, pred tem aljtarjem s posebnim zaupanjem časte in prosijo Marijo, česer potrebujejo, če tudi veliki aljtar ni več tisti, o keterem govori ravno kar navedenemu in razloženemu nasproti stoječi napis na episteljski strani, ki je tak :
V. M. O. M.
MARIAE
PRO • PARTORVM • HIC • LOCI • MERITORVM
CORONA
PRO • DIGNA • SACRA • HVIVS •ADIS
CORONIDE
CATHARINA
COMssa • DE • VERDENBERG • ET • NAMEST • NATA
CORONINA
L • B • DE • CROMBERG •
HOC ( • VT PERENNET • ) MARMOREO •
COROLLARIO
S • QUAM • VIDES • ICONA •
CORONAVIT •
ANNO M • DC • LV •
To je po naše : „Devici, Materi, najboljši, največi, Mariji, v venec za tukaj nabrane zasluge, v dostojen doveršek tega svetišča, je Katarina, grofinja Verdenberška in Nameška, rojena Koronina, baronesa Kromberška, s tem (da se ohrani) marmornatim pačastilom sveto podobo, ki jo vidiš, ovenčala leta 1655.“
Kaj je to marmornato počastilo, ki je sveta podoba ovenčana ž njim ? počastilo, ki se more imenovati venec Mariji poklonjen za zasluge, ki si jih je tukaj nabrala, to je, milosti, ki jih je podelila tu svojim častivcem ? počastilo, ki se more nazivati dostojen doveršek (coronis) svetišča? kaj je to ? Kaj druzega more biti, ko veliki aljtar ali alitarni nastavek, v keterega sredi je sveta podoba Marijina? Veliki aljtar je torej grofinja Katarina Verdenberška, rojena baronesa Koronina Kromberška l. 1655 cerkvi podarila. To poterjuje in pojasnuje tudi italijanska listina, ki jo je našel p. Klar v arhivu grofovske družine Turenske v Pevmi in objavil v svoji knjigi. Naj stoji tukaj po naše :
„Na slavo presvete Trojice in presvete Device Marije Kostanjeviške in sv. Jožefa in sv. Terezije, naše svete Matere, leta 1654, 4. oktobra. Ta pala je bila delana na stroške presvitle gospe grofinje Verdenberške, vdove, ko je bil prior častiti pater frater Mihaelj od Angeljev, prokurator nevreden pater frater Ernest od Vnebovzete, bergamasek iz hiše Kodele, ki je oskerbel po posredovanju presvitlega gospoda Horacija Bučellenija barona to miloščino, ki je bila ž njo delana gori imenovana pala in velika kapela in obok iz obdelanega kamena, (za) kar vsi gori imenovani ponižno klečeči pred tvojimi svetimi nogami, o presveta Devica, se vsem svojim sorodstvom in vsi dobrotniki tega svetega mesta z našim grofom vstanovnikom Matijem Turenskim in njegovimi mlajšimi prosimo, da nam blagovoli na našo smertno uro izprositi večno zveličanje. Amen.
Fr. Ernest od Vnebovzete,
bosonog karmelit“.
V tem spisku dela nekoliko težave beseda „pala“, ki smo jo pustili, kaker stoji v italijanskem izvirnem pismu. Dandanašnji se imenuje tako velika aljtarna slika in v tem pomenu jo je menda razumel tudi p. Klar, ki pravi, da ni zdaj nobenega sledu več po tisti pali, ki jo je dala narediti grofinja vdova Katarina Verdenberška. Ali „pala“ pomeni v starišem času aljtarni nastavek (lat. „superfrontale“, ali „retabulum“, nemško „Altaraufbau“), ki je lehko ali iz lesa, ali iz kamena (marmorja), ali pa iz kovine, kaker je n. pr. sloveči „zlati nastavek“ : „pala d'oro“ v cerkvi sv. Marka v Benetkah. V navedenem napisu je govorjenje o „marmornatem počastilu“ (marmoreo corollario) in to počastilo imenuje karmelit pater Ernest „pala“ ; ta „pala“ je bila torej iz marmorja, in ni bilo nič druzega ko marmornati veliki aljtar, ali velikega aljtarja nastavek, torej nekaj, kar je bilo že vredno, da se je v posebnem spominskem napisu pohvalilo ko venec Mariji poklonjen za zasluge, ko dostojen doveršek te hiše božje. Po pravici se je tudi dobrotnici, ki je to delo plačala, zraven njega postavil napisni spominik ; žalostno je le, da je napis ostal, delo, keteremu je veljal, pa se je bogoropno vgrabilo in prodalo, kamer ni bilo namenjeno.
Drugo kar nam spomina vrednega sporoča zapisek patra Ernesta, je to, da se ni le veliki aljtar postavil z miloščino grofinje Verdenberške, temuč tudi ves prezbiterij sezidal in obokal. Pervotna „kapela“ ni imela posebnega prezbiterija; aljtar je moral biti, kaker sodi p. Klar, tam, kjer je zdaj lok prezbiterija. Nad tem lokom, tam, kjer je zdaj velika polkrožna slika, je bilo okno, enako oknu nad korom. Tisto okno so dali karmeliti zazidati, ko so hoteli dodati cerkvi prezbiterij ter na tisti zid razpeti sliko na platnu, ki je kazala Marijo, ko deli sveti škapulir, in pod njenim plaščem množice sinov in hčeri karmelitskega reda. Ta ne ravno lepa slika se je ohranila nad prezbiterijem do leta 1886, ko so se stare slike po cerkvi nadomestile se sedanjimi.
Ob tisti priliki je zginil iz prezbiterija tudi neki za zgodovino cerkve koliker toliko važen napis, ki je stal do tedaj visoko na velikemu aljtarju nasprotni strani stene mej ladjo in svetiščem, tako, da se iz ladje ni videl. Tisto leto se je dotični prostorec pozlatil in tako, je zginil napis. Ohranjen je le še v p. Klarovi knjigi, kjer je tako pisan:
Joannes • Andreas Larduczi
De Bengiace • Lacu Benachcens •
Opus • hoc • fecit Anno Domini
MDCLXI.
To se pravi, da je neki Janez Andrej Larduci ali Larduči od Benaškega t. j. Gardskega jezera (p. Klar je dodal: rojen v Toskolanu, vasi v okrožju Brešije na zapadni strani Gardskega jezera) leta 1661 zveršil to delo. Vprašanje je, kaj tu pomenite besedi „to delo" (opus hoc)? P. Klar misli, da ravno veliko kapelico, to je, prezbiterij. Ali ker je bil, kaker smo videli, veliki aljtar na sedanje mesto postavljen že leta 1654 ali 1655, moramo skleniti, da je bil že tedaj, če ne prej, tudi prezbiterij dozidan. Kaj je bilo potemtakem doveršeno leta 1661 ? Ker je bil naš napis na štukaturnem ščitku, bo pač najverjetniše, da je misliti na štukaturno, naj berž tudi na slikarsko delo, ki se je z onim po vsej priliki skupno veršilo.
(Dalje prih.)
Cvetje, l. XXIII., št. 7., str. 214-218:
Naša Kostanjevica.
Zgodovina cerkve in samostana.
4. Nadaljne spremembe v cerkvi in samostanu
do odprave patrov karmelitov.
Samostan, ki ga je dal sezidati grof Matija Turenski, je segel po vsi priliki le do sedanje porte; ni bil torej zvezan s cerkvijo. Odpertina s porte proti cerkvi se je nekedaj zapirala; panti so še zdaj ohranjeni. Tej odpertini nasproti so stara cerkvena vrata, ki so zdaj navadno zaklenjena. Nekedaj so bila to morda vrata pervotne zakristije; malo čudno je pa, da se odpirajo le od znotraj.
Sedanjo veliko zakristijo z molitvenim korom nad njo in spred prostornimi stopnjicami na kor in v pervo nadstropje samostana so zidali še le karmeliti, skoraj da prav tedaj kaker prezbiterij cerkve. Tako se je cerkev sklenila se samostanom. Slika, na oboku zakristije še zdaj ohranjena, ki kaže v veliki obliki gerb karmelitskega reda z dodanim spod mnogo manjšim gerbom družine Turenske, poterjuje našo razlago popolnoma.
Prostor mej zakristijo in prezbiterijem in enak prostor na levi strani prezbiterija, je bil brez dvojbe že tedaj odmenjen za spovednice. Na levi pa tisti prostor, kaker kaže podobica Marušičeva, ni imel nastropja. To je dobil še le, ko se je prejšna lopa zedinila s cerkvijo in sta se naredila sedanja notranja hodnika ob straneh pervotne cerkve, vsak se svojimi vratmi v ospredju. Kedaj se je to zgodilo ne vemo, najberž v pervi polovici, ali morda že kmalu v začetku 18. stoletja. Prav tedaj skorej da so se postavili tudi trije novi stranski aljtarji, ako je namreč karmeljski že prej stal. Kremeljskemu nasproti, tam, kjer je bil prej stranski vhod na zapadni strani, se je postavil aljtar sv. Jožefa ; poleg novih vrat na isti strani aljtar s v. Ane, in poleg drugih novih vrat na desni strani aljtar sv. Terezije.
Aljtar sv. Terezije spominja po delu in tvarini na Pakassijevo l) znamenje verhu Pristave ob poti na Kostanjevico, popisano v začetku tega spisa. Glede tvarine se vjema tudi z velikim in karmeljskim aljtarjem : slog je sicer različen, vender posameznosti enake ali podobne, tako, da bi bili ti trije aljtarji in ono znamenje lehko delo istega vmetnika.Leseni aljtar sv. Ane je sam na sebi neznaten natorne, erjave barve, vender je vmetno izdelan z vloženimi okraski in podobami iz različne barve lesa. Najberž je delo kakega samostanskega umetnika, kakega karmelitskega lajika, čiger so pač tudi lepe rezbarije v zakristiji in troja vrata v samostanu, namreč vrata na kor, v refektorij in v knjižnico ; zlasti poslednja so jako čedno delo, ki bi se dandanašnji ne naredilo za več sto kron. Žal, da o umetniku ničeser ne vemo, kaker tudi o drugih karmelitih ne, ki so tu prebivali, vse do poslednjega, niti o njih življenju in dogodbah njih samostana, koliker časa so oni tu živeli.
P. Klar sodi, da se je morala zgoditi okoli srede 18. stoletja v samostanu nekaka velika nesreča ; ali vsled potresa ali požara, ali, kar je najverjetniše, vsled mnogega deževja, ki je spodneslo podlago, ste se pervi dve celi vshodnega dela samostana menda poderli. To sklepa zlasti iz tega, ker imate te dve celi mnogo tanji unanji zid, ko naslednji dve ; tudi imate ravan strop, druge so pa oblokane. Poterjuje to misel tudi napis v pervi celi tega konca, ki se bere nad vratmi na kameniti plošči in je tak :
CELLA
S. IOANNIS BAPT.
EX BENEFICIO
ILL.MI D.D. COM: IOAN: BAP. DE TVRRI
ORENT
PRO ILLO ET SVIS.
1756.
1) V 1. zvezku smo pisali Pakasti, kaker piše p. Klar; ali prav je brez dvojbe Pakassi (Pacassi). V Gorici je živel okoli srede 18. stoletja inženir Nikolaj Pakassi, ki je zida1 Attemsovo palačo na Kornu in vodnjak na tistem tergu (poslednji na svoje stroške), pozneje pa cesarski grad Schönbrunn na Dunaju, za kar ga je cesarica Marija Terezija povzdignila v baronski stan. Ludovik Peter Janez Pakassi, ki je postavil gori omenjeno znamenje, je bil morda oče Nikolaja Pakassija.
To je : „Cela sv. Janeza Kerstnika. Iz dobrote presvitlega gospoda, gospoda grofa Janeza Kerstnika Turenskega. Naj molijo zanj in njegove. 1756“.
Iz tega napisa je očitno, da je grof Janez Kerstnik Turenski to celo na svoje stroške dal popraviti ali vnovič sezidati, ter jo je posvetil svojemu kerstnemu patronu. Te, ki bodo kedaj v nji prebivali, prosi, da bi molili zanj in njegovo rodovino. Brez dvojbe je bil pobožen gospod, najberž vnuk vstanovnika, grofa Matije. Verjetno je, da je tudi sam večkrat stanoval v tej celici. Iz ust njegove snahe, vdove grofinje Turenske, ki je leta 1848 še živela, je p. Klar še sam slišal, da je njen tast grof Janez Kerstnik vsako leto od pepelnice pa do velike noči prebil na Kostanjevici v tihi samoti, z menihi jedel, z menihi se postil in duhovne vaje opravljal.
Pa če so v življenju grofi Turenski radi prihajali na Kostanjevico, po smerti so hoteli tu za vselej počivati. In ne samo oni ; tudi druga višja gospoda goriška je želela tu položena biti k večnemu počitku. Pod našo cerkvijo je torej mnogo mertvih shranjenih in v cerkvi mnogo grobnih spominikov. Pod prezbiterijem so karmeliti imeli prostor sami zase ; njih grobna škerl je v sredi cerkve pred prezbiterijem ; na nji se vidi gerb njih reda in pod njim napis :
BEATI MORTUI
QUI IN DOMINO
MORIUNTUR.
To je: „Blaženi mertvi, ki v Gospodu vmerjo“.
Pred karmeljsko kapelico je lepo izdelan grobni kamen vstanovnika in njegove rodovine ; drugod, nekoliko po notranji cerkvi nekoliko po hodnikih ob straneh in pod korom so grobni kameni grofov Lanthieri in Strassoldo, baronov Andriana et Verburg Locatelli de Ailemburg et Schönfeld, Lichtenthurn, Radievčič, in drugih plemenitih goričanov, Steffano (p. Klar piše: Steffanio), Morelli, Romano de Felsemburg, Neuhaus ; celo neki španski duhovnik plemenitega stanu, Frančišek Miranda Vajorre, ki je vmerl 25. avgusta 1719 v Ljubljani na poti v Italijo, je hotel biti tu pokopan. Njegov grobni kamen z obširnim napisom je v sredi cerkve pervi za karmelitskim. Tudi nekaj grobnih kamenov brez napisa je po cerkvenih tleh; dva posebno lepo izdelana z obširnima napisoma pa sta vzidana v notranjo cerkveno steno na desni, eden Joane grofinje Lanthieri, rojene grofinje Turenske, na levi karmeljske kapele pod pridižnico, drugi grofa Marcija Strassoldo na desni tiste kapele.
Po vsem tem lehko sodimo, kako priljubljena je bila goriški gospodi Kostanjevica in pobožni varihi ostankov njih rajnih, kostanjeviški karmeliti, seveda tudi. Čudno, da so ti naposled vender le nekaj nakriž prišli prav s tadanjim dedičem svojega vstanovnika, sinom omenjenega grofa Janeza Kerstnika, Frančiškom Turenskim.
Leta 1784 je poslednji prijor karmelitski na Kostanjevici, p. Felicijan od sv. Eleonore, tožil grofa Frančiška, ker je ta neki Alojziji Suligoj dovolil zidati hišico verhu Pristave na tleh, ki so bila po darilu vstanovnika grofa Matije Turenskega last karmelitskega samostana kostanjeviškega. Pravda se je vlekla do leta 1785. Do konca decembra 1784 nastopa ko tožnik imenovani prijor ; 12. januarja 1785 pa je segla vmes višja gosposka, ki je odredila, naj se delo nadaljuje v korist verskega zaklada in kraj ogleda na stroške tiste strani, ki zgubi pravdo. Dotično pismo se začenja z besedami : „Ker je bil zdaj zatert samostan patrov karmelitov na Kostanjevici . . . “
Cesar Jožef II. je vkazal 30. oktobra 1781, da se odpravijo vsi redovi, „ki jim je namen premišljevavno življenje in ki nič vidnega ne pripomorejo v korist bližnjega in človeške družbe.“ Kmalu je bilo zatertih okoli 700 samostanov po njegovih deželah. V začetku leta 1785 je zadela cesarjeva težka roka tudi karmelite na Kostanjevici. Kam so se obernili, ne vemo. Očitno pa je, da, ke bi bil morda grof Frančišek Turenski zgubil pravdo ž njimi, zdaj je bilo vse njim darovano posestvo po vstanovnem pismu njegovo. Ali po določbi cesarjevi se je pripisalo verskemu zakladu. Grof Frančišek pa se ni vdal ; tri leta se je nadaljevala pravda : še le 22. julija 1788 se je sklenila pogodba mej strankama, da grof prepusti kostanjeviški gozd verskemu zakladu proti temu, da se mu izplača odškodnina 1500 goljdinarjev in se mu dovoli v gozdu posekati 20 dreves za popravo njegovih malinov, on pa se zaveže na svoje stroške braniti verski zaklad v posestvu gozda proti vsakemu, ki bi terdil, da ima kako pravico do njega. V imenu verskega zaklada se je nato posestvo samostana prodalo po dražbi in je prišlo v roke nekemu Antonu Zanutiču, goriškemu meščanu, ki je dal posekati lepi kostanjevi gozd, prekopati zemljo in zasaditi s tertami.
Tudi cerkev in samostan se je imel enako prodati in ravno tisti Zanutič je bil pripravljen kupiti oboje. Ali tu je nastopil zopet se vso odločnostjo grof Frančišek Turenski in njemu se imamo zahvaliti, da je rešil poslopji in ohranil svojemu namenu.
(Dalje prih.)
Cvetje, l. XXIII., št. 9., str. 270-277
Naša Kostanjevica.
Zgodovina cerkve in samostana.
5. Kostanjevica zapuščena, osamela.
Ko so bili patri karmeliti pregnani, se je grofu Frančišku Turenskemu sicer posrečilo zabraniti, da se cerkev in samostan ni prodal, ali cerkev je ostala zaperta nad 11 let in samostan prazen in zanemarjen. Seveda to ni bilo ljubo pobožnemu ljudstvu goriškemu in grof Frančišek tudi ni miroval, dokler je naposled dobil z Dunaja dovoljenje, da se sme cerkev odpreti in služba božja noter spet začeti. Dovoljenje je dal dobri cesar Franc meseca avgusta 1794 pod naslednjimi pogoji : 1. da se od verskega zaklada ne bo zahtevala nikakeršna pomoč ; 2. da se ljudem ne bo delala sila, da bi h temu kaj pripomogli, ampak da se vsi stroški poravnajo le s prostovoljnimi doneski ; 3. da cerkev s tem ne prejde v zasebno last, temuč da cesarskemu dvoru ostane polna prostost, da jo porabi, ko bi okoliščine to zahtevale, v drugi namen.
Cerkev je bila zanemarjena, kaker smo že rekli. Dva aljtarja, veliki in svetega Jožefa, sta bila prodana, prav tako tudi zvonovi iz zvonika. Kaker si bodi, je bilo treba to nadomestiti in cerkev posnažiti, preden se je mogla v njej zopet začeti služba božja. Tako je prišlo, da se je odperla cerkev v resnici še le 2. julija 1796. V oskerbovanje jo je izročil grof Frančišek nekemu goriškemu duhovniku, Filip Poli po imenu. Ta gospod je imel tedaj okoli 36 let in je bil brezplačen korist v veliki cerkvi, t. j. s korarji je hodil brevir molit in v zakristiji je kaj pomagal, ne da bi bil imel za to kaj plačila. Ker je bil namreč od doma premožen, je mogel ob svojem živeti in po verhu celo še druge podpirati. Gotovo je torej tudi za cerkev na Kostanjevici, ko se je njegovi skerbi izročila, mariskaj storil na svoje stroške ; zraven pa je znal tudi mej svojimi goriškimi premožnimi znanci nabrati kaj prispevkov. S tem je za pervo silo postavil nekak menda lesen veliki aljtar in na mestu aljtarja sv. Jožefa preprost aljtar svetega Križa. Veliki križ tega aljtarja z leseno podobo križanega zveličarja je še ohranjen v cerkvi ; stoji ob steni prezbiterija zakristiji nasproti.
Da se na zvonik pripravijo zvonovi, sta se obernila Poli in grof Frančišek Turenski celo do cesarja s prošnjo, da bi dal v ta namen dva zvonova, ki sta bila cerkve sv. Klare, ki se je bila pod cesarjem Jožefom spremenila v vojaški magazin, kar je še dandanašnji. Cesar Franc je prošnjo vslišal in zvonova sta se obesila v zvonik kostanjeviške cerkve.
Pa tudi nekaj, česer cerkev prej ni imela, je oskerbel Poli, namreč orglje, ki so se postavile na koru nad glavnimi vratmi leta 1801. Te orglje so bile drugo delo nekega Petra Bossija v Gradišču in lehko se priterdi p. Klaru, da so bile prav dobro delo. Služile so na Kostanjevici 96 let ; v začetku leta 1897 so se odstopile proti majhini odškodnini cerkvi sv. Roka v Gorici, kjer še zdaj dobro služijo.
Za pot od Pristave do cerkve je tudi poskerbel Poli ; dal jo je obsaditi z lipami, divjimi kostanji in drugimi drevesi, vverščenimi s tistimi, ki so bila še ostala iz prešnjih časov, v prijeten drevored, ki razveseljuje spomladi z dišavo svojega cvetja, v poletni vročini pa s hladečo senco svojega gostega perja.
Poli sam ni stanoval na Kostanjevici, temuč dolu v mestu, morda v domači hiši. Vender samostan na Kostanjevici ni bil popolnoma prazen. Proti koncu 18. stoletja je pribežalo pred znano divjo revolucijo več francoskih duhovnikov tudi v Gorico. Ti so pervotno stanovali po zasebnih hišah v mestu ; ali ščasoma so se jih ljudje naveličali, zato jih je nekaj iskalo in dobilo stanovanje v zapuščenem samostanu na Kostanjevici. Iz semenišča so jim oskerbeli z napotrebnišim pohištvom neketere celice, kuhinjo in refektorij in živeli so tu o miloščini cerkve in vernih, ob tem, kar so dobili za svete maše in kar so si zaslužili s podučevanjem otrok neketerih bogatih goričanov. Dobri gospod Poli jih je tudi podpiral nekaj iz svojega, nekaj z miloščino, ki jo je zanje nabiral. Tako so se preživih nekaj let. Ko se je vihar na Francoskem polegel, so se neketeri vernili v domovino, drugi so prej ali potlej tukaj vmerli.
Za njimi sta prebivala eden za drugim dva domača duhovnika na Kostanjevici, gospod Andrej Pitežnik iz Solkana in gospod Janez Pudža (Puggia) iz Moše v Furlaniji. Tako je torej, odkar se je služba božja, na Kostanjevici vnovič začela, razen maše gospoda Polija vsak dan bila še ketera. Poslednja dva imenovana gospoda sta gotovo tudi spovedovala. Poli pa, ni znano iz kakega vzroka, ni bil spovednik ; v tem oziru se je moglo torej ljudem le nekoliko postreči.
Poleg omenjenih duhovnikov pa so prebivali v samostanu še drugi ljudje. V tistem času so bile nepretergoma kervave vojske s Francozi in zmirom je bilo v Gorici kaj ranjenih. Za nje je bilo treba bolnišnic, in res se je odločilo v to poleg nekaj hiš na trgu inenovanem „placuta" (teržič) tudi bogoslovno semenišče in polovica kostanjeviškega samostana. Zgoranji hodnik je bil v ta namen v sredi se zidom predeljen. Vshodni del je služil za bolnišnico, v zahodnem so stanovali duhovniki, razen Polija, ki je stanoval, kaker smo rekli, v mestu.
Mej tem je premišljevala vlada in tudi goriška mestna gosposka, kaj bi bilo nadalje početi s kostanjeviškim samo- stanom. Vlada avstrijska je hotela v pismu danem dne 20. avgusta 1796 do škofijskega ordinarijata v Gorici, naj bi se frančiškani, ki so bili tedaj v samostanu sv. Antona v mestu, preselili na Kostanjevico in njih samostan naj bi se obernil za škofijsko bogoslovno semenišče. Ali ordinarijat je odgovoril, da potrebuje frančiškane v mestu, ker pomanjkuje svetnih duhovnikov za spovedovanje in previdavanje bolnikov; tako je ostalo pri starem.
Tudi mestna gosposka bi bila rada kaj storila za poživljenje službe božje in dušnega pastirjevanja na Kostanjevici. Prosila je škofa goriškega, naj bi se vstanovil gori beneficij z dušnim pastirstvom za Pristavo in bližnjo okolico ter podelil nekemu gospodu Matiji Ratiču; ali ordinarijat je odgovoril, da ima premalo duhovnikov za vže vstanovljena mesta, nikar da bi mogel vstanavljati nova. Mestna gosposka si je skušala nato drugači pomagati. Morda po prizadevanju grofa Frančiška Turenskega je poslala 18. novembra 1800 prošnjo do cesarja Franca, da bi se Kostanjeviški samostan vernil patrom karmelitom. Cesar temu ni bil nasproten; vender je hotel vedeti, kaj misli škofijski ordinarijat. Ta pa je odgovoril, da ni mogoče ; ker je njih nekedanje posestvo prodano in ker bi se morala namestiti gori družina vsaj 8 oseb, ne bi imeli s čem se zderževati. Po tem odgovoru cesar prošnje goriškega mesta ni vslišal; dovolil pa je škofijskemu ordinarijatu na Kostanjevico postaviti kaka dva bivša jezuita, da bi gori opravljala službo božjo in delila svete zakramente vernim, ki bi prišli na božjo pot. Vender pa bi se moralo to tako vravnati, da bi se s tem ne obremenil verski zaklad. Ordinarijat pa menda ni vedel, kako bi se moglo to zgoditi ; ostalo je torej vse, kaker je bilo.
Meseca marca 1804 je potem vlada vnovič vprašala ordinarijat, ali ne bi bilo mogoče frančiškane iz mesta prestaviti na Kostanjevico, proti temu, da bi oni svoj samostan prepustili verskemu zakladu. Ordinarjat je spet odgovoril kaker pervič, da so frančiškani potrebni v mesti in se nikaker ne morejo pustiti na Kostanjevico. Vlada je bila na to menda nevoljna ter je odpisala, da samostana ne prepusti goriški gosposki, niti frančiškanom, ampak po dražbi se naj proda. Vender se tudi poslednje ni zgodilo, dobri ljudje, menda zlasti grof Frančišek Turenski, so tudi zdaj zaderžali prodajanje.
Iz dvakratne odpovedi goriškega ordinarjata, da ne pusti frančiškanov iz mesta, pa vidimo, kako pridni delavci v vinogradu Gospodovem so bili in kako radi so jih imeli v mestu pač tudi pobožni goriški prebivavci.
Kedo so bili ti frančiškani in kedaj so prišli v Gorico?
FOTOGRAFIJA: Sveta Gora s Kostanjevice
Pervi frančiškani so prišli v goriško mesto, kaker se menda po pravici terdi, že ob času, ko je živel še sveti oče Frančišek. Njih samostan je bil pervi in vse do začetka 16. stoletja edini samostan v Gorici in v celi goriški grofiji. Vstanovil ga je, kaker se tudi terdi, sam sv. Anton Padovanski leta 1225 in on je bil neki tudi pervi gvardijan tega samostana. V natančnišo preiskavo verjetnosti ali neverjetnosti teh terditev se tukaj ne moremo spuščati.
V frančiškanskem redu se je pokazala že berž iz pervega začetka nekolika razlika v ostrosti življenja. Sv. Frančišek je mnogo zahteval, kar ni bilo mogoče vsem natanko deržati, dasiravno so želeli biti v njegovem redu. Tako je prišlo, da je leta 1517 papež Leon X. red razdelil v dva samostojna redova. Ostrejši, keterega udje so hoteli vodilo sv. Frančiška natanko deržati, je bil red „observantov“, to je, deržavcev ; polajšani, keterega udje so želeli imeti pravico do nekega posestva in sploh do zložnišega življenja, se je imenoval red „konventualov“ ali samostancev. Po nemških deželah in tudi pri nas se poslednji navadno imenujejo „minoriti“.
Goriški frančiškani so bili od leta 1517 nadalje konventuali ali minoriti. Zato pa ni misliti, da so bili bogati in sami svoji gospodje. Prav nasprotno! Popolnoma odvisni so bili od tako imenovanih deželnih stanov goriških. Ti so vse njih gospodarstvo imeli v svojih rokah, tako, da celo novicev niso smeli sprejemati brez njih dovoljenja. Njih provincijalj se je sicer leta 1578 pritožil zastran tega, pa ni opravil nič. Njih generalj se je obernil leta 1649 celo do samega gospodarja dežele, nadvojvoda Ferdinanda, pa ravno tako brez uspeha. Glede volitve gvardijana, ki tudi ni bila prosta, se je ščasoma vsaj toliko doseglo, da je red dva ali tri odločil ko sposobne in stanovi so izmej njih enega izvolili.
Ob času cesarja Leopoljda I (1658-1705) se je goriški samostan s priterjenjem rimskega sedeža ločil od beneške in pridružil štajerski provinciji. Pod cesarjem Jožefom II. pa so bili frančiškani konventuali odpravljeni iz goriškega samostana; namestu njih so prišli v ta samostan leta 1786 frančiškani reformati se Svete Gore.(* Podoba v tem zvezku kaže razgled s Kostanjevice na Sveto Goro. Pod Sv. Goro se vidi znana stara vas Solkan, nekedanji rimski Silicanum, kamer je bila pred stoletji celo Gorica v faro. V ravnini na levi je videti kos kolodvora nove bohinjske železnice.)
Frančiškani reformati so bili mlajša veja frančiškanov observantov. Observanti bosansko-hervaške provincije so po dovoljenju nadvojvoda avstrijskega Karola pridobili leta 1565 na Sveti Gori cerkev Matere Božje. Majhin samostan so si sezidali 1. 1574 nasproti cerkvenemu glavnemu vhodu veči še le v začetku naslednjega stoletja 1. 1623-1627. V tem stoletji se je naša redovna provincija pridružila tako imenovani ostrejši observanci ali reformaciji 1. 1668. Od tedaj so se imenovali tudi svetogorski frančiškani reformate.
Iz začetka naslednjega stoletja je spomina vredna popolna poprava in povečanje samostana svetogorskega pod provincijalom Romualjdom Sitarjem 1771-1717. Tak, kaker se je pozidal tedaj, je ostal samostan po večem vse do naših dni. Ali frančiškani so prebivali v miru noter le do leta 1786. Tedaj se je na povelje cesarja Jožefa II. svetogorska božja pot zaterla; vbogi menihi so morali samostan na Gori in tudi hospic, ki so ga imeli pod goro, v Solkanu, zapustiti ter se po sili preseliti v Gorico. Solkanski hospic se je prodal po dražbi ; samostansko in cerkveno poslopje na Sv. Gori pa je bilo obsojeno k razpadu.
Vže poleti 1785 je bil poslal cesar Jožef na Sv. Goro dekret, da se ima tamkajšna redovna družina odpraviti v samostan goriških konventualov, kar je bila prav za prav še posebna milost. Vender so se svetogorski menihi obotavljali; niso se mogli ločiti od svojega ljubega samostana, niti se odtergati od častitljivega svetišča Marijinega. Kar pride po cesarjevem povelju 27. prosinca 1786 cesarski-kraljevi komisar Janez Baselli in v imenu cesarja vkaže patru gvardijanu Deodatu Kamenšeku in vsi družini, da se imajo brez odloga odpraviti ž njim dolu v samostan, ki jim je odločen. Zdaj se ni bilo mogoče več vstavljati. Tako patri, kaker lajiki, mej njimi neketeri celo onemogli od starosti, vsi so morali dolu in šli so žalostni in objokani, kamer se jim je velelo. Tam so imeli ostati, dokler bi izmerli.
Novice sprejemati je bilo namreč brez posebnega dovoljenja sploh prepovedano. In kedo bi bil tudi hotel v samostan, ko se ni vedelo, koliko časa se bo moglo v miru živeti noter ?
V samostan sv. Antona je res že 4. februarja 1789 prišel nekakov ukaz, da imajo vsi mašniki, ki so zmožni ali vsaj na pol žni, vun na pomoč župnikom v duhovnem pastirstvu. Frančiškanska družina v Gorici je štela tedaj 12 mašnikov pa 6 lajikov. Dva mašnika sta v resnici izstopila, hoteč vstreči volji cesarjevi. Ali tisti vkaz je bil ponarejen, sovražniki redovnikov so si dovolili ž njimi hudobno šalo. Cerkveno starešinstvo goriško je vkazalo mašnikoma, ki sta bila izstopila, da se imata verniti. Saj so bili tudi v samostanu v dušnem pastirstvu in za kako potrebne jih je imel goriški ordinarijat v samostanu sv. Antona, smo videli že v spred povedanem.
Svetogorska frančiškanska družina je živela v starem samostanu goriških frančiškanov ko postavna dédična dolžnosti in pravic tega samostana, pač najstarišega in najčastitljivišega naše tedanje kranjske redovne okrajine, od leta 1786 do 1811, torej 25 let. Od l. 1811 do 1901, torej 90 let nepretergoma, je prebivala ta družina na Kostanjevici ob enem ko nadaljevavka starega goriškega samostana in naslednica nekedanje svetogorske družine. Do leta 1901 ! Tega leta je namreč kranjska redovna provincija spet dobila stari svetogorski samostan. Zbrala se je torej tam nova redovna družina in tej se je dalo v versti naših samostanov mesto stare, in stari na Kostanjevici mesto nove, nekako po besedah sv. evangelija, ki pravi, da bodo pervi poslednji in poslednji pervi.
(Dalje prih.)
Cvetje, l. XXIII., št. 10., str. 304-309:
Naša Kostanjevica.
Zgodovina cerkve in samostana.
II. DOBA.
1. Svetogorski frančiškani se preselijo iz goriškega mesta na Kostanjevico.
Leta 1810 je v naših krajih mogočno gospodaril francoski cesar Napoleon. Njegov namestnik v tedaj tako imenovanih ilirskih provincijah, Kranjski, Koroški, Istri, Daljmaciji, Dubrovniku, Hervaški civiljni in vojaški, je bil vojvoda dubrovniški, maršalj Marmont.
Od Napoleona niso imeli pričakovati redovniki nič dobrega; prav tisto leto je zaterl po Italiji mnogo samostanov. Maršalj Marmont pa ni objavil v svojih provincijah dotičnega dekreta, kaker je slišal pripovedovati p. Klar Vaskotti, zato ne, ker se je hotel hvaležnega izkazati frančiškanom, ker so ga blagovoljno sprejeli, ko je bil v Daljmaciji, v neki svoj samostan in rešili nevarnosti, v keteri bi bil zgubil življenje.
Bodisi to res ali ne, toliko je menda gotovo, da se imamo temu Francozu zahvaliti, da se samostani, kar jih je bilo še po naših krajih, niso zaterli, in da so nekedanji svetogorski frančiškani namestu samostana v goriškem mestu kjer so prebivali četert stoletja, dobili Kostanjevico, ki jim je vsaj po svoji legi na primerni višavi morala bolj ugajati ko stari konventualjski samostan v mestu.
Kaj je bilo vzrok, da se ordinarijat, ki se je prej, ko je bilo mesto pod Avstrijo, dvakrat odločno in se vspehom branil frančiškane pustiti iz mesta, francoski vladi ni več vstavljal, tega ne vemo; lehko, da ni imel poguma za to, ker varno seveda ni bilo na križ priti z mogočnim Napoleonom, ko je bil na verhuncu svoje slave. Pa tega tudi ne smerno misliti, da bi bil Marmont tisto premeščenje vkrenil le frančiškanom na ljubo; vzrok je bil pač ta, ker je hotel imeti stari samostan v mestu dolu zase, to je, za vojaške namene, za kar mu poslopje na Kostanjevici ni moglo enako dobro služiti. To vidimo iz dekreta, ki bodi zavoljo svoje
FOTOGRAFIJA: Stara podoba Matere Božje prikazavše se na Sveti gori.
važnosti za nas tukaj prestavljen v slovenščino:
„V imenu njegovega veličastva cesarja Francozov, kralja Italije, pokrovitelja renske zveze, posredovavca zveze Švicarjev itd. itd. itd., našega slavnega suvrena, in po oblasti, ki nam je bila podeljena z odlokom 25. decembra 1809. Mi maršalj cesarstva, gubernator ilirskih pokrajin, prevdarivši prošnjo monsinjora škofa goriškega, ki namerja doseči, da bi se patri frančiškani pri sv. Antonu v tem mestu prestavili v zaterti samostan patrov karmelitov, ki stoji na Kostanjevici, in vpoštevajoč mnenje občnega finančnega nadzornika glede koristi te zamene, smo odločili in odločujemo:
1. Nadzornik v Gorici je pooblaščen v sporazumljenju se škofom tega mesta dognati, da bo hiša, stoječa na Kostanjevici, služila za samostan goriškim patrom frančiškanom.
2. Samostan sv. Antona v Gorici bo zanaprej namenjen v stanovanje vojakom, v shrambo živeža in za tvornico za soliter.
3. Pohištvo patrov frančiškanov in oprava njih cerkve se prenese v samostan na Kostanjevici, in to bo služilo redovnikom, dokler se drugači ne vkrene, kaker bodo tudi rabili vse, kar je od tega odvisno, ravno tako in s tisto pravico, kaker so to vživali v samostanu sv. Antona v Gorici.
Iz vladne palače v Ljubljani, 19. decembra 1810.
Marmont
generaljni gubernator ilirskih pokrajin“.
Ta odlok je iz francoščine zvesto preveden v italijanščino 28. decembra 1810 škofijski ured goriški izročil gvardijanu goriškega samostana, p. Rufinu Zoharju in 6. januarija 1811, torej na praznik sv. treh kraljev, je nekedanja svetogorska, tedaj goriška frančiškanska družina zapustila goriški samostan sv. Antona ter se preselila na Kostanjevico. To se je zgodilo pač gotovo z nekako cerkveno slovesnostjo; zato se je izvolil praznični dan. Kar so vzeli sebo raznega blaga, to se je preneslo ali prepeljalo seveda prej ali potlej.
Tedaj je bil škof v Gorici 80 letni starček Frančišek Filip grof Inzaghi ; tudi njemu imamo biti hvaležni za lepo Kostanjevico.
Frančiškanska družina goriška je štela tedaj 4 patre, 2 lajika in 1 tercijarija; tako se je bila polagoma skerčila v tistih hudih časih. Patri so bili: že imenovani Rufin Zohar (P. Klar. piše to ime «Zochar», v našem nekrologiju je pisano «Čochar», kar bi se imelo brati po pisni navadi dotičnega časa «Kohar». Ali Klarova pisava ne dopušča take izreke. Pred leti je bilo v Gorici dobro znano ime «Zohar» (pisano po nemško «Socher») in tako se je najberž tudi p. Rufin imenoval namestu Žohar; prim. Zupan (Suppan) nam. Župan.), gvardijan, Maksencij del Neri, vikarij, Benvenut Garzaroli in Mihael Jélarčič, ali, kaker se je po goriško prav za prav pisal: Ellercig.
Mej njimi je bil namlajši pater Benvenut Garzaroli, pa je najprej sklenil življenje, že 13. junija 1814, pervi frančiškan, ki je vmerl na Kostanjevici, star še le 34 let.
Le 10 dni za njim, 23. junija 1814 je vmerl, najstariši mej njimi, p. Maksencij del Neri, v starosti 77 let in 8 mesecev, redovnega življenja 58 let, 10 mesecev.
Poglavar male družinice, gvardijan p. Rufin Zohar, po rodu rečan ali morebiti tersačan, je bil tedaj še v čversti moški dobi 55 let. Vmerl je na Tersatu 5. februarja 1833 v starosti 78, redovnega življenja 56 let.
Poslednji, p. Miha Je1arčič, je bil o preselitvi za dve leti stareji od svojega verstnika p. Benvenuta ; živel je pa do 1. decembra 1846 ter dosegel starost 67 let in 9 mesecev, redovnega življenja 45 let, keterih je preživel skoraj polnih 35 na Kostanjevici, dvakrat po 6 let ko gvardijan.
To so bili torej pervi patri frančiškani, ki so prišli na Kostanjevico. Tu so našli cerkev, kaker jo je po odhodu patrov karmelitov, po večletnem zapuščenju in deloma oropano gospod Poli za silo oskerbel z najpotrebnišim. Še v žalostnišem stanu je bil samostan ; zlasti vshodni konec, ki je nekaj časa služil za vojaško bolnišnico, je bil ves razdrapan, celice prazne, brez vrat, brez oken, brez poda ; nekedanja knjižnica patrov karmelitov gole stene, le vrata, lepo delo kakega domačega umetnika, so bila ohranjena, kaker so še dandanašnji, in, kaker je bilo že omenjeno, tudi vrata na kor in v refektorij.
Frančiškani so prinesli ali pripeljali seboj iz mesta kar so imeli pohištva, knjižnico in cerkveno opravo. Blizu vse to je bilo še se Svete Gore, le že večkrat omenjeni aljtar in en zvon so dobili iz stare konventualjske cerkve, ki se je imela podreti.
Izmej pohištva so vredne, da se posebej omenijo mize v refektoriju, keterih močne in široke deske nam še zdaj služijo, le stala so se jim pred kakimi 10 leti naredila nova, nekako moderniša.
Knjižnica svetogorska je bila za tiste čase in razmere zadosti lepa in obilna ; ali pri dvojem preseljevanju, se Sv. Gore v Gorico, z Gorice na Kostanjevico, se je, kaker sodi p. Klar, mariskaj pozgubilo in pokralo. Neketere reči so se pozneje vernile. Na vsak način so knjige se Sv. Gore znameniten del naše sedanje knjižnice, ki se je v teku preteklega stoletja seveda namnožila, tako da bi že jako potrebovala novega poslopja.
Tudi cerkvene oprave so imeli goriški frančiškani še se Sv. Gore. Celo do današnjega dne se je ohranila zlasti neka rumena, se svitlim srebrom vezena mašna obleka, ki se je še ob našem času pri polnočni maši o božiču v luči mnogih sveč lepo lesketala. Ker se ji je sicer poznala starost, se ni rabila kaker le enkrat v letu pri slovesni polnočnici. Ko je pred šestimi leti naša redovna okrajina nazaj dobila Sveto Goro, se je ta mašna obleka vernila in tamkajšni pervi gvardijan jo je dal lepo popraviti, tako da se zdaj more pokazati pred aljtarjem tudi po dnevu. Če pride kak škof na Sveto Goro, lehko mašuje torej v mašnem plašču starem ne menj ko 120, mogoče da tudi več ko 150 let.
Drugi znameniten spomenik se stare Sv. Gore pa je ostal še dozdaj na Kostanjevici in mislimo, da ostane po zgodovinski pravici tudi še nadalje tukaj. To je stara lesena štatua Matere Božje, kakeršna se je prikazala leta 1539 gergarski pastarici Uršuli Ferligojnici. Kaker pravi podpis, je bila ta štatuva na Sv. Gori že preden se je cerkev sezidala; ljudje so hodili k njej molit in so po Mariji dosegli mnogo milosti. Leta 1544 je bila velika cerkev svetogorska doveršena ; 12. oktobra tega leta jo je škof dr. Egidij Falcetta, namestnik oglejskega patrijarha Marina Grimanija, posvetil. Ob tej priliki je patrijarh podaril za veliki aljtar sliko, ki je na njem do današnjega dne. V velikem aljtarju na Sv. Gori naša štatuva torej pač ni bila nigdar. Kje je pervotno stala, ne vemo. Pozneje je bila v samostanu na presledku stopnjic iz pervega v drugo nadstropje. Kron pervotno ni imela na glavah Marijini in Jezusovi ; tudi zdaj bi bila lepša brez njih.
Ta štatuva torej, kaker jo vidiš, blagovoljni bravec, na podobi v tem zvezku, stoji zdaj že blizu sto let pri nas na molitevnem koru. Rajni p. provincijalj Bonaventura ji je dal okoli leta 1870, ko je bil gvardijan, napraviti nekako leseno kapelico ; pred kakimi 10 leti pa se je čedno prebarvala s pervotnim enakimi barvami.
Spomina vredno je, da je nekedanji patrijarh beneški, sedanji papež Pij X., ko je bil pred 4 leti (7. okt. 1902) pri nas, posebno ogledal tudi to Marijino podobo. Kaker smo slišali praviti, je imel namen drugo leto spet priti v Gorico in obiskati tudi Sveto Goro. To se ni moglo zgoditi več. Ko je pa letošnjo spomlad na prošnjo našega prečast. provincijala sv. oče dovolil svetogorskemu svetišču častni naslov bazilike, tedaj se je pač spomnil cerkve in samostana, ki ga je visoko na gori iz Gorice od daleč videl, in morebiti da tudi stare Marijine podobe se Svete Gore, ki jo je gledal pri nas na koru.
(Dalje prih.)
Cvetje, l. XXIII., št. 11., str. 339-349:
Naša Kostanjevica
Zgodovina cerkve in samostana.
II. DOBA.
2. Frančiškani popravijo kostanjeviški samostan in vstanove tukaj modroslovno in bogoslovno učilišče
kranjsko-hervaške okrajine.
Pervi gvardijan na Kostanjevici je bil, kaker smo videli, p. Rufin Zohar (ali Žohar) z Reke (ali Tersata). Opravljal je tu svojo službo do 10. avgusta leta 1817.
Za njim je nastopil p. Mihel Jélarčič (ali Elerčič), meščanskih starišev sin iz Gorice, tedaj še mlad pater, ki si je znal se svojim olikanim, priljudnim vedenjem pridobiti serca vplivnih, plemenitih in premožnih ljudi mej goriško gospodo, ter jih nakloniti k blagodušni pomoči za cerkev in samostan kostanjeviški, kaker bi se kakemu drugemu, zlasti tujcu, ne bilo lehko posrečilo. On je torej nekaj z malimi prihranki, nekaj z miloščino pobožnih vernih počasi prenovil samostan. Odpravil je zid, ki je delil zgoranji hodnik, prestavil zahod na vogal samostana, tla omenjenega hodnika je dal pokriti z opeko, zidove popraviti, ravno tako streho, ki jo je zavaroval tudi se strelovodi. Celicam je dal narediti okna in vrata, kjer jih ni bilo, ter jih oskerbel s pohištvom, redovnemu vboštvu primernim. Z eno besedo, on je samostan postavil v tisti stan, v kakeršnem je bil do malega še leta 1848, ko je p. Klar pisal svojo knjižico, in pač tudi še mnogo let pozneje.
Pa tudi v duševnem, znanstvenem oziru je čas Jelarčičevega pervega gvardijanata za naš samostan znameniten. 5. novembra 1. 1821 se je namreč po prizadevanju provincijala p. Vincencija Panceta in po dovoljenju cesarja Franca začelo v tem samostanu modroslovno učilišče naše tadanje kranjsko-hervaške redovne okrajine. To priča naslednji napis na leseni deski, ki se vidi še zdaj viseča nad vratmi nekedanje perve šoljske izbe (sedanje pevske šole) :
ANNVENTE
FRANCISCO
OPTIMO IMPERATORE
AC SINGVLARI SERAPHICAE
RELIGIONIS PATRONO
LAETE PERCIPERE HIC QVINTA
CAEPERE NOVEMBRIS
CVLTORES CLARAE LATIAE
PRAECEPTA SOPHIAE.
To je bilo po naše:
Po priterjenju
Frančiška
najboljšega cesarja
in posebnega serafinskega reda zaščitnika
radostno petega so sprejemati jeli novembra
slavnega lacijskega modroljubja častivci nauke.
1821.
Perva lektorja (učitelja) novega učilišča sta bila oba karlovčana, p. Krizostom Fogh in p. Kerubin Bauer. Izpite, ki so se zahtevali, sta naredila na zagrebški akademiji. Učiti je imel p. Krizostom verstvo, matematiko in fiziko, p. Kerubin filozofijo, zgodovino in latinsko filologijo. Učenca sta imela pervo leto tudi le dva, to sta bila frater Fortunat Horvath in fr. Avgust Fornasari.
Čez dve leti je dovolil cesar nadalje, da se odpreta perva dva razreda bogoslovja in sam p. provincijalj, Vincencij Pance, se je podvergel, odloživši svojo službo, v zagrebški akademiji skušnji iz cerkvene zgodovine in kanoničnega prava, ter je poterjen prišel za lektorja na Kostanjevico. Za nauk sv. pisma stare in nove zaveze in jutrovskih jezikov pa je bil odločen p. Ferdinand Vonča, ki se je podvergel skušnji v osrednjem semenišču v Gorici.
Tako je naša redovna okrajina po mnogih velikih težavah, ki jih je imela prestati od preganjanja cesarja Jožefa nadalje skozi več ko 40 let, vnovič vstanovila svoje domače učilišče, ki se je ohranilo, če tudi ne brez raznih sprememb, do današnjega dne.
Pogoji, ki jih je vlada stavila, so bili : 1. da se odločeni učitelji podveržejo predpisani deržavni skušnji ; 2. da se h tej skušnji nihče ne pripusti, razen če je študiral pozneje ko leta 1774 ; 3. da bodo učitelji, ki jih dvorna preskuševalna komisija poterdi, učili vse nauke po vladi predpisane po tisti metodi, kaker se uče v avstrijskih očitnih šolah ; 4. da se bodo smeli vdeleževati poduka tudi udje drugih samostanov ne izuzemši kapucine ; 5. da bo imela deželna vlada nadzorstvo nad tem zasebnim učiliščem. Ravnatelj mu bo goriški nadškof, ki bo pri skušnjah vsakega pol leta ali osebno pričujoč ali pa po svojem komisarju. Spričevalom, ki jih imajo dobivati učenci, se je priznala deržavna veljava.
Kako važno je bilo to učilišče ne le za red in njega posebne potrebe, temuč tudi za deržavo in prebivavstvo krajev, koder se je raztezala naša provincija, je očitno iz tega, ker je imela ta provincija skerbeti za učitelje (profesorje) trem javnim gimnazijam, šestrazredni v Novem mestu (že od leta 1746) in čveterorazrednima v Karlovcu in Pazinu. Lektorji na Kostanjevici so morali torej skerbeti, da vzgoje primerno število mladih redovnikov, ki bi bili zmožni dostati potrebne izpite za gimnazijsko učiteljstvo. To dolžnost je dvorna študijska komisija predstojnikom provincije naravnost naložila. Tadanji provincijalj Jakob Marenčič je poslal leta 1843 v ta namen vpokojenega gimnazijskega profesorja p. Frančiška Ksaverija Hudovernika na Kostanjevico. Ali ta je bil že čez eno leto drugam prestavljen in tisto nalogo so dobili neketeri domači lektorji bogoslovja in modroslovja. Ti so torej o prostih urah v torek in četertek za to sposobne klerike pripravljali za gimnazijsko učiteljstvo, in sicer so učili p. Jernej Večerina, lektor bogoslovja, razlagati latinske klasike in latinsko pisati, lektorji modroslovja p. Rafaelj Ilovski latinsko in nemško slovstvo, p. Pavel Lavpetič gerščino, p. Mansvet Šmajdek zemljepisje. To je bila tolikanj težja naloga, ker je manjkalo potrebnih novejših knjig.
Tadanji gvardijan p. Salezij Volčič je naznanil to pomanjkanje deželni vlada, ki je to sporočila dvorni študijski komisiji, in kmalu je prišlo z Dunaja naročilo, naj se samostanu na Kostanjevici oskerbe vse dotične knjige. Deželna vlada primorska je poslala nato iz Tersta raznih namenu
primernih knjig v vrednosti 126 gld.
Na prošnjo ravno tistega p. gvardijana je dovolil cesar Ferdinand leta 1846 tudi za fizikalični kabinet 123 gld. in nadalje skozi štiri leta še po 50 gld. Za ta denar je tedanji profesor fizike v Gorici, oče rajnega nadškofa Jordana, oskerbel našemu učilišču vsaj najpotrebniše fizikalične apparate.*)
Ko je šlo leta 1852 za to, da se novomeška gimnazija dopolni na 8 razredov, je p. Salezij Volčič, tedaj provincijalj, obljubil skerbeti za profesorje, izprašane po novih postavnih določbah, in fizikalični kabinet s Kostanjevice prestaviti v Novo mesto. Najberž si je mislil, da bodo potem kleriki tam doverševali gimnazijo in torej na Kostanjevici modroslovnih razredov ne bo več treba. Ali premislil se je gotovo, preden se je kabinet oddal; ostal je torej ohranjen učilišču, za ketero je bil v začetku namenjen. To se nam je zdelo potrebno tukaj omeniti, ker je pisal dr. Kaspar Pamer v novomeškem programu za šoljsko leto 1903-4 o našem kabinetu, da je iz tamkajšnega zavoda prišel na Kostanjevico : „Stammte ohnehin aus unserer Anstalt“. Kako se je rajnemu dobremu gospodu vtepla taka misel, ne vemo ; očitno pa je, da ni opravičena. Novomeška gimnazija do tistega časa ni imela modroslovja, kjer bi se bila učila fizika, torej ni potrebovala fizikaličnega kabineta, naše učilišče pa ga je potrebovalo, in odkod ga je imelo, smo ravno kar videli. V Novem mestu pa je se z denarjem, kar so ga zložili dobrotniki in kar ga je naposled tudi vlada iz verskega zaklada privolila, ne le poslopje dozidalo, temuč tudi fizikalični kabinet, brez dvojbe obilniši in boljši od tukajšnega, oskerbel. Ostala je torej provincialu Volčiču in njegovim naslednikom le dolžnost po obljubi skerbeti za učne moči, ki bi zadostovale postavnim zahtevam. Volja je bila dobra in storilo se je gotovo, kar se je moglo. Ali provinciali nimajo od kod jemati sposobnih ljudi, ako se jim sami ne ponudijo ; zato je prav za prav nemogoče zavezovati se k zderžavanju kake gimnazije, ko se nima nikakih sredstev k zagotovljenju zadostnega in sposobnega naraščaja učiteljskih moči. Kaker je znano, je vlada leta 1870 gimnazijo v Novem mestu poderžavila in ko je nadalje provincija še spodnji gimnaziji v Pazinu in Karlovcu zgubila, potem tudi naše domače gimnazijsko učilišče za deržavo ni imelo več prejšnega pomena in se mu je torej odpovedala pravica javnosti. To je bila od ene strani sicer zguba, od druge pa gotovo dobiček, ker se je moglo potem učilišče slobodno gibati ter vrediti primerniše zdaj le zgolj na cerkveno delavnost omenjeni redovni okrajini.
3. Francosko kraljevo grobišče.
Proti koncu 18. stoletja so našli kaker smo videli, neketeri francoski duhovniki, ki so bili pred divjo revolucijo vbežali iz domovine, na Kostanjevici tiho zavetje. Kedo bi bil mislil tedaj, da bo kakih 40 let nato poslednji postavni in tudi resnični kralj francoski našel prav tukaj svoj zadnji počitek ! Ta kralj je bil Karel X., ki je sedel na francoskem prestolu od leta 1824 do 1830. Meseca julija poslednjega leta se je pred novo revolucijo moral vmekniti iz dežele.
Obernil se je kralj se svojo družino najprej na Škotsko, potem na Češko, in 20. oktobra 1836 je prišel v Gorico, kjer je dobil stanovanje v palači grofa Mihela Koroninija Kronberškega, na tako imenovanem Cingrofu ali Grafenbergu, v predmestju Placuta imenovanem.
Pet dni po svojem prihodu v Gorico je šel kralj se svojim spremljevavcem, vojvodom Blakaškim, na sprehod. Prišla sta na cesto, ki derži iz mesta v Solkan, in videvši veličastni in slikoviti razgled na samostan in cerkev, ki stoji na kostanjeviški prijetno obraščeni višavi, je rekel kralj svojemu plemenitemu služabniku : „Tja le gori pojdem enkrat in Vi me boste spremili.“ Malo dni nato se je misel pregnanega kralja vresničila, seveda drugači kaker se je njemu zdelo.
4. novembra, na dan svojega patrona, sv. Karla, je bil kralj zjutraj pri maši. Mej mašo ga je začelo zebsti, tako, da se ni mogel vdeležiti navadnega zajtreka. In kmalu so nastopile hude bolečine, tako da tudi h kosilu ni mogel. Naslednjo noč mu je bilo še huje ; kerč ga je vil in iz sebe je metal. Videvši nevarnost je zdravnik kraljeve družine priporočil duhovnikom, naj previdijo kralja.
Vzvišeni bolnik se je vdal v voljo božjo ; prejel je sv. poslednje olje. Zavoljo bljuvanja se mu sveta popotnica ni mogla dati, 6. novembra 1836 ob dvejuh popolnoči je kralj vmerl, in nekaj dni nato ga je spremil vojvoda Blakaški na Kostanjevico k zadnjemu počitku.
Karel X. je vmerl, kaker so izjavili zdravniki, za kolero, ki je tedaj hudo morila v Vidmu, v Terstu in tudi po vaseh v goriški okolici. Čudno, da je v goriškem mestu ni bilo ; ako je kralj res vmerl za kolero, je bil v Gorici edini.
Truplo kraljevega merliča se je pomazililo in potem izpostavilo na visokem mertvaškem odru v dvorani blizu izbe, kjer je izdihnil dušo. Tu so ga stražili njegovi služabniki, in goriški duhovniki, svetovni in redovni, so čuli in molili pri njemu nekaj dni. Zvečer so se v goriški veliki cerkvi pele slovesne večernice mertvih.
Enajsti dan prej imenovanega mesca je knez nadškof goriški, Frančišek Ksaverij Lovšin, mej asistenco metropolitskega kapiteljna in mestne duhovščine, svetovne in redovne, vzdignil truplo mertvega kralja, ki se je postavilo
na mertvaški voz se šestimi černo odetimi konji. Sprevodu na čelu so šli mestni vbogi z gorečimi svečami in oddelek mestne vojaščine z muziko, za njimi redovna in svetovna duhovščina, pred mertvaškim vozom knez nadškof se svojo asistenco. Za vozom sta šla peš v dolgih černih plaščih pervorojeni sin, grof Márenski, in vnuk rajnega kralja, grof Šamborski, tedaj šestnajstleten mladenič ; za njima vojvoda Blakaški in drugi plemeniti francoski gospodje, ki so bili spremili svojega kralja v pregnanstvo ; za temi velika moožica vsakoverstnega ljudstva, na zadnje spet oddelek mestne vojaščine. Ceste, koder se je pomikal sprevod, so bile polne ljudi, ki so bili prihiteli od vseh strani gledat kraljevski pogreb.
Sprevod je šel v veliko cerkev, kjer je bila slovesna černa maša in po maši navadne odveze ali molitve za mertvega. Nato se je sprevod napotil iz velike cerkve proti Kostanjevici, kjer se je imelo kraljevo truplo začasno vložiti v grobišče grofov Túrenskih. Začasno ! — upalo se je namreč tedaj in še mnogo let, da se prej ali potlej kraljeva družina verne na francoski prestol in se bodo potem tudi mertvi mogli prepeljati v domovino.
Na Kostanjevici je opravil knez nadškof poslednje molitve in potem je ostalo kraljevo truplo v cerkvi do druzega dne, 12. nov. 1836. Ta dan opoldne je zdravnik kraljev, Karel Jakob Julijan Bougon, v pričujočnosti več plemenitih gospodov francoskih ter provincijala p. Ferdinanda Vonče in gvardijana p. Mihela Jélarčiča, izročil njegovi vzvišenosti Ludoviku Janezu Kazimiru vojvodu Blakaškemu (de Blacas d'Aulps, izgovori po francosko : d'B1akadóp) baljzamirano truplo njega veličastva Karla X., kralja Francije in Navarre. Berž nato se je truplo položilo in zapečatilo v svinčeno kersto v ta namen pripravljeno v sredi grobišča družine grofov Túrenskih pod stransko kapelico blažene Device Marije Karmeljske, in svinčena kersta se je zaperla v drugo iz orehovega lesa. V posebnem svinčenem kovčéžcu, vloženem v sreberno posodo v podobi serca, zaperto s ključem, je izročil isti zdravnik v pričujočnosti istih oseb istemu vojvodu Blakaškemu baljzamirano serce kralja Karla X. Ta posoda z napisom se je položila v sredi na orehovo kersto in privezala na njo s trakovi, in vse to se je delo v tretjo, tudi orehovo kersto, na ketero se je priterdila plošča iz pozlačenega brona tudi z napisom. Naposled se je ta kersta postavila v pripravljeno votlino pod cerkvijo in odpertina se je zaperla se vzidano kamnito ploščo z enakim napisom. Nekoliko veča plošča se je vložila v cerkvena tla pred štablo karmeljskega aljtarja. Ta plošča je iz belega kamna ; na nji je čisto preprosto vdolben naslednji francoski napis, zdaj od hoje že precej zbrušen :
ICI A ÉTÉ DÉPOSÉ
LE XI NOVEMBRE MDCCCXXXVI
TRES HAUT TRES PUISSANT
ET TRES EXCELLENT PRINCE
CHARLES DIXIEME DU NOM
PAR LA GRACE DE•DIEU
ROI DE FRANCE ET DE NAVARRE
MORT A GORITZ
LE VI NOVEMBRE MDCCCXXXVI
AGÉ DE LXXIX ANS ET XXVIII JOURS.
To je po naše : »Tukaj je bil vložen 11. novembra 1836. previsoki, premogočni in preizverstni knez, Karel deseti tega imena, po milosti božji kralj Francije in Navarre vmerl v Gorici 6. novembra 1836 star 79 let in 28 dni.“
Ko je bilo vse doveršeno, ob tretji uri popoldne, je vojvoda Blakaški izročil ostanke vmerlega kralja varstvu p. provincijala Ferdinanda Vonče in p. gvardijana Mihaela Jélarčiča. O tej kaker oni izročitvi ste se napisali pismi pervo, francosko, v dveh prepisih, keterih eden se je pustil samostanu, drugo, latinsko, sta izročila imenovana patra vojvodi Blakaškemu.
Zvesti minister in spremljevavec kraljev, vojvoda Blakaški, ni za dolgo preživel svojega gospoda. Vmerl je 17. novembra 1839 na Dunaju. Na smertni postelji je izrekel svoji soprogi in sinovom željo, da bi tam, kamer je pred tremi leti spremil svojega kralja k večnemu počitku, počivalo tudi njegovo truplo. In res so njegovi trije sinovi, Ludovik, Stanislav in Ksaverij, pripeljali svojega mertvega očeta čez Gradec in Ljubljano v Gorico in na Kostanjevico, kjer so ga sprejeli p. provincijalj Vonča in samostanska družina, ter po navadnih mertvaških molitvah postavili v staro grobišče grofov Neuhaus, ki je poleg onega, kjer je počival kralj. Ko se gre v sedanje kraljevo grobišče, se vidi na desni njegov grobni kamen s francoskim napisom.
Kmalu za ministrom, vojvodom Blakaškim, je umerl tudi sin kraljev, Ludovik grof Márenski. To se je zgodilo po večletnim bolehanju in zadnje mesece hudi bolezni 3. junija 1844 v palači grofa Strassoldo nasproti nekedanjemu frančiškanskemu samostanu v Gorici.
Slovesen pogreb, podoben pogrebu njegovega očeta, je bil 8. junija 1844 v prekrasnem spomladanskem vremenu.
FOTOGRAFIJA:
Marija Terezija, Henrik V.
grofinja Šamborska. grof Šamborski.
Truplo je ostalo v začasni kersti do 11. junija. Ta dan ob eni uri popoldne je kraljevi zdravnik Bougon, po nalogu vojvode Blakaškega mlajšega, po novem načinu merliča mazilil in potem vojvodi izročil ; truplo se je položilo v pripravljeno svinčeno kersto, ta v mecesnovo, ta nadalje v hrastovo in ta naposled v vunanjo iz navadnega lesa. Na to se je priterdila plošča z napisom. Kersta se je postavila poleg očetove v grobišče grofov Túrenskih in zazidala. Ob tretji uri popoldne sta p. Frančišek Salezij Volčič, gvardijan, in p. Mihel Jélarčič, vikarij samostana, vojvodi Blakaškemu izročila pismeno poterdilo, da sta sprejela truplo rajnega kneza Ludovika in se zavežeta, v imenu samostana, zvesto ga varovati.
V cerkvi se je priložil čern grobni kamen pred aljtarjem Karmeljske Matere božje zraven belega očetovega. Napis na njem je tak :
ICI A ÉTÉ DÉPOSÉ
LE 8 JUIN 1844
TRES HAUT, TRES PUISSANT
ET TRES EXCELLENT PRINCE
LOUIS
FILS AINÉ DU ROI DE FRANCE CHARLES X.
NÉ A VERSAILLES LE 6 AOUT 1775
MORT A GORITZ LE 3 JUIN 1844.
-
TRIBULATIONEM INVENI
ET NOMEN DOMINI INVOCAVI.
To je po naše : „Tu je bil položen 8. junija 1844. previsoki, premogočni in preizverstni knez Ludovik, stariši sin francoskega kralja Karla X., rojen v Versalju 6. avgusta 1775, vmerl v Gorici 3. junija 1844. - Britkost sem našel in ime Gospodovo sem klical.“
Sedem let za svojim možem, 19. oktobra 1851, je vmerla v Frohsdorfu na Nižjem Avstrijskem soproga Ludovikova, Marija Terezija Šarlota, hči nesrečnega kralja Ludovika XVI. in kraljice Marije Antonijete, hčere naše avstrijske cesarice Marije Terezije. Tudi njeno truplo se je pokopalo v kraljevo grobišče na Kostanjevici.
Brat kralja Ludovika XVI., kralj Karel X., je imel dva sinova, Ludovika grofa Márenskega, vojvoda Angulemskega, ki bi se bil ko kralj imenoval Ludovik XIX., in mlajšega, Karla Ferdinanda, vojvoda Berrijskega, ki je bil 13. februaja 1820 zavratno vmorjen. Stariši sin Ludovik, poročen se svojo sestrično Marijo Terezijo Šarloto, ni imel otrok ; mlajši, Karel Ferdinand, je zapustil hčer Luizo Marijo Terezijo, rojeno 27. septembra 1819, in sinu Henrika, ki je bil rojen še le po smerti očetovi 29. septembra 1820 ; to je že spred imenovani grof Šamborski.
Luiza Marija Terezija se je poročila leta 1845 z vojvodom Páremskim, Karlom III., in je po smerti svojega soproga od leta 1854 do 1859 v imenu svojega sinu vojvoda Roberta I. vladala v Parmi ; pred italijansko revolucijo se je na to vmeknila v Švico in 1. februarja 1864 je vmerla v Benetkah. Tudi njeno truplo so pripeljali na Kostanjevico.
Njen brat, Henrik V., grof Šamborski je leta 1830 po odpovedi svojega starega očeta Karla X. in svojega strica Ludovika dobil naslov kralj, ali moral je s kraljevo družino živeti v pregnanstvu, najprej na Angleškem, Škotskem, v Pragi in Gorici. Pozneje se je za stanovitno naselil v Frohsdorfu ; le čez zimo je hodil do leta 1866 v Benetke, od leta 1875 do 1883 pa v Gorico, kjer je stanoval v vili Böckmann (zdaj namenjeni za malo semenišče). Vmerl je v Frohsdorfu 24. avgusta 1883 in 3. septembra je bil pri nas pokopan, kaker smo popisali v 11. zvezku 4. tečaja «Cvetja.»
Njegova soproga je bila Marija Terezija nadvojvodinja Avstrijsko-Estenska, hči Frančiška IV. vojvoda Módenskega, rojena 14. julija 1817. Z grofom Šamborskim se je poročila leta 1846. Vmerla je v Gorici, v hiši grofa Lanthierija 25. marcija 1886 in nekaj dni nato je bila pri nas pokopana. Kaj je ta preblaga gospa storila za našo cerkev, je ob kratkem povedano v VI. tečaju «Cvetja» str. 213 in dalje.
Grof in grofinja Šamborska sta bila posebna dobrotnika naši cerkvi in samostanu, naj ju torej naši bravci spoznajo tudi po spred natisnjenih podobicah.
Cvetje, l. XXIV., št. 8., str. 242-249:
Naša Kostanjevica.
Zgodovina cerkve in samostana
(Sprednja poglavja glej v lanskem tečaju.)
4. Nadaljne poprave v cerkvi in samostanu do l. 1847.
Mej dragocenostmi, ki so jih prinesli frančiškani se Sv. Gore v Gorico, iz Gorice na Kostanjevico, je bil ciborij, monštranca in tri lampe, ena velika in dve majhini. Monštranca je bila sreberna in pozlačena, vredna 500 goljdinarjev. Tudi lampe so bile sreberne in menda ciborij ravno tako. Ali že leta 1815 pod gvardijanatom patra Rufina Zoharja so neko noč ob slabem vremenu tatje vlomili v cerkev, odperli tabernakelj in vzeli vun ciborij in monštranco in sneli sreberne lampe. Zakristana, ki je nekje blizu spal, je ropot zbudil in začel je klicati na pomoč. Pritekli so hlapci in neketeri redovniki, ali tatje so bili mej tem že ušli. Odnesli so monštranco, ciborij in dve mali lampi. Veliko lampo in pokrov od ciborija so pustili na tleh, koder so bile raztresene tudi posvečene hostije. Kedo so bili tatje in kam so šli z ropom, se ni zvedelo. Novo monštranco je dal narediti p. Mihael Jélarčič iz pozlačenega kufra. On je ko gvardijan leta 1820 preskerbel cerkvi tudi nov čeden tabernakelj, ki je stal 150 gld. Delal ga je goričan Filip Ciperla. Naslednje leto 1821 je dala neka pobožna kerčmarica, Marijana Likar s Kranjskega, na svoje stroške narediti stroj, s keterim se je pri izpostavljanju monštranca se svetim rešnim telesom vzdigovala. P. Klar ta stroj jako hvali in v posnemanje priporoča ; ali pozneje se je zvedelo, da cerkvene postave takega orodja ne dovoljujejo. Odpravilo se je torej leta 1886, ko se je postavil nov tabernakelj.
Naslednik p. Mihela, tretji gvardijan na Kostanjevici, je bil vže omenjeni lektor, p. Krizostom Fogh, človek dobrega serca in dobre volje, v svojih rečeh tudi učen, ali glede lepih umetnosti malo ali nič ne izveden. On je dal cerkev vso preslikati, ali ne mojstru takega dela, temuč dvema človekoma, ki sta bila prava mojstra skaze. Slike, ki so bile prej zadosti dobre, kaker sodi p. Klar, sta popolnoma pokvarila in namestu napisa, ki se je tedaj naredil zraven onega o vstanovitvi cerkve in samostana : „Anno 1825 plane renovatum est“ (Leta 1825 se je cerkev popolnoma prenovila) bi se bilo imelo po pravici reči: „plane vastatum est" (se je popolnoma opustošila). Po naši misli tiste slike, da si po tem, kar so kazale, cerkvi primerno izvoljene, vender že pervotno niso bilo vmetniško dobro izvedene ; koliker moremo po spominu na nje soditi, sta jih tista dva človeka namreč le prebarvala.
Naslednik p. Krizostoma je bil p. Ferdinand Vonča, lektor bogoslovja, ki je gvardijanaril od kapiteljna l. 1826 do kapiteljna l. 1829. On je dal sezidati dve celici pri porti z vrati na vert, ker je za obilno družino manjkalo stanovanja. Prav zato je moral leta 1828 podaljšati tudi refektorij, kar se je zgodilo tako, da se je knjižnica skrajšala za eno okno. P. Klar to obžaluje, ker je bila potem že ob njegovem času knjižnica premajhina za knjige, ki so se bile že nabrale. Tolikanj bolj čutimo to zdaj, čez 50 let !
Od leta 1829 do 1832 je bil p. Krizostom v drugič gvardijan in za njim je prišel še enkrat za šest let p. Mihél Jelarčič od 1832 do 1838. Tako je torej ta mož vsega vkup 12 let gospodaril na Kostanjevici ter si pridobil v tem času za cerkev in samostan veliko zaslug. Posebej opisuje p. Klar baljdahin za izpostavljanje sv. Rešnjega Telesa, ki so ga po njegovem naročilu delale goriške gospe Mainardi leta 1836. Delo je bilo res lepo, vse iz bele svile z raznobarevnimi cvetličnimi in drugimi, zlatimi in srebernimi okraski. Ohranilo se je skozi 50 let ; se starim tabernaklom in vzdigovalnim strojem vred se je l. 1886 vmeknilo novi marmornati napravi.
Od 1. 1838 do l. 1847 je bil gvardijan na Kostanjevici p. Salezij Volčič, lektor bogoslovja, pozneje provincijalj, generaljni definitor itd.
V tem času, 30. in 31. avgusta in 1. sept. 1840, se je obhajala z veliko slovesnostjo tridnevnica h časti novima svetnikoma našega reda, Pacifiku od Sv. Severina in Janezu-Jožefu od Križa. 30 tisoč oseb je bilo vse tri dni obhajanih. Dopoldne pred veliko mašo je bila vsak dan slovenska pridiga, popoldne pred litanijami z blagoslovom pervi dan italijanska, drugi dan furlanska, tretji dan nemška. Že tedaj je torej na Kostanjevici slovenščina imela pervo mesto.
Leta 1842 je p. Salezij oskerbel do zdaj ohranjeno uro na zvoniku ; naredila sta jo slovenska mojstra, brata Anton in Jurij Metlikovec iz Komna na Krasu.
Naslednje leto 1843 sta naredila dva druga brata tudi iz Komna Jožef in Valentin Rabula marmornato pregrajo pred prezbiterijem in pred kapelico sv. Jožefa. Ob času karmelitov je bila sicer, kaker pri ostalih treh aljtarjih, tako tudi pri teh dveh lepa marmornata zagraja, ki se je pa prodala menda ob enem z dotičnima aljtarjema, ko so bili patri karmeliti iztirani. Gospod Poli jo je bil ob svojem času nadomestil z leseno pobarvano.
Ravno tega leta je dal p. Salezij narediti tlak stranskih hodnikov iz belili in černih marmornatih kvadratnih plošč ; prej so imeli namreč ti hodniki tla iz opeke, razen malega prostora od aljtarja sv. Terezije do karmeljske kapelice, ki se še zdaj vidi vmetniše krit z marmorjem. Da je poravnal stroške, je izprosil od vlade iz verskega zaklada 864, od drugih pobožnih dobrotnikov 150 goljdinarjev.
Prav tisto in nadaljna leta je preskerbel p. Salezij tudi mnogo razne cerkvene oprave, zlasti lepe erdeče daljmatike in pluvialj, ki še zdaj služijo in erdeče damastne proge, ki pokrivajo ob največih praznikih tako imenovane pilastre, ki so ob straneh velikega aljtarja, prezbiterija in kapelic Marije Karmeljske in sv. Križa, nadalje veliko lampo posrebreno in pozlačeno, šest svečnikov ravno takih za aljtar sv. Križa, dve mašni knjigi za slovesne maše, vezani ena v erdeč žamet s posrebrenimi oklepi, druga v erdeče usenje itd.
Do tega časa je bil aljtar sv. Križa, ki ga je dal postaviti na mesto prodanega aljtarja sv. Jožefa gospod Filip Poli, lesen in jako preprost ; stal je na njem veliki križ s telesom Kristusovim, ki visi zdaj zakristiji nasproti poleg okna prezbiterija. P. Salezij je hotel ta aljtar nadomestiti z dostojnišim, marmornatim. Nalašč je šel v Benetke in res je dobil tam majhin, prostoru primeren kamenit aljtar, ki se je srečno pripeljal na Kostanjevico. Podobo Križanega je dal naslikati že omenjenemu goriškemu slikarju Filipu Piku, ki jo je posnel po sliki Tominčevi, ki je v kapeli starega goriškega pokopališča. Novi aljtar je posvetil goriški knez nadškof Frančišek Ksaverij Lovšin 26. julija 1844. Vložile so se vanj relikvije svetih marternikov Krizogona in Feliksa. Škof je podelil za tisti dan vsem vernim, ki so prišli molit v cerkev, eno leto odpustka, za vsako obletnico pa 40 dni. To je edini oljtar, keterega konsekracije avtentično spričevalo se hrani v arhivu samostana. Aljtar se ne vjema ne po marmorju, ne po delu z nasproi stoječim karmeljskim aljtarjem, vender je zadosti čeden. Mej dobrotniki, ki so pripomogli, da se je oskerbel, je najznamenitiši Ludovik grof Marenski sin kralja Karla X., ki je podaril v ta namen 500 goljdinarjev. Vender aljtarja ni videl več ; vmerl je, kaker je bilo že povedano, 3. junija tistega leta.
Tu naj se omenijo še neketeri drugi darovi francoske kraljeve družine ali ž njo v dotiki stoječih francoskih velikašev, podarjeni tisti čas naši cerkvi. Vojvoda Blakaški je daroval l. 1837 velik pozlačen srebern kelih s pateno, umetno pariško delo, ki se je cenilo tedaj na tisoč goljdinarjev vrednosti, in 6 posrebrenih svečnikov za karmeljski oljtar. Marija Terezija, grofinja Marenska, hči francoske kraljice Marije Antonijete, je leta 1843 podarila natančen posnetek podobe sv. Frančiška v zamaknjenju, ki jo je naslikal Gverčini in se hrani v Benetkah, cenjena na 20tisoč frankov. Posnetek je naredil neki mlad umetnik, Annibale Strata, ki je prejel od imenovane grofinje za svoje delo 100 goljdinarjev. — Pervo izvirno sliko prav tega umetnika, ki kaže sv. Ludovika IX., francoskega kralja, ko mladeniča v molitvi klečečega, je podaril naši cerkvi grof Šambordski l. 1845. Visi zdaj na steni blizu aljtarja sv. Terezije.
Najkoristniša pridobitev samostana pod gvardijanatom p. Salezija je bilo znatno povečanje verta, ki je bil do leta 1842 jako tesan. Segel je namreč proti vshodu le kakih 30 korakov delj ko samostansko poslopje, do tam, kjer je še zdaj pervi zid. Hrib, ki se vzdiguje za njim, je bil se vsem ostalim samostanskim posestvom, ko so bili odpravljeni p. karmeliti, kupil, kaker je bilo že povedano, neki gospod Anton Zanutič. Ta gospod je v svoji oporoki, pisani 1. novembra 1800, vstanovil : eno sveto mašo, ki bi se naj pela v kostanjeviški cerkvi vsako leto na veliki šmarin, 15. avgusta, in njegovi dediči so bili dolžni za to slovesno mašo plačati vsako leto 50 goljdinarjev in vbozim goriškega mesta, ki bi bili pri tisti maši, razdeliti miloščine vsaj 25 goljdinarjev. Ali kaker se rado godi s takimi vstanovami, ki bi imele terdno stati na večne čase, tako se je zgodilo tudi s to. Na prošnjo dedičev so postavne oblasti morale znižati znesek denarja pod polovico, namreč na 36 gl. 16 krajcarjev, keterih naj bi bilo 24 gl. 103/4 kr. za slovesno mašo, 12 gl. 51/4 kr. pa za vboge, ki bi prišli k maši. Ali tudi tega vsakoletnega plačevanja bi se bili dediči radi odkrižali.
Nasproti se je čutila v samostanu velika potreba, da bi se vert razširil. Ker se je bilo namreč tu vstanovilo redovno učilišče za vso okrajino sv. Križa, je samostanska družina jako narastla, za nekaj časa celo do 43 oseb. Za toliko ljudi je bilo na tako majhinem vertu premalo prostora, da bi se bili mogli o prostem času vsaj nekoliko sprehoditi. Že leta 1836 in 1837, ko je bil provincijalj p. Ferdinand Vonča, se je začelo torej pogajanje, da bi prevzeli frančiškani dolžnost tisto slovesno mašo opravljati in določeno miloščino razdeliti vbozim, dediči Zanutičevi pa bi odstopili primeren kos svojega zemljišča samostanu, ne sicer ko posestvo, temuč le za vžitek. Ali iz pervega je zaderževalo to, ker je bil plemeniti gospod Anton Stabile de Seilenberg, ki mu je bilo pri delitvi dediščine v delež prišlo zemljišče, ki se je imelo prepustiti samostanu, tedaj še mladoleten ; potem, ko je ta dosegel postavno starost, da bi bil lehko privolil v pogodbo, je bil pa p. provincijalj Ferdinand Vonča nasproti, ker je sodil, da bi bilo treba okoli zemljišča, ki se je imelo pridobiti, zidu, on pa ni vedel od kod dobiti denar, da bi zidal.
Po smerti p. Ferdinanda se je vnovič pričelo pogajanje in po privoljenju tedanjega provincijala, p. Jakoba Marenčiča je p. Salezij Volčič ko gvardijan s posestnikom Antonom pl. Stabile 20. oktobra 1842 sklenil to pogodbo :
1. Gospod Anton Stabile de Seilenberg je odstopil samostanu na Kostanjevici zase in za svoje dediče za vselej vžitek dobrih dveh kampov zemlje imenovane po domače „Montagnella“ , ki se derži verta samostanskega;
2. Dokler bodo frančiškani v kostanjeviškem samostanu, bodo imeli pravico to zemljo po svoji volji v prid obračati, tako da bodo mogli nanji imeti ali vert, ali vinograd, ali gozd, ali kar koli jim bo več koristilo, le drevja nalašč za ptičji lov ne smejo saditi, kaker koli drugači pa jim je dovoljeno loviti ptiče ;
3. Če se frančiškani drugam prestavijo ali zatero, se verne ta zemlja gospodu Antonu Stabile ali njegovim dedičem, v tistem stanu, v kakeršnem bo tedaj, namreč se vsem, kar bo gori nepremekljivega ;
4. Lastninska pravica do te zemlje ostane gospodu Antonu Stabile in njegovim dedičem, zato bodo zmirom oni plačevali davek od tega zemljišče ; vender ne bodo imeli pravice frančiškanov motiti v njih vžitku ali ga jim kedaj odvzeti ;
5. V zagotovljenje vžitka in vseh pravic tu obseženih se smejo patri frančiškani intabulirati na posestvo gospoda Stabile v Pristavi, iz keterega posestva sta se izločila odstopljena dva kampa;
6. Za to zemljišče bo kostanjeviški samostan vsako leto 15. avgusta opravljal eno mašo z muziko in po maši razdelil 12 gl. 51/4 kr. mej vboge, keteri bodo prinesli listek od gospoda Antona Stabile ali njegovih dedičev, vsakemu vbogemu toliko krajcarjev, koliker bo zapisano v listku ; to bo veljalo, dokler bodo frančiškani na Kostanjevici. Ako bi se prestavili ali zaterli in se zemljišče verne gospodu Antonu Stabile ali njegovim dedičem, prevzamejo ti dolžnost skerbeti za sv. mašo in miloščino po oporoki jim naloženo.
S to pogodbo ste bile zadovoljni obe strani, zlasti pa so bili frančiškani veseli za nje tolikanj koristne pridobitve.
V zidu, ki je ločil stari vert od novo pridobljenega zemljišča, je dal p. Salezij odpreti vrata, ki so bila zazidana, odkar so bili karmeliti pregnani, ter pritegniti k vertu za kakih 50 korakov širjave in kakih 70 dolgosti novega sveta, ki ga je dal obzidati s primerno visokim zidom, da bi bil tujcem, zlasti ženskim popolnoma zapert ali, kaker se pravi, v klavzuri. Ostali, veči del se je le se sečjo ogradil, kjer je bil s pota dostopen.
P. Klar natanko popisuje, kaj je stalo na novo pridobljenem svetu, ko so ga frančiškani prejeli. Na verhnem delu, ki je ostal zunaj klavzure, je rastlo osem oljik, nekaj redov tert, kaka češplja, kaka breskev, kaka črešnja, kaka jablan in pa en kostanj. To bi bil tisti, ki še zdaj raste na vshodnem koncu samostanskega zemljišča. Vse druge, ki stoje ob poti v seči ali tudi na unanji strani seči, dasiravno so zdaj že toliki če ne veči ko oni, bi bili vsadili še le frančiškani od leta 1842 nadalje.
Na delu, ki je prišel v klavzuro, je bilo videti nekaj tert, dve hruški in dve črešnji.
Zemlja je bila glinasta, pusta, malo gnojena in torej ni mogla dosti roditi. Ali po skerbi p. Salezija se je v kratkem času vse tako spremenilo, da je bilo komaj spoznati. Leta 1843 in naslednja leta se je nasadilo na unanjem delu, zdaj navadno tako imenovanem „montenélu“, 48 oljik. Olja se je tedaj dosti potrebovalo v samostanu, ne le za svečavo, temuč tudi za mizo, ker so se posti deržali brez današnjih polajšanj ; p. Salezij je mislil, kaker je videti, da se bo dalo vse to olje doma pridelovati. Ali poskušnja se pač ni posrečila ; do zdaj se je ohranilo od vseh tistih, skupaj menda 56, oljik le troje.
Na severni strani blizu seči seje na robu ob potu leta 1844 nasadila versta tert. Tudi drugod, v klavzuri in zunaj so se sadile tista leta nove terte, hruške, breskve, smokve, jablani, črešnje, mandeljni, marelice, nešplje, orehi in v kotu novega zidu tudi ena cipresa, ki še stoji, pa zdaj jih stoji ob gorenjem zidu že cela versta ; z eno besedo, ves hrib se je obsadil z oljikami, tertami in sadnim drevjem, pa tudi s krompirjem, repo, kavljami, beržotami, salato, kumarami, melonami in drugo zelenjavo, bobom, fižolom, turščico in ječmenom. Iz p. Klarovega navdušenega popisa lehko sklepamo, kako veseli so bili tedanji frančiškani novega zemljišča, kjer jim je rastlo toliko lepega, dobrega sadja in druge zdrave hrane, kjer so se mogli tudi prosto gibati in boljšega zraka se navžiti v svojih prostih urah, kar je bilo mlajših na zgoranjem vertu v klavzuri, stariši tudi na verhu zunaj nje.
H koncu bodi omenjeno tudi poslopje na severni strani samostana, ki služi za shrambo zernja, derv itd. To poslopje ni zidano vse ob enem času. Zahodni del je dal sezidati že p. Mihael Jélerčič, ki je porabil za to kamenje stopnjic, po keterih se je izpred cerkve šlo v grobišče pod cerkvijo. Tiste stopnjice namreč tedaj niso bile več potrebne, ker se ni smelo več pokopavati pod cerkvijo ; zato so se tudi vrata v zidu pred cerkvijo zazidala. Zopet so se pa vrata odperla in stopnjice naredile, ko se je po smerti grofa Šambordskega francosko kraljevo grobišče pod cerkvijo za stanovitno vravnalo. Vshodni konec omenjenega gospodarskega poslopja je dal postaviti leta 1842 p. Salezij ; porabil je zato kamenje nekake vertne hišice, ki je bila postavljena pod gospodarstvom gospoda Polija tik starega vertnega zidu. Tudi ta zid je dal p. Salezij spomladi leta 1847 vterditi, ker se je hotel podreti.
Še o neketerih drugih popravah, ki so se doveršile pod gvardijanatom p. Salezija Volčiča, govori p. Klar v svoji knjigi ; povejmo, nekaj tudi še o teh. Tlak pred velikimi vrati cerkvenimi je bil že delj časa v jako slabem stanu, nekoliko od starosti, nekoliko pa, ker se je tam v veliko saboto vsako leto kurilo, da se je ogenj blagoslovil. Ker je ta tlak nad obokanim prostorom, ki je pred vhodom v grobišče pod cerkvijo, je ob deževju skozi razpoke začela voda zatekati v tisti prostor in bati se je bilo, da se vse vkup sesuje. Že za gvardijanata p. Ferdinanda Vonče se je mislilo na potrebo poprave, ali nihče ni vedel prav, kako in kaj bi bili storili. P. Salezij je poklical naposled leta 1845 dva sposobna človeka iz Vidma, p. Klar ju imenuje Valentino Patrizio in Ermenegildo Crovato, od kod je bil tretji, Giuseppe Stechina, ni povedal. Pod vodstvom poslednjega se je odstranil stari tlak, nad obokom se je naredila podlaga iz persti, dobro zbite, in nanjo se je položil novi tlak iz škerli starega tlaka, koliker je bilo še dobrih, in iz novih, pripeljanih s Krasa, ki jih je obdelal na štiri vogle neki Jakob Rogelja. Oboki spod so se na novo ometali in dve okni v sprednjem zidu pod oboki ste se razširili in zgoraj okrožili, da je prišlo v prostor, ki je služil za prezimljanje limonskih drevesec, nekaj več luči. Tretje okno je ostalo tedaj še kaker je bilo, štirivoglato, ker ga je zaslanjalo drevje, ki je stalo spred na posestvu soseda, gospoda Petrogallija. Na veliko soboto se nadalje ni kurilo več na tlaku pred cerkvenimi vrati, temuč na potu ob strani cerkve, kjer ogenj ne more škoditi. P. Klar priporoča naslednikom, naj tudi tako delajo, da se novi tlak ne pokvari, kaker se je stari. In v resnici se godi zdaj po njegovem priporočilu.
Na vse zadnje bodi omenjeno še to, da je že imenovani kamnosek Rogelja leta 1846 pod gvardijanstvom p. Salezija okoli odpertine vodnjaka pred zakristijo postavil nekakov kameniten obod, čedno obdelan se vsekanim frančiškanskim gerbom, verhu se je naredila streha s plehom krita, nad odpertino se je napravilo kolo, s keterim se je mogla privleči velika posoda vode ; poslednje je bilo delo nekega Janeza Kerstnika Kocijančiča.
Naslednje leto se je naredil v kuhinji tlak iz kamena, pripeljanega iz Kozane v Berdih. P. Salezij Volčič je po tem takem v svojem devetletnem gvardinatu res mnogo storil za cerkev in samostan in smo mu dolžni hvaležen spomin.
S tem smo posneli vse poglavitne reči, ki jih pripoveduje p. Klar v svoji knjižici „Storia della Castagnavizza“ pisani leta 1847 in izdani v začetku leta 1848. Omenili smo že tudi neketere poznejše dogodke, ki so s popisanimi v ožji zvezi. Kaj več bomo povedali nadalje po dostavkih p. Klara, ki stoje v rokopisu njegove „Storije“ in po kroniki p. Friderika Hönigmanna, ki nadaljuje zapiske Klarove do leta 1883. Vsaj tiste bravce, ki so bili kedaj na Kostanjevici, in jim je to in ono koliker toliko znano, bi vtegnile mikati tudi te povesti.
Cvetje, l. XXIV., št. 9., str. 270-277:
Naša Kostanjevica.
Zgodovina cerkve in samostana
5. Od l. 1847 do 1860.
Za p. Salezijem je bil gvardijan na Kostanjevici od kapiteljna 6. sept. 1847 do kapiteljna 20. avgusta 1850. p. Jernej Večerina, Hervat iz Drage pri Tersatu, lektor bogoslovja. — Dogodki leta 1848 se na Kostanjevici niso dosti čutili. 18. in 21. marca je bila v Gorici zaradi „konstitucije“ splošna razsvetljava. Da jim druhal ne bi prišla oken pobijat, so razsvetlili obakrat tudi samostan. — 10. aprilja 1848 je vmerl od kapi zadet p. Rafaelj Ilovski, po rodu Čeh, poterjen lektor vesoljne zgodovine in latinskega jezikoslovja, organist samostana in sloveč skladatelj, naravne starosti 43, redovne 15 let. Ko lektor suppl. je prišel na njegovo mesto p. Regulat Štamcer. — Dobro leto pozneje, 22. aprilja 1849 je vmerl drugi mlad pater, Pavel Lavpetič, poterjen lektor novega zakona in gerščine. Na njegovo mesto je prišel p. Krizostom Pečar.
Po noči od 17. do 18. maja 1849 so tatje vlomili v cerkev skozi okno zraven aljtarja sv. Križa, odperli se silo tabernakelj, polomili ciborij s posvečenimi hostijami, otergali s podobe Matere Božje v velikem aljtarju kroni iz pleha ; nato so šli, da oropajo kip Matere Božje v levem kotu cerkve blizu velikega oljtarja, ali vstrašilo jih je menda kako ropotanje, tako, da so pobegnili pustivši na oknu blizu tistega kipa pokrov ciborija in kroni ter vzemši seboj le dva majhina križca, enega, ki je bil na ciboriju, in drugega, ki je bil na majhini monštranci (ali najberž na puščici), kjer se je hranila sveta hostija za izpostavljanje.
To leto se je postavila v samostanu peč za kruh, na tistem mestu, kjer je še zdaj. Junija meseca so začeli za samostan doma kruh peči. Prej ga je pekel v mestu pek Luka Markič, ki je vmerl 22. marca 1849.
Meseca septembra in oktobra tega leta je bila v goriški okolici kolera, zlasti v Mernu, v Biljah, v Vertojbi in v Černici. V goriškem mestu je, prav kaker leta 1836, ni bilo ; vmerlo je le nekaj oseb, ki so od drugod, zlasti iz Tersta pribežale v Gorico že okužene. V Terstu je bila huda ; tam so imeli 15. oktobra procesijo, da bi jih Bog rešil morivke. To je spodbudilo neketere goričane, da so prosili škofa, naj bi se tudi tu napravila procesija, v zahvalo, da so bili do zdaj obvarovani, in prošnjo, da bi bili obvarovani še nadalje. Procesija je bila 20. oktobra ; šla je ob 8. uri zjutraj iz škofijske cerkve na Kostanjevico in tu je imel nadškof slovesno mašo. Vdeležilo se je do 3000 ljudi nižjih stanov ; gospode ni bilo videti.
Po noči 25. marca 1850 proti polnoči so spet skušali tatje vlomiti v cerkev; pa brat, ki je spal v celici nad tistim cerkvenim oknom, je čutil ropot in odpodil zločince. — 10. julija tega leta ob eni četerti na štiri zjutraj je bil hud potres, ki je naredil razpoke v cerkvi in samostanu. — 26. avgusta ravno tega leta je bil izvoljen pri kapiteljnu v Ljubljani tukajšni lektor in bivši gvardijan p. Salezij Volčič za provinciala. Ko tak se je preselil v Ljubljano. Za lektorja namestu njega je bil postavljen p. Friderik Hönigmann od Stare cerkve na Kočevskem. Za gvardijana je bil izvoljen p. Klar Vaskotti, za vikarja p. Jernej Večerina, bivši gvardijan.
Naslednje leto, 1851, 19. oktobra, je vmerla v Froždorfu na Nižjem Avstrijskem vojvodinja Angulemska, Marija Terezija, hči francoske kraljice Marije Antonijete, vnukinje avstrijske cesarice Marije Terezije. Ona je bila v lastnoročno pisani oporoki določila, da naj se njeno truplo spravi pod cerkvijo na Kostanjevici, kar je njen dedič, grof Šambordski, natanko izpolnil. 28. oktobra po enajsti uri dopoldne se je pripeljal mertvaški voz se 6 poštnimi konji v Gorico. Nadškof Frančišek Ksaverij Lušin z mestno duhovščino, svetovno in redovno, grof Šambordski z mnogo drugo visoko gospodo, goriški župan dr. Karel Doljak z mnogimi meščani so sprejeli mertvaški voz pri nekedanjem pokopališču pod Kostanjevico ter ga v sprevodu spremili gori do cerkve pojoč Miserere. Gori je 12 mož za to odločenih vzdignilo kersto z voza in neslo v cerkev, ki je bila vsa s černim suknom pokrita. Nadškof je imel slovesno černo mašo in druge pogrebne molitve ; nato se je vzdignil grobni kamen in kersta spustila v grobišče grofov Turenskih. Patra gvardijan in vikarij sta sprejela izročeno truplo in dala sprejemno pismo grofu Montbelskemu. Drugo jutro ob 6. uri zjutraj je prišel grof Šambordski z več drugimi francoskimi gospodi spet na Kostanjevico, kjer je bil pri sveti maši in po maši je pervič šel v grobišče pod cerkvijo, ter pokropil kersto, ki ni bila še zazidana. Zazidala pa se je še tisti dan in ostala zazidana, dokler se je po smerti grofa Šambordskega grobišče drugači vredilo.
Po noči od 3. do 4. novembra 1851 se je vsled mnogega dežja zemlja na srednjem vertu pred samostanom vderla za dober seženj globoko; poderl se je tudi kos zidu, ki je podpiral vert in bati se je bilo, da se podere tudi ostali zid. Tudi na posestvu gospoda Ludovika Petrogallija pod samostanskim vertom se je zemlja vderla in razpokala. Po noči od 8. do 9. novembra se je poderl daljni kos zidu in vert nadalje znižal za več ko pol sežnja. P. gvardijan je sporočil gosposki in prosil pomoči.
10. aprilja 1852 je prišla nadvojvodinja Sofija, mati cesarja Franca Jožefa, se svojima mlajšima sinoma, nadvojvodama Maksimilijanom in Karlom na Kostanjevico ter je vstopila ž njima v grobišče pod cerkvijo in potem tudi v samostan, kjer so ogledali knjižnico, refektorij, celico patra gvardijana in nekega klerika in kor. Nato so se vernili v mesto na Cingrof (ali Grafenberg), kjer so stanovali.
Na veliko nedeljo ob šestih zjutraj sta mlada nadvojvoda sama in brez kakega skazovanja spet prišla na Kostanjevico ter vprašala p. gvardijana, ali ne bi mogla dobiti keterega patra, ki bi znal dobro nemški, da bi se mu mogla izpovedati. P. gvardijan ju je peljal v svojo celico, kjer ju je spovedal p. Mansvet Šmajdek, lektor fizike. Izpovedavši se, sta šla v cerkev, kjer sta bila pri slovesni maši, ki jo je pel goriški prošt monsignor Avguštin baron Kodeli, keteri je nadvojvodiča tudi obhajal. Ta lepi zgled je močno spodbudil ljudstvo, keterega je bila cerkev natlačeno polna. Po sveti maši sta prišla nadvojvodiča spet v celico p. gvardijana, kjer sta z imenovanim prelatom vzela po šalico kave z mlekom. Mladeniča sta bila silno prijazna in zgovorna, tako da je bilo jako lehko občevati ž njima. 14. aprilja sta poslala samostanu miloščino 100 goljdinarjev.
Nadvojvodinja Sofija, prošena, da bi posredovala pri svojem sinu cesarju Francu Jožefu zastran poprave podertega zidu na vertu, je berž dosegla, da je bil podpisan na Dunaju 18. aprilja odlok glede te poprave in 1. maja je bil že v Gorici. V zahvalo je pisal p. gvardijan dve pismi eno (francosko) grofu Sečenu, majordomu nadvojvodinje Sofije in drugo (italijansko) nadvojvodinji sami. Vertni zid se je doveršil meseca avgusta. Na treh mestih so se vložile tudi železne cevi, da bi voda mogla odtekati in ne bi vnovič poderla zidu in spodnesla verta. Ali že meseca oktobra so se vsled deževja spet pokazale v popravljenem zidu razpoke; poprava po tem takem ni bila dosti prida. Tudi je bilo treba še v sredi verta narediti majhin zid, ker je bil glavni zid prenizek in se ni vedelo od kod dobiti zemlje, da bi se bila zasula strašna jama, in dasiravno so delali bratje lajiki in služabniki samostanski, vender je moral nekaj za apno, kamen in drugo tvarino, nekaj za delavce izdati samostan 200 gl. Delo se je doveršilo leta 1853.
Meseca januarja leta 1854 je poslal iz Pariza francoski legitimist Karelj de Villette dve jako lepi vazi iz severskega porcelana, ki ste se primerno njegovemu namenu postavili ob aljtarju blažene device Karmeljske, ena na desno, druga na levo stran. Cenili ste se tedaj čez tisoč goljdinarjev vrednosti ; zdaj bi bila vrednost še mnogo veča, seveda le pri ljudeh, ki poznajo in morejo plačati take reči. Opisati te dve posodi tako, da bi si jih mogel bravec, ki jih ni videl, venderle misliti taki, kakeršni ste, to ni prav lehko. Še najbolj bo zadel, kedor si misli dve tako imenovani „urni", kaker so jih imeli stari pagani, da so notri hranili pepel svojih merilčev ; po mestnih pokopališčih se vidijo sem ter tja ponarejene pri spominikih na grobeh. Tudi te dve vazi ste prav za prav grobni urni tu shranjenim francoskim kraljevim merličem v spomin. Po obliki in velikosti ste obe enaki, večinoma modre barve in bogato pozlačeni. Na vsaki strani imate okrogel bel prostor se slikami, ki pa niso na obeh straneh enake. Na eni je naslikan svitku podoben okrogel venec iz drobnih belih cvetlic z belim trakom povit. Na tem traku se vidijo francoske besede zgoraj na levi : „Pleurons“ (jokajmo), na desni : „Adorons“ (molimo), spod na levi: „Toujours Villette“ (zmirom Vilet), na desni : „Toujours Fidéle“ (zmirom zvest). V sredi venca stoje velike čerke M. T. C., ki pomenijo Marija Terezija Šarlota (vojvodinja Angulemska). Posebno njej v spomin ste torej posvečeni vazi. Popisani venec obkrožujete dve cipresni vejici spod zvezani zgoraj ena drugi se bližajoči. Nad presledkom na verhu je naslikana francoska kraljeva krona. Druga stran ima na okroglem belem prostoru dva narazen nagnjena podolgovato okrogla ščita modre barve s tremi rumenimi lilijami, v gerbih navadne oblike, na vsakem. Obkrožujete ju dve spod zvezani cvetoči vejici z lilijam podobnimi cveti in zbližajočima se verhoma ; nad presledkom je tudi na tej strani francoska krona.
Na pozlačenem bronastem stalu imate obe vazi vrezan tudi enak francoski napis, namreč ta : „Hommage de Charles de Villette, Marquis de Villette, dernier du titre et du nom. 1853.“ Namestu roč imate posodi po dve „sireni“, kaker pravi p. Klar, to je bronasti pozlačeni otročji podobi, ki se spreminjate spod v dva ribja repa, v eni roki pa deržite nekako veslu podobno reč. V obeh posodah je zgoraj šop belih lilij v blizu naravni velikosti in nekih drugih belih cvetlic, ki se imenujejo po francosko „julienne“, kaker piše p. Klar ; po latinsko se imenuje ta cvetlica „hesperis matronalis“, po nemško „Nachtviole“, po rusko „večernica“, in tako bi se mogla imenovati tudi po naše, ker namreč zlasti zvečer lepo diši. Obe vazi ste pokriti z velikim cilindrastim, na verhu v polkrogljo zobločenim steklom, da niste izpostavljeni prahu in drugim poškodovanjem.
Vazi ste do zdaj tudi res dobro ohranjeni, prav kaker je naslednikom priporočil p. Klar, da naj skerbe za nji, da se ne vbijejo in ne poškodujejo. Cvetlična šopa na verhu pa, kaker je misliti, venderle nista, kaker sta bila menda pervotno; nimata namreč več tako čiste bele barve, kaker jo imajo natorne lilije ; tudi oblika je že nekoliko terpela. Ne bi bilo menda napak, ako bi se z novima lepšima nadomestila. Seveda pa tukaj nista poglavitna reč cvetlična šopa, ki sta v primeri s vazama precej majhina, temuč dragi posodi sami. Lilije so noter le ko heraljdična cvetlica francoske kraljeve hiše, „večernice“ pa morda ko spomin na smert, ki je bila darovavcu tolikanj živeje pred očmi, ker je bil on sam tako rekoč poosebljen „večer“ svojega rodu in imena. Ne čudimo se možu, da je želel na grobu svojega kralja in njegove rodovine v spomin svoje zveste vdanosti tudi sam sebi in svojemu izmirajočemu plemenu zapustiti ta spominik, in, kaker pravi p. Klar, so naši prednjiki ravnali po njegovem namenu, ko so postavili vazi h karmeljskemu aljtarju, ker so tedaj pod njim počivali kraljevi merliči. Ali zdaj moramo reči in vsakedo, ki ima nekaj čuta za take reči, bo tako sodil, da vazi tam ne stojite dobro. Stojite namreč na počernjenih lesenih deskah, ki ste operti od ene strani na kamnit aljtarni sims, od druge pa na zid kapelice, torej nekako vsiljeni, na mestu, kjer za nji ni bilo pravega prostora. Zakaj ju niso postavili naravnost na aljtar? Najberž zato, ker je bila tedaj na tem aljtarju podoba sv. Janeza Nepomučana, ležeča oblečena v stekleni kersti, ki je na dolgo, široko in visoko jemala ves prostor mej aljtarno mizo in aljtarno sliko Matere Božje karmeljske. Te kerste pa zdaj že davno ni več na aljtarju in bi torej ob straneh podobe sv. Frančiška, ki je spod na tem aljtarju, zadosti prostora bilo za Viletovi vazi.
Vender mislim, da jima tudi tu ne bi bilo pravo mesto. Pervič francosko grobišče zdaj ni več pod karmeljskim aljtarjem, temuč pod glavnim ali sploh pod prezbiterijem, kjer so nekedaj karmeliti pokopavali svoje mertve. Drugič podoba sv. Frančiška, kaker smo že povedali, ni stala več ko 100 goljdinarjev, ni torej, če tudi dar vojvodinje Angulemske, zadosti znamenita, da bi po pravici imela ob straneh tako dragocene reči.
Čislani bravec si bo morda mislil, da bi jima bilo pravo mesto na vsak način na velikem aljtarju, ob straneh najimenitnišega, kar je v cerkvi, tabernakeljna, kjer je pervič zato kaker nalašč zadosti praznega prostora, drugič so tam zdolaj pokopani ti, ki ste jim vazi namenjeni, in naposled je sedanji tabernakelj postavljen na stroške poslednje izmej spod shranjenih kraljevih mertvih. Seveda kak drugi bravec ali ogledovavec bi bil spet nasprotnega mnenja iz teh ali teh vzrokov, ki si jih moremo misliti, pa jih tukaj nočemo naštevati, ker smo se že tako predolgo zamudili pri tej reči. Pojdimo torej dalje!
Meseca avgusta 1854 je neki dobrotnik, ki je živel v Benetkah, pa je želel ostati neznan, naročil gospodu Frančišku Knollu, tiroljcu, ki je bil pa vdomačen v Gorici, naj daruje naši cerkvi lepo sliko svete družine, ki jo je bil naslikal Antonio Paolotti, mlad slikar beneške šole. Po namenu pobožnega darovavca se je postavila v neko vpuščino zidu blizu zakristijskih vrat, kjer je bila prej neka ne posebno lepo delana mati božja. Sliko svete družine pa hvalijo vsi, ki umejo take reči, ko izborno delo, eno najboljših, kar jih ima naša cerkev. P. Klar priporoča naslednikom, naj skerbe, da se ne poškoduje. In priporočilo ni bilo nepotrebno. Slika stoji nizko in neke pobožne duše si ne morejo kaj, da ne bi segale po nji z rokami in pritiskale na njo svojih poljubov. Na ta način se je podoba ščasoma spodaj res zamazala, tako, da jo je bilo treba lani snažiti in popravljati ; zdaj je čista, pa gdo ve, za koliko časa.
Meseca julija 1855, pod gvardijanatom p. Jerneja Večerine, se je vnovič vstanovila na Kostanjevici bratovščina škapulirja Matere Božje Karmeljske, ki je bila odpravljena pod cesarjem Jožefom II. Že leta 1852 se je bil v ta namen tedanji gvardijan p. Klar obernil v Rim ; pa stvar se je zavlekla do navedenega časa. Vstanovitev se je zveršila s posebno slovesnostjo in procesijo, ketere se je vdeležila velika množica ljudi. Tedaj je bila v goriški okolici huda kolera, in tudi mesto ni bilo brez nje. Ljudje so se nadejali, da jih bo Marija varovala tudi te bolezni, ako se vpišejo v njeno bratovščino ; zato jih je prišlo toliko, da je zmanjkalo škapulirjev in je bilo treba berž pisati po nje. Tudi h bolnikom so morali kostanjeviški patri na vse strani, v Furlanijo, v Podgoro, v Pevmo, v Štverjan ; pa tudi doma je bila cerkev polna in spovednice oblegane.
14. in 15. februarja 1855 se je po mnogem deževju prejšnjih dni vert pred samostanom vnovič vderl za pol sežnja in zid je kazalo, da se spet poruši. Kedaj se je potem v resnici poderl, nismo našli zapisano, temuč le, da je p. Klar, tedaj že provincialj, meseca marca 1857 prosil cesarja, ko je bil v Gorici, naj bi vkazal spet postaviti zid in cesar je prošnjo vslišal. Vsled tega so prišli inženirji in začeli preiskovati tla, in toliko časa so beckali in vertali, da je zadela samostan še druga nesreča. Meseca januarja 1858 je na Kostanjevici zmanjkalo vode, nele v malem vodnjaku kapnice, temuč tudi v velikem tekoče vode, kar se ni zgodilo prej skozi vseh 35 let, kar je tu prebival pisavec (p. Klar). In tudi, ko je spet dež prišel, je ostal veliki vodnjak prazen ; očitno je bilo torej, da se je žila zgubila, ko so po vertu inženirji kopali svoje luknje. Z velikim trudom je bilo treba zdaj prinašati vodo za kuho in pijačo izpod hriba na severni strani, kjer je izviral studenec pri stari hiši imenovani „matarica“ (ta studenec je vsehnil, ko so pred par leti kopali predor za novo železnico) in z južne strani, kjer izvira voda kako četert ure od samostana v kotu mej kostanjeviškim in sosednim hribom, „Rafut“ imenovanim. Eno leto in sedem mesecev so pustili preteči birokrati, ne da bi se bilo zveršilo kaj druzega ko mnoge komisije in preiskave. Meseca oktobra 1858 je šel p. Klar v Terst, da izroči osebno tedanjemu cesarskemu namestniku primorskemu, baronu Mertensu, novo prošnjo, operto na cesarjevo besedo. Vspeh je bil ta, da so dobili čez štiri dni v samostan odlok, s keterim se je zagotovilo, da se je vkazalo nemudoma preiskati vse in začeti z deli, zlasti, da dobi samostan pitno vodo. In prišel je v Gorico in na Kostanjevico ravnatelj javnih stavb, in preiskal stvar in kaj je storiti, in odločil, da se ima veliki vodnjak poglobljiti, dokler se pride do pitne vode. Ali leto 1858 je minilo in zadnje dni januarja 1859 je zapisal p. Klar svoje poslednje besede v tej zadevi: „do zdaj ni videti nikoger in ne stori se nič, niti, da bi se postavil zid, niti, da bi se dobila pitna voda ; birokrati so nepoboljšljivi!“
P. Klar ni včakal novega zidu na vertu, niti pitne vode v vodnjaku. Vmerl je 30. aprilja 1860. Poprave so se zveršile, kaker piše p. Friderik v svoji kroniki, od 3. junija do 14. julija 1861. Vodnjak se je poglobljil za en seženj, postavil se je „provizoričen“ vertni zid, ob enem se je popravila streha na samostanu. Za vse to je dovolila vlada 860 goljdinarjev iz verskega zaklada primorskega, od keterih pa se je 60 goljdinarjev naslednje leto vtergalo samostanu. Komisije in preiskave so stale 700 gld.
S tem smo že prestopili nekoliko mejo, ki smo si jo postavili v naslovu tega poglavja. Vernimo se še malo v leto 1859. Zadnji važniši dogodek, ki ga je omenil p. Klar v svojem „dostavku“, je odprava Kerpanovega slavoloka, ki smo govorili nekoliko o njem že v uvodu. Odstranil ga je l. 1859 goriški magistrat vsled prošnje samostanskega predstojništva, ker se je bilo bati, da se podere, z nevarnostjo tistih, ki so hodili skozi, in tudi ker je bil v napotje vozovom, ki so kaj vozili v samostan. Tako sodi p. Klar.
Govori pa o tem dogodku tudi p. Friderik v svoji kroniki, začeti ravno leta 1859. In on sodi različno od p. Klara ; piše namreč : „Od 9. do 13. marca se je odstranil Kerpanov slavolok. Naši samostanski predstojniki so to reč sprožili in goriška mestna gosposka je vstregla njih želji. Kostanjevica je zgubila s tem znamenito lepotičje, ker se je imenovani lok veličastno vzdigoval v vznožju griča in obiskovavce svetišča, zlasti tuje h pobožnosti spodbujal se svojim napisom :
PII MarIae CLIentes, asCenDIte, petIte, erIt VobIs saLVS.
(Pobožni varovanci Marijini, pojdite gori, prosite, bode vam rešenje).
Že leta 1845 so ga mislili podreti ; pa se je vstavil tedanji gvardijan, p. Salezij Volčič, in bi bil privolil le pod tem pogojem, da bi se bil više, gori pri stopnjicah, spet postavil. Zdaj so želeli naši predstojniki brezpogojno odstranjenje, ker so mislili, da se drugači sam podere ; ali lok je bil zidan iz obdelanega kamena tako močno, da bi bil stal lehko tudi brez poprav še več desetletji. Zdaj je, kar je! Tedanji goriški župan, dr. Doljak, je mislil s tem vstreči samostanu ; tudi je dal zato deržaj postaviti ob tistem delu ceste in stopnjice h Baskerjevi hiši“. —
Tu omenjena hiša stoji ob cesti, ki pelje ob vznožju našega griča proti cesarskemu gozdu Panovcu. Tiste stopnjice, ki so le za malo korakov krajšale pot od „Baskerjeve hiše“ na Kostanjevico, pa so zdaj odpravljene, morda zato, da se je cesta terdniše spodzidala.