MARIJA NA KOSTANJEVICI PRI GORICI
„Priti v Gorico, pa ne iti na Kostanjevico, je ravno tako kakor iti v Rim, pa ne videti papeža!" — Tako je zapisal frančiškan p. Klar Vascotti, slavni zgodovinar, ki je natančno popisal zgodovino Marijine božje poti na Kostanjevici. Iz tega vira bom zajemal, kar bo tu zapisano. P. Klar je bil Istrijan, rojen 26. decembra 1799, umrl pa je v samostanu na Kostanjevici 30. aprila 1860.
ZAČETEK CERKVE IN SAMOSTANA
V svojem gradu na Pristavi pri Gorici je prebivala v 17. stoletju bogata in verna družina grofov Turnskih. Vsa bližnja okolica goriškega predmestja v smeri proti sedanji Kostanjevici je bila lastnina te rodbine, zlasti hrib nad Pristavo daleč tja proti Panovcu in ravnina pod hribom vse do vznožja višave, ki nosi mogočni grad nekdanjih deželnih grofov in prvotni del mesta po tej gorici imenovanega Gorica. Hrib nad Pristavo je tedaj pokrival gozd, v katerem so rasla večinoma kostanjeva drevesa kot še danes; po teh drevesih je hrib dobil ime Kostanjevica.
Jezuitski zgodovinar p. Martin Bavcer, ki je živel dolgo časa v Gorici, pripoveduje o začetku božje poti na Kostanjevici, da je ob poti v gozd stal del zidu in na goli kamen na tem zidu je bila naslikana podoba deviške Matere z božjim Detetom v naročju. Ta podoba je z nekako skrivno močjo vabila k sebi goriške meščane in ljudi iz bližnje in daljne okolice. Z bližnjih gora so se spuščale trume vernikov častit Marijo pod to podobo na zidu. Pred Marijo so prižigali sveče in svetilnice. Med te častilce je prihajal tudi grof Matija Turnski in je sklenil, da tu pozida cerkev na čast Devici, ki je od Sv. Duha spočela Sinu božjega.
Zgodovinar p. Karel od Sv. Elija pa pripoveduje: „V kostanjeviškem gozdu je stala majhna lesena uta, kamor so se zatekali pastirji ob slabem vremenu. Na nekem kamnu v tisti uti se je videla čedno naslikana podoba Matere božje. Posebno pozornost je vzbujala mlada deklica, ki je vsak dan prihajala iz Gorice v to uto in je dolgo časa molila pred to Marijino podobo. Pisala se je Kamila Čimbarle. Ta deklica je s svojim pobožnim zgledom privabila množice posnemalcev k Mariji. Ti ljudski shodi, pa še ona deklica, ki jo je grof Matija Turnski dobro poznal, je grofu zbudila misel in sklep, da je dal na onem mestu pozidati Marijino cerkev."
Zgodovina pa nam pove, da je grof leta 1623 pozidal na Kostanjevici Marijino cerkev. Cerkev ni bila posebno velika, a zelo lepa in izredno bogato okrašena. V to cerkev so postavili na oltar Marijino podobo, ki je prej bila v uti. Ker je bila cerkev majhna, so jo ljudje imenovali „kapelo". Zato še danes Goričani in okoliški prebivalci nikoli ne pravijo: „Gremo na Kostanjevico k Mariji!" temveč pravijo: „Gremo h Kapeli ali na Kapelo!" Splošno znano ime te božje poti pa je: Marija na Kostanjevici pri Gorici.
PRVI SAMOSTAN NA KOSTANJEVICI
Grof Matija Turnski je v svoji dobroti tudi poskrbel, da bi imeli duhovniki, ki bodo skrbeli za romarje pri Kapeli, primerno stanovanje. Ustanovitelj je srčno želel, da bi se pri Marijini cerkvi naselili redovniki, da bi bili romarji dobro postreženi. Zato je pozidal na Kostanjevici samostan, ki je imel sredi širok hodnik, proti severu in jugu pa srednje velike celice. Ta prvotni samostan ni bil popolnoma zvezan s cerkvijo, kot je zdaj.
Ker je Kostanjevica izredno lepa točka in so pobožni romarji v velikem številu prihajali k Mariji, so se različni cerkveni redovi začeli zanimati za oskrbo te božje poti. Ustanovitelj je bil najbolj naklonjen karmeličanom. Goriški stanovi pa so si želeli na Kostanjevici frančiškane.
V tistem času je prišel v Gorico dominikanec p. Bazilij Pika, ki je potoval v Rim na generalni kapitelj svojega reda. Rojen je bil sicer v Italiji, pa je dalj časa predaval bogoslovje na slavnem vseučilišču v Pragi ter se je priučil slovanskih jezikov. Ko je p. Bazilij videl cerkev in samostan, se mu je Kostanjevica tako prikupila, da je sklenil naseliti se na Kostanjevici.
Njegova pobožnost, učenost in zgovornost in druge lepe čednosti so pridobile grofa Turnskega, da mu je dovolil prevzeti skrb za Kostanjevico. Pater se je naselil v samostanu z enim svojih redovnih sobratov. Dominikanca sta si kmalu pridobila spoštovanje goriških meščanov in okoliškega ljudstva. Zato so goriški stanovi leta 1645 izročili dominikancem tudi novo pozidano cerkev sv. Roka v mestu, toda karmeličani so ugovarjali pri samem cesarju Ferdinandu III. in uspeli so. P. Bazilij se je naveličal vednega nasprotovanja in se je umaknil v Faro blizu Gorice, kjer je bil pod zaščito grofa Strassoldo, ki mu je odkazal in določil letni dohodek za zidanje cerkve in dominikanskega samostana. Leta 1646 je p. Bazilij začel zidati redovno cerkev in samostan in šest let nato, 1652, so se dominikanci tam naselili.
Na Kostanjevico je po odhodu p. Bazilija prišel msgr. Peter Vespa, škof pafski na otoku Cipru, po rodu Benečan. V svoji mladosti je Vespa obiskal Jutrove dežele in prišel tudi na goro Karmel in tam se je navdušil, da je stopil v karmeličanski red. Ko je naredil noviciat in se zavezal s slovesnimi redovnimi obljubami, je bil kmalu imenovan za škofa v Pafu na otoku Cipru. Čez nekaj časa je iz neznanega vzroka, morda zaradi bolezni, pustil škofijo ter se vrnil v Benetke, odkoder je prišel v Gorico. Škof Vespa je med svojim bivanjem na Kostanjevici cerkev posvetil in kronika pravi, da je ob glavnih praznikih opravljal v cerkvi na Kostanjevici škofovsko ali pontifikalno mašo.
Škof Peter Vespa je bil vnet častilec sv. Filipa Nerija; v kapelo na Kostanjevici je postavil tudi svetnikovo podobo, ki je bila pozneje prenesena v mesto v cerkev sv. Klare. Škof si je prizadeval, da bi na Kostanjevici vpeljal oratorijance sv. Filipa Nerija, četudi je bil sam karmeličan. Njegovi redovni sobratje so mu to zamerili in so s pomočjo vplivnih goriških jezuitov dosegli, da je cesar ukazal goriški vladi, naj odvzame škofu Vespi ključe od cerkve na Kostanjevici in naj mu naroči, da se izseli iz Gorice. Cerkev na Kostanjevici je bila s samostanom leta 1650 izročena patrom karmeličanom.
CERKEV IN SAMOSTAN PREVZAMEJO OČETJE KARMELIČANI
Spomin no ta dogodek je ohranjen v latinskem napisu, ki je vsekan v marmor. Plošča je vzidana v cerkvi nad obokom, ki nosi pevski kor. Napis pravi: „Bogu edinemu in troedinemu, v slavo in čast Bogorodici Devici Mariji kot najtrdnejšemu stolpu, k splošnemu varstvu domovine in k posvečenju in zveličanju svoje duše je to cerkev s samostanom, ki stoji poleg cerkve, na svojih tleh in na svoje stroške postavil in pozidal, potem še s pomočjo pobožnih vernikov dostojno dovršil in okrasil patron Matija Turnski, ki je oboje najponižneje podaril v pospeševanje službe božje in večje slave svoje Zaščitnice in izročil bosonogim karmeličanom v last in upravo in jim na tem mestu priporočil skrb in pobožnost v tem poslu. V letu Gospodovem 1650."
Bolj natančno je ustanovitelj razložil in določil svojo voljo v ustanovnem pismu, ki ga je izdal na Pristavi pri Gorici 28. decembra 1649. Poleg grofa Matije Turnskega sta podpisana kot priči Jožef Brumat in Ignacij Golob. Glavne določbe te listine so sledeče: Karmeličanskim patrom je darovana cerkev, samostan na Kostanjevici z zemljo, ki na njej stoji obojno poslopje, in gozd, ki se te zemlje drži. Pismu je priložena mapa ali zemljevid, na katerem je vse odmerjeno in narisano. Ustanovitelj pa pridrži sebi in svojim dedičem pravico jemati iz gozda les za poprave na svojih posestvih in poslopjih, za mostove, mline, ograje in tudi drva za kurjavo, to pa samo takrat in za čas, ko bodo on ali njegovi dediči stanovali na pristavskem gradu. Redovniki na Kostanjevici pa morajo prevzeti vsa zasebna in javna bremena, ki so združena s podarjenim posestvom. Vsako soboto in vsak Marijin praznik so karmeličani na Kostanjevici obvezani, da opravijo eno mašo za pokoj ustanoviteljeve duše in za njegovo družino. Ustanovitelju in njegovi družini so obvezani redovniki v samostanu prihraniti dve sobi in oratorij, iz katerega se vidi v cerkev. Ustanoviteljevi dediči ne smejo teh določil nič spreminjati in karmeličani se ne smejo nikdar zamenjati ali nadomestiti z drugimi redovniki. Ako bi se pa to kdaj v še tako daljnih časih iz kateregakoli vzroka zgodilo in bi bili karmeličani odstranjeni ali bi bil samostan zatrt, zahteva ustanovitelj, da vse zemljišče s poslopji pripade nazaj njegovim postavnim dedičem oziroma posestnikom Pristave.
Cerkev, ki so jo sprejeli karmeličani, je bila zelo majhna. Obsegala je samo sedanjo ladjo. Prezbiterij in kapelo karmelske Matere božje so dozidali karmeličani. Nekaj Iet nato so nasproti karmelski kapeli pozidali še kapelo sv. Jožefa, zdaj kapelo sv. križa, in hodnik okrog ladje in prezbiterija. Ohranila se nam je preprosta slika prvotne cerkve, kakor so jo uredili karmeličani. Goriški duhovnik Janez Marija Marušič je namreč v letih od 1690-1700 popisoval kolegije, samostane in kapelice goriškega mesta in je vsaki stavbi dodal preprosto sliko. Slika kaže, da je imela cerkev stranski vhod z lopo in nadstreškom in da so bile tudi zunanje stene okrašene s kipi svetnikov in štukaturami.
Prvotno je imela cerkev samo oltar z znano Marijino podobo na kamnu. Frančiškan p. Mihael Eleršič zatrjuje, da je bil spočetka glavni oltar posvečen karmelski Materi božji in da je bil oltar, ko so bili karmeličani leta 1785 izgnani, prodan v Podmelec, kjer še zdaj stoji, in da so sedanji veliki oltar šele leta 1811 prinesli frančiškani iz cerkve sv. Antona v Gorici. Mogoče je to samo ugibanje. Zakaj sedanji veliki oltar se v slogu, materialu in okraskih popolnoma ujema s karmelskim oltarjem, oba pa se ujemata s štukaturnim okrasjem cele cerkve.
Zgodovinar p. Klar je našel v Pevmi v arhivu grofov Turnskih listino, ki govori, da je grofica Katarina Verdenberška in Nameška, rojena Coronini, baronica Kromberška, na svoje stroške postavila glavni oltar v kostanjeviški cerkvi in sicer na slavo presvete Trojice, presvete Device Marije kostanjeviške, sv. Jožefa in sv. Terezije in sicer ob času, ko je bil na Kostanjevici prior p. Mihael od Angelov, prokurator p. Ernest od Marije Vnebovzete, iz rodovine Codellijeve, po posredovanju barona Horacija Bucellinija, in sicer ne samo oltar, temveč tudi celo veliko kapelo in obok nad njo, ki je iz rezanega kamna. Torej cel prezbiterij je postavila grofica Katarina. Napis na marmornati plošči na listni strani v prezbiteriju je spomenik blagi dobrotnici.
Prvotna cerkev torej ni imela pravega prezbiterija, temveč je v njej glavni oltar stal tam, kjer je zdaj lok prezbiterija. Nad oltarjem v prvotni cerkvi je bilo polkrožno okno kakor ono na koru. To okno so dali karmeličani, potem ko je bil postavljen nov prezbiterij, zazidati in so obesili tam sliko na platno, ki je predstavljala Marijo, kako ponuja škapulir. Pod Marijinim plaščem je množica sinov in hčera karmeličanskega reda. Ta — ne ravno umetniška — slika je ostala nad prezbiterijem do leta 1886, ko so dali frančiškani cerkev popolnoma nanovo poslikati.
Samostan, ki ga je pozidal grof Matija Turnski, je bil samo pritličen in je segal le do sedanje porte. Torej ni bil zvezan s cerkvijo. S porte so bila vrata proti cerkvi, ki so zdaj zazidana. Tem vratom nasproti so bila stranska cerkvena vrata, ki so še ohranjena, toda vedno zaklenjena.
Sedanjo veliko zakristijo, oratorij ali molilnico nad njo in prvo nadstropje samostana so pozidali karmeličani gotovo istočasno s prezbiterijem. Zakristija je cerkev zvezala s samostanom. Slika na oboku, ki je še zdaj ohranjena, kaže velik grb karmeličanskega reda. Pod tem redovnim grbom pa je manjši grb družine grofov Turnskih, ustanoviteljev cerkve in samostana. Kdaj so se ta dela izvršila, kronika nima zapisano, skoraj gotovo pa v prvi polovici 18. stoletja. Prav tedaj so bili postavljeni tudi trije novi stranski oltarji, in sicer karmelskemu oltarju nasproti oltar sv. Jožefa, poleg novih vrat na isti strani oltar sv. Ane in poleg drugih novih vrat na desni strani oltar sv. Terezija Velike, matere karmelskega reda. Oltar sv. Terezije je delo nekega Paccassija. Ta rodovina je živela v Gorici in je eden od Paccassijev zidal Attemsovo palačo na Cornu v Gorici, pozneje pa cesarski grad Schönbrunn na Dunaju. Cesarica Marija Terezija ga je zato povzdignila v baronski stan. Oltar sv. Terezije se glede tvarine popolnoma ujema z velikim in karmelskim oltarjem, slog je sicer malo različen, vendar v posameznostih precej podoben slogu prvih dveh oltarjev. Morda so vsi ti trije oltarji delo istega umetnika.
Oltar sv. Ane je lesen, neznaten, naravne rjave barve, vendar ima umetno izdelane vložene okraske in podobe iz različnih barv lesa. Skoraj gotovo je ta oltar izdelek kakega samostanskega umetnika karmeličanskega reda. Delo iste roke so tudi lepe rezbarije v zakristiji, vrata v samostanski oratorij, vrata v obednico in vrata v knjižnico. Zlasti poslednja so izredno umetniško delo.
Grofi Turnski so radi prihajali na Kostanjevico in so tudi mrtvi hoteli počivati pri Mariji kostanjeviški. Pod karmelsko kapelo v cerkvi so si dali postaviti svojo grobnico. Karmeličani pa so imeli svojo grobnico prav pod prezbiterijem. V Marijini cerkvi je še več drugih grobnic. Zanimivo je, da je prav poleg grofov Turnskih nagrobni spomenik z dolgim napisom španskega duhovnika Frančiška Miranda Vajorre, ki je umrl 25. avgusta 1719 v Ljubljani, ko je bil na poti v Italijo. Pred smrtjo si je izgovoril, da hoče biti pokopan v cerkvi na Kostanjevici.
30. oktobra 1781 je izdal cesar Jožef II. odlok, naj se odpravijo vsi redovi, ki goje premišljevalno življenje. V začetku leta 1785 je zadela cesarjeva težka roka tudi karmeličane na Kostanjevici. Kam so se po izgonu obrnili, ne vemo. Po ustanovnem pismu bi moralo vse posestvo preiti nazaj na družino grofov Turnskih, toda po cesarjevi določbi je vse posestvo, ki je spadalo samostanu, pripadlo verskemu skladu. Grof Frančišek Turnski se seveda ni vdal; tri leta se je vlekla pravda in šele 22. julija 1788 je bila sklenjena pogodba, da grof prepusti kostanjeviški gozd verskemu skladu, njemu pa se izplača 1500 goldinarjev. V imenu verskega sklada je bilo potem samostansko posestvo na dražbi prodano. Kupil ga je goriški meščan Anton Zanutič, ki je dal posekati lepi in bogati kostanjevi gozd, prekopati zemljo in vse zasaditi z vinsko trto.
Tudi cerkev in samostan sta bila na prodaj in Zanutič je bil pripravljen kupiti oboje, toda tu je zopet z vso odločnostjo nastopil grof Turnski in njemu se imamo zahvaliti, da je rešil obe poslopji ter ohranil namenu, za katerega sta bili postavljeni.
KOSTANJEVICA ZAPUŠČENA IN OSAMELA
Grofu Frančišku Turnskemu se je sicer posrečilo, da cerkev ni bila prodana in uporabljena v svetne namene in ravno tako samostan, toda po cesarskem odloku je moralo hiti oboje zaprto. To ni bilo ljudstvu po volji in tudi grof Frančišek ni miroval, dokler ni dobil po smrti cesarja Jožefa II. z Dunaja dovoljenja, da se sme cerkev na Kostanjevici zopet odpreti. Dovoljenje je bilo dano avgusta 1794 pod sledečimi pogoji: da ne bodo zahtevali od verskega sklada nobene pomoči; da ne bodo delali sile ljudem pri popravljanju cerkve, temveč se mora izvršiti s prostovoljnimi prispevki; da cerkev s tem ne preide v zasebno last, temveč cesarskemu dvoru ostane polna prostost, da jo uporabi v drug namen, če bi se pokazala potreba.
Cerkev je bila skrajno zanemarjena, kar je razumljivo, ko enajst let nihče ni skrbel zanjo. Dva oltarja je verski sklad prodal, prav tako vse zvonove. Vse to je bilo treba nadomestiti in cerkev temeljito obnoviti, preden so mogli začeti s službo božjo. Cerkev so zopet odprli na praznik obiskovanja Marijinega, 2. julija 1796. Ta dan je bil takrat še zapovedan praznik. Grof Frančišek Turnski je oskrbo cerkve izročil goriškemu duhovniku Filipu Poliju. Ta duhovnik je bil od doma zelo premožen in je lahko živel ob svojem ter je celo še druge podpiral. Tako je tudi na Kostanjevici na svoje stroške takoj nadomestil oba prodana marmornata oltarja z novima, ki sta bila lesena. Namesto oltarja sv. Jožefa je naredil oltar sv. križa. Križ je še sedaj ohranjen in visi ob steni prezbiterija nasproti zakristiji.
Duhovnik Poli in grof Turnski sta se obrnila na cesarja s prošnjo za dovoljenje, ako smeta vzeti dva zvonova, ki sta bila v cerkvi sv. Klare, ki jo je cesar Jožef II. spremenil v vojaško skladišče, kar je še danes. Prošnja je bila uslišana in oba zvonova so pripeljali na Kostanjevico ter ju obesili v zvonik.
Filip Poli je cerkvi preskrbel tudi nove orgle. Prej je bila cerkev brez njih. Orgle so bile delo Petra Bissija iz Gradišča. Kronist je zapisal, da so bile zelo dobro delo. Služile so potem na Kostanjevici od leta 1801 do 1897. Takrat so frančiškani oskrbeli v cerkvi nove orgle, prejšnje pa so bile prodane cerkvi sv. Roka v mesto. Tam služijo še sedaj svojemu namenu. Poli je dal tudi zasaditi po hribu ob potu iz Gorice na Kostanjevico nov drevored, ker je prejšnjega lastnik Zanutič posekal. Zasadil je lipe in divje kostanje.
Duhovnik Poli ni stanoval na Kostanjevici, ker je imel svojo hišo v Gorici. Samostan pa ni bil prazen. Proti koncu 18. stoletja je pribežalo v Gorico iz Francije pred revolucijo več francoskih duhovnikov in ti so našli zavetje v samostanu. Živeli so od miloščine iz cerkve in dobri verniki so jim tudi radi pomagali. Bogatejši meščani so jim pošiljali svoje otroke v pouk francoščine. Tudi gospod Poli je te begunce izdatno podpiral.
Poleg omenjenih duhovnikov so prebivali v samostanu še drugi ljudje. Takrat so se vršili krvavi boji s Francozi in so v Gorico vedno dovažali mnogo ranjenih vojakov. Za te ranjence so imeli v mestu nekaj hiš, potem so jih spravili v bogoslovno semenišče; zasedli so tudi polovico kostanjeviškega samostana in ga spremenili v bolnišnico. Zgornji samostanski hodnik je bil v ta namen pregrajen z zidom. Tako je vzhodni del samostana služil za bolnišnico, zahodni pa za stanovanje duhovnikov.
Ko se je vihar v Franciji polegel, so se francoski duhovniki vrnili v domovino. Nekaj jih je tudi na Kostanjevici pomrlo. Za njimi sta prišla na Kostanjevico domača duhovnika Andrej Bitežnik iz Solkana in Janez Puggia iz Furlanije. Ta dva sta veliko spovedovala, Poli pa iz neznanega vzroka nikoli ni imel spovedne pravice.
FRANČIŠKANI DOBIJO KOSTANJEVICO
Medtem je premišljevala vlada, pa tudi uprava v Gorici, da bi bilo treba nekaj ukreniti s samostanom na Kostanjevici, sicer bo začelo poslopje razpadati. Samostanska streha je kazala že rebra. Avstrijska vlada se je 20. avgusta 1796 pismeno obrnila na goriško škofijstvo, naj bi preselili frančiškane iz mesta od Sv. Antona na Kostanjevico, njihov samostan pa naj bi porabili za škofijsko semenišče. Toda ordinariat tega ni dopustil, češ da so frančiškani v mestu nujno potrebni.
Prvi sinovi sv. Frančiška so prišli v Gorico že leta 1225, ko je še živel ustanovnik serafinskega reda sv. Frančišek Asiški. Pravijo, da je bil sv. Anton Padovanski prvi gvardijan goriških frančiškanov. Pregnal jih je iz Gorice šele cesar Jožef II., kakor karmeličane s Kostanjevice. Ti frančiškani so bili minoriti. Leta 1786 pa je cesar Jožef II. izročil goriški samostan frančiškanom, pregnanim s Svete gore pri Gorici. Leta 1804 je vlada vnovič vprašala goriško škofijstvo, ali bi res ne bilo mogoče premestiti frančiškanov iz mesta na Kostanjevico in bi verski sklad prevzel njihov samostan v mestu. Ordinariat pa je zopet odgovoril, da frančiškanov ne pusti iz mesta, ker so tam preveč potrebni. Vlada je bila na ta odgovor silno nevoljna in je odločila, da samostana na Kostanjevici ne prepusti ne goriški gosposki in ne frančiškanom, temveč da bo verski sklad prodal na dražbi cerkev in samostan.
Leta 1810 je v naših krajih mogočno gospodaril francoski cesar Napoleon. Za naše kraje je bila takrat ustanovljena ali zgodovinsko obnovljena tako imenovana Ilirska provinca. Cesarjev namestnik te province je bil maršal Marmont. Od Napoleona redovniki niso imeli pričakovati kaj dobrega, saj je tisto leto v Italiji zatrl celo vrsto samostanov. Maršal Marmont pa v Ilirski provinci ni objavil tistega cesarskega odloka, kot poroča zgodovinar p. Klar. Posebno frančiškanom se je hotel Marmont izkazati hvaležnega, ker so ga v Dalmaciji frančiškani skrili v hudi nevarnosti v svoj samostan in mu tako rešili življenje. Marmont ni nobenega frančiškanskega samostana v svoji provinci zatrl in prav on je ponudil kostanjeviški samostan frančiškanom. Škofijski ordinariat ni hotel priti navzkriž z mogočnim Napoleonom in se zato ni več ustavljal odhodu frančiškanov iz goriškega mesta. Frančiškanski samostan v mestu pa je Marmont uporabil v vojaške namene. Listina, s katero je bil kostanjeviški samostan izročen frančiškanom, se glasi:
„V imenu njegovega veličastva cesarja Francozov, kralja Italije, pokrovitelja Renske zveze, posredovalca Zveze Švicarjev itd., itd. našega slavnega suverena in po oblasti, ki nam je bila podeljena z odlokom 25. decembra 1809. Mi, maršal cesarstva, gubernator ilirskih pokrajin, ko smo preudarili prošnjo monsignora škofa goriškega, ki namerava doseči, da bi se patri frančiškani od Sv. Antona v tem mestu preselili v zatrti samostan patrov karmeličanov, ki stoji na Kostanjevici, in ko smo upoštevali mnenje občnega finančnega nadzornika glede koristi te zamene, smo določili in odločujemo:
1. Nadzornik v Gorici je pooblaščen sporazumno s škofom tega mesta dognati, če
bo hiša, ki stoji na Kostanjevici, primerna za stanovanje goriškim patrom frančiškanom.
2. Samostan sv. Antona v Gorici bo vnaprej uporabljan za stanovanje vojakom,
za shrambo živeža in za tovarno solitra.
3. Vse pohištvo patrov frančiškanov in vsa oprava cerkve se prenese od Sv. Antona v samostan na Kostanjevici v uporabo redovnikom, dokler se drugače ne ukrene. V novem samostanu lahko vse rabijo z isto pravico, kot so to uživali v samostanu sv. Antona.
Iz vladne palače v Ljubljani, 19. decembra 1810.
M a r m o n t, generalni gubernator ilirskih pokrajin."
Ta odlok je 28. decembra 1810 škofijski ordinariat izročil p. Rufinu Žoharju, gvardijanu frančiškanskega samostana v Gorici. 6. 1. 1811 se je samostanska družina z veliko slovesnostjo preselila k Mariji na Kapelo. Prvi gvardijan na Kostanjevici je bil že omenjeni p. Rufin Žohar, vikar je bil p. Maksencij; z njima sta prišla še p. Benvenut Garzaroli in p. Mihael Jelarčič. Dva patra sta prestopila med svetne duhovnike. Prvi frančiškan, ki je na Kostanjevici umrl, je bil p. Benvenut Garzaroli. Umrl je 13. junija 1814, star komaj 34 let. Le 10 dni za njim je umrl tudi p. Maksencij, star 77 let. Gvardijan p. Rufin Žohar je bil star 55 let, ko je prišel na Kostanjevico, umrl pa je 5. februarja 1833 na Trsatu. Najdalje je ostal na Kostanjevici p. Mihael Jelarčič in sicer 35 let do svoje smrti 1. decembra 1846. Bil je med tem časom dvakrat gvardijan. To so torej bili prvi frančiškanski patri, ki so prišli na Kostanjevico. Ko so prišli, so našli cerkev za silo oskrbljeno, kakor jo je uredil duhovnik Poli. Samostan pa je bil v zelo žalostnem stanju, zlasti vzhodni del, ki je nekaj časa služil za vojaško bolnišnico. Bil je razdrapan, celice prazne, brez vrat in oken, brez poda. Pohištvo in knjige so prinesli frančiškani s seboj. Večina tega je bila še s Svete gore, ki so jo morali pred 25. leti zapustiti.
Zelo pomenljiv spomenik s Svete gore pa je ostal na Kostanjevici tudi potem, ko je frančiškanom bila Sveta gora vrnjena. To je star, lesen kip svetogorske Marije, kakor se je leta 1539 prikazala grgarski pastirici Urški Ferligojnici. Kakor pravi napis pod kipom, je bila ta podoba na Sveti gori, še preden je bila tam cerkev pozidana. To je prvotna milostna svetogorska Marijina podoba. Odkar je ob posvečenju cerkve oglejski patriarh podaril Sveti gori slikano podobo, ki je zdaj znana kot svetogorska Marija, je prvotna milostna podoba stala potem nad 300 let na samostanskem stopnišču na Sveti gori. Ko so pa bili frančiškani po cesarju Jožefu II. leta 1786 s Svete gore pregnani, so vzeli s seboj obe Marijini podobi v samostan pri Sv. Antonu. Ob preselitvi na Kostanjevico so prenesli tja tudi Marijin kip. Ko pa je bila cerkev na Sveti gori po prvi svetovni vojni nanovo pozidana, so tudi to podobo prenesli na Sveto goro in je zdaj nameščena v veliki zakristiji na posebnem oltarju. Nad 120 let, ko je bila ta podoba na Kostanjevici, je bila nameščena v koru, kjer so redovniki molili svoj brevir. Okvir ali nekako kapelico je dobila ta podoba leta 1870. Napis pod podobo se glasi v našem jeziku:
»V tej obliki se je Marija prikazala leta 1539 na gori Skalnici Uršuli Ferligojnici. Marija ji je naročila: ,Povej ljudstvu, naj mi na tem kraju pozida cerkev in me prosi milosti.' K tej podobi na Sveti gori so se verniki zatekali do leta 1544 in prejeli mnoge milosti.« (Kot kaže napis, so ljudje izgovarjali ime gore „Skalnica". Skalnica se imenuje zdaj Sveta gora.
FRANČIŠKANI POPRAVLJAJO DOM MARIJI IN SEBI
Ko so prišli frančiškani na Kostanjevico, so najprej postavili v cerkvi glavni oltar, ki so ga prinesli s seboj od Sv. Antona. Marija je dobila kar primeren dom, redovniki so pa skoraj sedem let živeli v razdrapanem samostanu, ker ni bilo sredstev za popravilo. Šele p. Mihael Jelarčič se je lotil popravila samostana, ko je postal njegov gvardijan leta 1817.
Frančiškani so bili prinesli s seboj s Svete gore tudi dragocen ciborij, prekrasno monštranco, tri velike svetilke in dve manjši. Monštranca je bila vsa srebrna in bogato pozlačena in pravijo, da je bila takrat vredna nad 500 goldinarjev, kar je bilo velika vrednost. Vse te dragocene stvari so bile leta 1815 ukradene, ko je bilo ponoči vlomljeno v cerkev. Tatovi so vlomili tudi v tabernakelj ter so sv. hostije raztresli po tleh. Ropot je prebudil brata zakristana, ki je začel klicati na pomoč, toda bilo je že prepozno; tatovi so z dragocenostmi zbežali. Za tatove in za ukradene predmete se ni nikoli zvedelo. Novo monštranco je dal narediti šele p. Jelarčič, toda ne iz srebra, temveč iz bakra. Kmalu nato, in sicer leta 1820, je bil narejen nov tabernakelj, ki ga je delal Goričan Filip Ciperle. Naslednje leto je dala Marijana Likar s Kranjskega na svoje stroške narediti napravo, ki je pri izpostavljanju sv. Rešnjega Telesa avtomatično dvigala monštranco nad tabernakelj. Naš kronist to napravo zelo hvali in jo priporoča, je pa, kot vemo, od Cerkve strogo prepovedana. Odstranili so to napravo šele leta 1886, ko so dali napraviti zopet nov tabernakelj.
Leta 1825 je dal gvardijan p. Krizostom Fogh vso cerkev nanovo preslikati. Kronist je o tem slikanju napisal, da je bilo cerkev z njim „popolnoma uničena" ne pa „popolnoma prenovljena". Leta 1836 je bil narejen baldahin za izpostavljanje sv. Rešnjega Telesa. Izdelale so ga goriške gospe. Bil je preoblečen z belo svilo in vezen s srebrnimi in zlatimi okraski, ki so predstavljali pšenično klasje in vinske grozde ter razne cvetlice. Baldahin je služil svojemu namenu 50 let in so ga odstranili leta 1886 obenem z avtomatično napravo za izpostavljanje. Novi tabernakelj in baldahin sta bila marmornata.
Leta 1842 sta napravila brata Anton in Jurij Metlikovec iz Komna novo stolpno uro. Leto nato pa sta brata Valentin in Jožef Rabula napravila obhajilne mize iz marmorja pred glavnim oltarjem in pred oltarjem sv. Jožefa. Prej je bila miza lesena. Ravno isto leto je bil potlakan z marmornatimi ploščami stranski hodnik v cerkvi na obeh straneh. Ob istem času so preskrbeli cerkvi mnogo mašnih oblačil in cerkvenega perila. Takrat so tudi kupili damastne preproge, s katerimi so za velike praznike prekrivali cerkvene pilastre ali stebre, ki jih je posebno veliko v prezbiteriju. Cerkev je dobila tako za praznike čisto novo lice. Takrat so dali napraviti bogato posrebreno in pozlačeno visečo svetilko in šest ravno takih svečnikov za glavni oltar in dve novi mašni knjigi.
Nekako istočasno je bil preurejen oltar sv. križa. Dosedanji veliki križ so obesili v zakristijo, novi križ pa je na platno naslikal goriški umetnik Filip Pika. Posnel ga je po Tominčevi sliki, ki je visela v kapeli starega pokopališča. Leseni oltar so nadomestili z novim marmornatim, ki je bil kupljen v Benetkah. Ta novi oltar je posvetil 26. julija 1844 goriški nadškof Frančišek Ks. Lovšin. To je edini oltar, o katerem je ohranjena posvetilna listina v samostanskem arhivu. Grof Ludovik Marenski, sin kralja Karla X., je daroval za ta oltar 500 goldinarjev.
V tistih letih so položili tudi nov tlak pred glavnimi cerkvenimi vrati. Kar je bilo uporabnega še starega, so uporabili, ostali material pa so dobili s Krasa. Te nove škrlje je obdelal na štiri vogle Jakob Rogelj. Leta 1846 je isti Rogelj napravil kamnito ograjo pri vodnjaku pred zakristijo. V ograjo je bil vdelan lep frančiškanski grb.
Še dvakrat je bilo v Marijino cerkev na Kostanjevici vlomljeno: leta 1849 so napravili vlomilci veliko škodo in še strašnejši božji rop, ko so v noči od 17. na 18. maja prišli v cerkev skozi okno pri oltarju sv. križa. Vdrli so v tabernakelj, polomili ciborij s posvečenimi hostijami, odtrgali so z milostne podobe obe kroni, nato so hoteli izropati še kip karmelske Matere božje, pa je roparje menda kak ropot pregnal. Ponovno so skušali roparji vlomiti v cerkev na praznik Marijinega oznanjenja leta 1850. Malo pred polnočjo so začeli vdirati skozi okno, pa so bili menda preglasni ter so prebudili brata, ki je začel kričati in je tako vlomilce odpodil.
VELIKE TEŽAVE Z VODO
Že pod oskrbo patrov karmeličanov se je precejšen del tako imenovanega klavzurnega zidu zaradi premnogega deževja podrl in so ga le z velikimi težavami zopet postavili. Bila je takrat velika nevarnost tudi za zidove svetišča in samostana. Enaka nesreča se je ponovila februarja 1855, ko je po mnogem deževju potegnil plaz del samostanskega vrta in podrl del samostanskega obzidja. Pri preiskovanju tal pa so inženirji toliko časa vrtali, da je januarja 1858 na Kostanjevici popolnoma zmanjkalo vode. Gotovo so prerezali vodno žilo, ko so po vrtu vrtali luknje. Z velikim trudom in z mnogimi stroški je bilo treba nato prinašati vodo izpod hriba, kjer je bil močan studenec. Ko so pozneje pod Kostanjevico vrtali železniški predor, je pa tudi ta studenec usahnil. Eno leto in sedem mesecev so imeli na Kostanjevici le vodo, ki so jo ob dežju nastregli s streh. Šele julija 1861 so poglobili vodnjak pri gospodarskem poslopju za 4 m in so prišli do pitne vode, vrtni zid pa je bil popravljen samo provizorično. Za vse stroške je dovolila vlada 860 goldinarjev, od katerih pa so jih naslednje leto 60 samostanu odtrgali. Poleg tega pa je moral samostan plačati še komisiji, ki je vodila vodne preiskave, 700 goldinarjev. No, pa pitna voda je neobhodni pogoj za družino, posebno, če je tako velika, kot je bila takrat kostanjeviška samostanska družina, ker so bile v samostanu nameščene redovne šole.
PRI DEVICI NAJMODREJŠI
Tudi v duhovnem, znanstvenem in vzgojnem oziru je Kostanjevica morda bolj znamenita, kot bi si kdo mislil. Po mnogem prizadevanju frančiškanskih redovnih prestojnikov je cesar Franc 5. novembra 1821 dovolil, da se sme na Kostanjevici začeti redovno modroslovno učilišče. Nad vrati sobe, kjer je bil prvi prostor za to šolo, je še zdaj ohranjen latinski napis, ki po naše pomeni: „Po pritrjenju Frančiška, najboljšega cesarja in posebnega zaščitnika serafinskega reda, so radostno začeli sprejemati nauke častilci slavnega lacijskega modroslovja dne 5. novembra 1821." Začeli so s prvim razredom. Poučevala sta p. Krizostom Fogh in p. Kerubin Bauer. Vlada je zahtevala od profesorjev, ki so jih imenovali lektorje, državne izpite. Naredila sta jih na zagrebški akademiji. Poučevala sta verstvo, matematiko in fiziko, potem filozofijo, zgodovino in latinsko filologijo — jezikoslovje. Prihodnje leto so začeli drugi razred modroslovja. Tako je bil takrat študij razdeljen: tako imenovana gimnazija je imela šest razredov, nato sta sledila dva letnika modroslovja.
Po dveh letih je vlada dovolila dva letnika bogoslovja. Provincial sam je po poteku svoje službe opravil izpit na zagrebški akademiji in je postal profesor bogoslovja. Po naslednjih dveh letih so dobili frančiškani dovoljenje, da lahko odpro še zadnja dva letnika bogoslovja, torej celotno teologijo.
Ko pa je vlada dovolila te redovne šole, je stavila tudi pogoje:
1. Odločeni učitelji morajo opraviti državne izpite. 2. Nihče se ne sme pripustiti k tem izpitom, ki je svoje šole končal pred letom 1774. 3. Učitelji, ki jih dvorna preizkuševalna komisija potrdi, so obvezani učiti samo one predmete in po onem učnem načrtu, kakor se učijo v avstrijskih javnih šolah. 4. Pouka na zavodu se smejo udeleževati tudi učenci drugih samostanov in redov. Posebej so tu imenovani goriški kapucini. 5. Deželna vlada ima nadzorstvo nad tem zasebnim učiliščem. Ravnatelj pa mu je vsakokratni goriški škof, ki bo pri izpitih vsakega pol leta pričujoč osebno ali pa po svojem komisarju. 6. Spričevalom, ki jih dobe učenci na tem učilišču, se priznava državna veljava.
Kako važno je bilo to učilišče pri Mariji na Kostanjevici ne le za frančiškanski red in njegove posebne potrebe, temveč tudi za državo in za prebivalstvo onih krajev, koder se je raztezala tedanja redovna provinca, se vidi iz dejstva, da je takrat frančiškanska provinca imela skrb za učitelje in profesorje na treh javnih gimnazijah: na šestrazredni novomeški gimnaziji že od leta 1746 in na štirirazrednih v Karlovcu in Pazinu. Učni zavod na Kostanjevici je moral pripraviti zadostno število mladih redovnikov, ki so bili zmožni napraviti izpite za gimnazijske profesorje ali lektorje.
Spočetka je bila velika težava na zavodu, ker ni bilo primernih učnih knjig. Prosili so deželno vlado, naj jim te knjige preskrbi. Ta je vprašala dvorno študijsko komisijo na Dunaju, kaj naj ukrene. Kmalu je prišlo z Dunaja naročilo, naj se samostanu na Kostanjevici oskrbe vse knjige, ki jih nujno potrebujejo. Primorska deželna vlada je kmalu poslala iz Trsta na Kostanjevico te knjige v vrednosti 126 goldinarjev.
Leta 1846 je učilišče na Kostanjevici prosilo cesarja za fizikalni kabinet; cesar Ferdinand je dovolil 123 goldinarjev in nato še skozi štiri leta vsako leto po 50 goldinarjev. Za ta denar je profesor Jordan zavodu preskrbel najpotrebnejše fizikalne aparate. Frančiškani sami pa so kabinet vsako leto izpopolnjevali.
Pravico javnosti je imela kostanjeviška šola do leta 1870. Takrat so bile gimnazije v Novem mestu, v Karlovcu in v Pazinu podržavljene in tako zavod za državo ni bil več potreben, zato mu je bila pravica javnosti odvzeta. Po eni strani škoda, po drugi strani pa dobiček, ker se je odslej učilišče lahko bolj omejilo na cerkveno delavnost učencev, ki so se vsi pripravljali za frančiškanske duhovnike.
Iz tega zavoda je izšel učenjak, ki je nesel ime Kostanjevice v najširši svet. Tu je končal svoje študije in na tem zavodu je začel svojo učeniško službo, za katero se je še posebno usposobil na univerzi v Gradcu. To je bil učenjak svetovnega slovesa: jezikoslovec p. Stanislav Škrabec. Bil je nad 40 let profesor na Kostanjevici in dolga leta ravnatelj gimnazije. Leta 1880 je začel p. Stanislav izdajati glasilo za slovenski Tretji red „Cvetje z vrtov sv. Frančiška". Kot profesor in jezikoslovec je prišel p. Škrabec na izvirno misel: na platnicah tretjeredniškega glasila „Cvetje" je začel priobčevati svoje jezikoslovne razprave. Zaradi tega so bile skoraj vse svetovne univerze naročene na list, ki je izhajal pri Mariji na Kostanjevici. Najbolj učeni vseučiliški profesorji so te platnice študirali in marsikateri vseučiliški študent je padel pri izpitu, ako ni vedel za „Cvetje" in za platnice „Cvetja". Gimnazija na Kostanjevici se je obdržala do leta 1915, ko je izbruhnila vojna med Avstrijo in Italijo. Njen zadnji kostanjeviški ravnatelj je bil p. Stanislav Škrabec. Takrat je bila gimnazija preseljena v Kamnik na Gorenjskem. Mimogrede naj bo omenjeno, da je na kostanjeviški gimnaziji maturiral goriški nadškof dr. Franc B. Sedej.
SLAVNO GROBIŠČE
Proti koncu 18. stoletja so našli nekateri francoski duhovniki na Kostanjevici tiho zavetje, ko so pred divjo revolucijo zbežali iz domovine. Po štiridesetih letih pa je na Kostanjevici našel poslednji počitek zadnji postavni francoski kralj, Karel X., ki je sedel na francoskem prestolu od leta 1824 do 1830. Meseca julija 1830 se je moral umakniti tudi on iz dežele. Poskušal je najti zavetišče na Škotskem, potem na Češkem, a 20. oktobra 1836 je prišel v Gorico.
Takrat je v okolici mesta razsajala kolera in je napadla tudi francoskega kralja, ki je stanoval na Placuti v palači grofa Mihaela Coroninija. Pet dni po svojem prihodu v Gorico je šel kralj s svojim spremljevalcem, vojvodom Blakaškim, na sprehod po cesti, ki drži iz mesta proti Solkanu. Tam sta uživala prekrasen pogled na cerkev in samostan na kostanjeviškem griču. Kralj je vesel rekel svojemu spremljevalcu: „Tja gor k Mariji bi rad šel enkrat, če me boste hoteli spremljati!" Nekaj dni na to se je želja pregnanega kralja uresničila, seveda malo drugače, kakor si je takrat na sprehodu želel. V noči od 5. na 6. november je kralj na koleri umrl. Vojvoda Blakaški je držal besedo: novembra je spremil mrtvega kralja na Kostanjevico.
Tisti dan zjutraj so pripeljali rakev z mrtvim kraljem v velikem sprevodu v goriško stolnico, kjer je nadškof Frančišek Lovšin opravil za dušo pokojnega pontifikalno črno sv. mašo. Po sv. opravilu pa je krenil sprevod na Kostanjevico. Truplo so položili na mrtvaški oder v Marijini cerkvi, kjer so naslednji dan frančiškani opravili slovesni rekviem. Potem so truplo položili v svinčeno rakev, ki so jo dobro zapečatili, svinčeno krsto pa so položili v leseno orehovo rakev. Truplo je prej zdravnik dr. Karel Julijan Bougon mazilil. Rakev so položili začasno v grobnico grofov Turnskih pod oltarjem karmelske Matere božje, ker so upali, da bodo truplo lahko še prepeljali v Francijo in ga položili v kraljevo grobnico. Toda to se ni nikdar zgodilo.
Na lepo izdelano rakev so položili srebrno posodo v obliki srca. Posoda je bila zaprta s ključem. Privezali so jo nato s trakovi in rakev. V tej posodici je bilo balzamirano srce pokojnega kralja Karla X. Vse skupaj so potem pokrili še z eno rakvijo iz orehovega lesa in nato so šele rakev potisnili v vdolbino. Odprtino pa so zazidali z marmornato ploščo, ki je imela napis: „Tukaj je bil vložen 11. novembra 1836 previsoki, premogočni in preizvrstni knez, Karel Deseti tega imena, po milosti božji kralj Francije in Navare, umrl v Gorici, 6. novembra 1836, star 79 let in 28 dni." Napis je bil v francoskem jeziku. O smrti in o izročitvi mrtvega francoskega kralja frančiškanom hranijo na Kostanjevici v arhivu listino v francoskem in latinskem jeziku.
Tri leta zatem, 17. novembra 1839, je na Dunaju umrl vojvoda Blakaški. Na smrtni postelji je svoji ženi izrazil željo, da bi rad bil mrtev položen poleg pregnanega kralja pri Mariji na Kostanjevici. Željo so mu izpolnili. Preko Gradca in Ljubljane so mrtvo truplo pripeljali v Gorico, kjer so ga z velikimi slovesnostmi pokopali in položili v staro grobnico grofov Neuhaus, prav poleg grobnice, kjer je ležal kralj Karel X.
Dne 8. junija 1844 so imeli na Kostanjevici zopet visok pogreb. Pokopali so sina kralja Karla X., grofa Ludovika Marenskega, ki je umrl v Gorici v palači grofa Strassoldo. Krsto so položili poleg očetove v grobnico grofov Turnskih. Spominsko ploščo je dobil grof Ludovik pred oltarjem karmelske Matere božje. Tudi na tem spomeniku je francoski napis. Samo spodaj je napisano po latinsko: „Tribulationem inveni et nomen Domini invocavi" (Bridkost sem našel in ime Gospodovo sem klical). Pokojni grof je bil namreč vse življenje bolehen.
Sedem let pozneje, 19. oktobra 1851, je umrla na Nižjem Avstrijskem Ludovikova žena Marija Terezija Šarlota, hči nesrečnega kralja Ludovika XVI. in kraljice Marije Antoinette. Pokojna je bila torej vnukinja avstrijske cesarice Marije Terezije. Tudi njeno truplo je bilo položeno v kraljevo grobišče na Kostanjevici.
V Benetkah je1. februarja 1864 umrla vojvodinja Luiza Marija Terezija Parmska. Tudi njo so pokopali na Kostanjevici. Pokojna je bila stara mati zadnje avstrijske cesarice Cite.
Brat Luize Parmske je bil Henrik V. grof Šambordski, ki je umrl v Frohsdorfu na Nižjem Avstrijskem, pokopan pa je bil zopet na Kostanjevici in sicer 3. septembra 1883. Njegova žena Marija Terezija nadvojvodinja Avstrijsko-Estenska je bila zadnja pokopana na Kostanjevici in sicer meseca marca 1886. Ta zadnja dva sta bila posebno velika dobrotnika Marijine cerkve na Kostanjevici. V spomin na drage pokojne so pošiljali visoki sorodniki cerkvi dragocene in praktične darove: prekrasne kelihe, cerkveno mašno obleko, cvetlične vaze; tudi z denarjem so podpirali samostan in cerkev.
Po smrti grofa Henrika Šambordskega je bilo kostanjeviško kraljevo grobišče popolnoma preurejeno. Napravili so stopnice v grobnico, velik hodnik in rakve so premestili iz začasnih grobnic grofov Turnskih in grofov Neuhaus.
ROMARSKE SLOVESNOSTI
Lega Kostanjevice dela kraj naravnost za idealno božjo pot. Cesta, ki pelje iz Gorice na Kostanjevico, se je včasih imenovala „Ulica na Kapelo". Ko stopi romar na to ulico, zagleda nad 250 let staro znamenje z napisom: „Ustavi se tukaj, popotnik! Zahvali se ali prosi milosti! Jezusa moli, Mariji se priporoči! Reci: ,Mati, zdrava!', da te reši hudega. Naredil L. P. G. P. 1705." Znamenje je precej veliko in v njem je napravljen nekak oltarni nastavek iz kamna in marmorja raznih barv. V sredi tega nastavka je kip angela s povzdignjenima rokama, na katerih drži Marijino podobo v krasnem okviru. Podoba je ravno taka kot na glavnem oltarju v cerkvi. Znamenje je izdelal L. P. G. P., to je Lojze Peter Janez (Giovanni) Paccassi. Blizu tega znamenja je v starih časih stal nekak slavolok preko ceste, ki je bil popolnoma podoben onemu na cesti pod Sveto goro. Na slavoloku je bil napis: „Pobožni varovanci Marijini, pojdite gori, prosite, rešenje vam pride!"
Po hribu je postavljenih še šest znamenj, za katere vemo, da jih je dal postaviti dominikanec p. Peter Zupančič. Znamenja so iz rezanega kamna. Duhovite napise je sestavil v latinskem jeziku učeni profesor kostanjeviški gimnazije p. Krizostom Fogh OFM. V vdolbinah znamenj so podobe iz življenja in poveličanja Marijinega. Posamezni napisi, ki jih je v slovenski jezik prevedel učeni p. Stanislav Škrabec, povedo, kaj vsako posamezno znamenje predstavlja.
Prvo znamenje: Da je spočeta bila brez izvirnega greha Marija, kot se spodobilo je, storil Mogočni je to.
Drugo znamenje: Smrti nositeljica zabrlizgala kača je obupno, ko si rojena na svet, ti, o Marija, bila.
Tretje znamenje: Angelskemu pozdravljenju se vdaješ, Devica Marija, ko vdala si se, spočela si, blaga, Boga.
Četrto znamenje: Moti se, kdor te očiščeno misli, Devica Marija! Žena se čistit hiti, čista Devica je že.
Peto znamenje: V vredne se tebe vzdiguješ nebeške, Devica, dvorane, daj pridobiti še nam s prošnjami tvojimi jih.
Šesto znamenje: Angelski „Zdrava", že vidim, da razveseljuje Marijo, kar neprenehoma ta v vencu posluša pozdrav.
Glavni romarski shodi na Kostanjevici so na praznik sv. Jožefa in na praznik Marijinega oznanjenja. Na predvečer obeh praznikov so slovesne pete litanije, ki jih ljudstvo poje v latinskem jeziku. V navadi je več zelo ljubkih napevov za te litanije. Naše znane slovenske litanije so na Kostanjevici le redko peli.
Velik romarski shod je na praznik in posebno na nedeljo karmelske Matere božje. Ta shod so vpeljali že karmeličani in frančiškani so ga ohranili.
Posebno veliko ljudi iz mesta in iz okolice je bilo vsako leto na Kostanjevici za porcijunkulo, 1. in 2. avgusta. V velikem številu so prišli tudi Furlani, ki so navadno ob vseh romarskih shodih imeli svojo pridigo v furlanskem jeziku. Tretji red je bil na Kostanjevici zelo razširjen. Shod je bil vsak mesec in sicer dopoldne v italijanskem, popoldne pa v slovenskem jeziku.
V dnevih od 30. avgusta do 1. septembra 1847 je videla Marija na Kostanjevici ogromne množice pobožnih vernikov. Tisto leto sta bila proglašena svetnikom frančiškana sv. Pacifik in sv. Janez-Jožef od sv. Križa. Tema novima svetnikoma na čast so obhajali na Kostanjevici slovesno tridnevnico. Dopoldne pri sv. maši je bila vsak dan dvakrat slovenska pridiga, popoldne pa prvi dan italijanska, drugi dan furlanska in tretji dan nemška pridiga.
Velikanske množice ljudstva je privabila vsako leto na Kostanjevico procesija na praznik sv. Rešnjega Telesa, ki se je vršila proti večeru. Ljudje so lahko dopoldne opravili pobožnost doma v svojih farah, zvečer pa so prišli k Mariji na Kostanjevico. Procesijo je navadno vodil stolni prošt iz Gorice. Blagoslovi in evangeliji so bili pri že omenjenih Marijinih znamenjih.
Omeniti in poudariti je še treba, da je bila Kostanjevica vedno kot nekako počivališče romarjem, ki so šli na Sveto goro. Kdor je romal na Goro mimo Gorice, je vedno obiskal tudi Marijo na Kapeli. Romarji so na Kapeli opravili sv. spoved, se priporočili Mariji, potem pa so nadaljevali romanje na Sveto goro.
7. oktobra 1902, na praznik Marije Kraljice presv. rožnega venca, so na Kostanjevici spoštljivo in z največjim veseljem pozdravili najodličnejšega romarja, kar jih je kdaj ta božja pot videla: Bil je to tedanji beneški patriarh in kardinal Jožef Sarto. Prišel je v spremstvu goriškega nadškofa dr. Frančiška Sedeja. Slovesno so zapeli Marijini zvonovi, ko sta visoka cerkvena dostojanstvenika stopala v Marijino hišo. Kardinal Sarto si je natančno ogledal Marijin tron in Marijino sliko v njem in nato še vso cerkev. Po ogledu cerkve in po poklonitvi nebeški Materi je kardinal s spremstvom stopil v frančiškanski samostan, kjer ga je sprejela in pozdravila samostanska družina. Patriarh si je ogledal še samostan, predvsem bogato knjižnico. Nato so šli vsi na samostanski vrt, kjer je z zgornjega dela prekrasen razgled na veličastno svetišče na Sveti gori. Kardinal je obljubil: „Prihodnje leto pridem zopet, da se priporočim Mariji na Kapeli in potem bomo šli skupaj še na Sveto goro, da se poklonim tudi ljubi svetogorski Materi. Tam bi rad pokleknil na grob svojega iskrenega prijatelja, pokojnega kardinala Missia." Toda kardinal Surto svoje obljube ni mogel izpolniti, ker je bil prihodnje leto že izvoljen za papeža Pija X., zdaj svetega Pija X. Sveti gori se je svetnik oddolžil tri leta kasneje, leta 1906, ko je Marijino svetišče povzdignil k časti bazilike. Dan obiska papeža Pija X. na Kostanjevici pa je z zlatimi črkami zapisan v kroniki cerkve in samostana na Kapeli pri Gorici.
NOVEJŠA ZGODOVINA KOSTANJEVICE
Meseca maja 1915 je izbruhnila vojna med Italijo in staro Avstrijo. Takrat se je začela za Kostanjevico nova in zelo burna zgodovina. Na binkoštni ponedeljek 1915 so imeli pri Mariji na Kostanjevici veliko mirovno pobožnost. Na tisoče ljudi je bilo zbranih pri Mariji. Goriški nadškof je vodil procesijo z Najsvetejšim in molitve za mir pred oltarjem, ki je bil pripravljen na pročelju cerkve. Med procesijo je bilo slišati prve strele. V Furlaniji se je že kadilo. Gorele so vasi. Takoj po pobožnosti je odločil samostanski predstojnik: Vsi kleriki-študentje z magistrom naj se takoj odpravijo na pot proti Ljubljani. Med temi kleriki je bil tudi pisec teh vrst. Nekateri duhovniki so šli z nami. Večina pa je še ostala na Kostanjevici. Vojna vihra je bila vedno hujša, vedno silnejša. Počasi so se umikali patri v Ljubljano in nekateri samostanski bratje z njimi. Končno je ostal za varuha ljubljene Kostanjevice samo p. Aleksander Vavpotič, voditelj petja in profesor na gimnaziji.
Vabili smo ga, naj pride za nami v Kamnik, kjer smo tisto jesen odprli samostansko gimnazijo. Toda p. Aleksander se ni mogel ločiti od Marije na Kapeli. Nekega dne se je vračal iz Gorice na Kostanjevico in je zašel ravno v dež krogel in šrapnelov. Pater se je zatekel v železniški predor, da bi bil na varnem. Stisnil se je v neki kot, toda naenkrat zasliši kričanje: „Kaj delaš? Kaj počneš, izdajalec? Propalica!" — „Komu to velja?" je pomislil pater. Kako se je začudil, ko je zvedel, da je to veljalo njemu. P. Aleksander je sedel namreč ravno pod telefonom, ki pa zanj niti vedel ni. Italijani so mislili, da je pater po telefonu sporočal njihov položaj Avstrijcem. Niti na misel mu ni prišlo kaj takega. Izgovarjal se je, saj je znal dobro italijansko, toda nič ni pomagalo: Za svoje „izdajstvo" je bil p. Aleksander ustreljen. Pokopali so ga na samostanskem vrtu. Neki samostanski služabnik, ki je ostal še s patrom na Kostanjevici, si je zapomnil, kje je bil grob.
Po vojni so grob odkopali, da bi patrovo truplo prenesli na pokopališče, toda kako so se začudili, ko so v grobu našli okrog 15 razpadajočih mrličev, ki so bili vsi oblečeni v frančiškansko redovno obleko. Kako je do tega prišlo? Znano je, da so Italijani vsi neumni na frančiškansko redovno obleko. Že dojenčke oblečejo v frančiškanski habit. Največja tolažba pa jim je, če morejo mrliča obleči v redovno obleko sv. Frančiška. In tako so na Kostanjevici italijanski vojaki v shrambi vzeli redovne habite in svoje mrtve, padle vojake oblekli ter jih potem z ustreljenim p. Aleksandrom pokopali v skupni grob na samostanskem vrtu. Sv. Frančišek je v nebesih gotovo priznal samo enega med temi za svojega sina in to je bil p. Aleksander, ki je umrl tako tragične smrti.
Po smrti p. Aleksandra je ostala Kostanjevica nekaj časa brez varuha. Ko so pa bili Italijani od Avstrijcev zopet potisnjeni nazaj, je prišel na Kostanjevico za oskrbnika p. Gracijan dr. Heric. Ta je ostal na Kapeli do konca vojne. Za njim je prišel p. Albert Pirc, ki je ostal do izgona slovenskih frančiškanov iz vsega ozemlja na Goriškem in Primorskem, ki je po vojni pogodbi krivično pripadlo Italiji. Kostanjevico so zasedli italijanski frančiškani.
Prekrasna Marijina cerkev je bila med vojno do tal porušena. Takoj po vojni so slovenski frančiškani pričeli z obnovitvenimi deli na Kostanjevici, končati pa jih niso mogli, ker so morali leta 1924 zapustiti deželo. Stavbe so dokončali in poprave izvršili italijanski sobratje. Bilo jim je lahko, ker so zidali z vojno odškodnino. Cerkev je bila popolnoma obnovljena. Druga svetovna vojna cerkvi in samostanu ni prizadela posebne škode.
Ker je bila po drugi svetovni vojni Kostanjevica v nevtralni zoni, so jo slovenski frančiškani takoj zasedli. Slovenski meščani iz Gorice so se tega silno razveselili. Na Kostanjevici se je začelo zopet veselje in živahno delo. Ko pa je bilo vprašanje državnih mej urejeno, so mejo potegnili tik pod kostanjeviškim hribom, in vse goriško mesto je pripadlo Italiji, Kostanjevica pa Jugoslaviji. Neposredno okolico Gorice na jugoslovanski strani so prekrstili v Novo Gorico. Od vseh nekdanjih starih goriških župnij je nekaj ozemlja pripadlo Jugoslaviji in za tiste ljudi je bila na Kostanjevici ustanovljena nova župnija, ki jo vodijo slovenski frančiškani. V enem delu kostanjeviškega samostana je bil začasno nameščen sedež apostolske administrature za jugoslovanski del goriške nadškofije.
H koncu naj bo in mora biti omenjeno še to, da je milostna podoba svetogorske Kraljice že dvakrat dobila gostoljubno streho na Kostanjevici. Leta 1943 se je morala svetogorska Marija umakniti s svojega prestola zaradi bojne vihre. Milostna podoba je ostala štiri leta na Kapeli. Ko so pa italijanski patri morali zapustiti Kostanjevico, ki je končno pripadla Jugoslaviji, so vzeli s seboj tudi svetogorsko Marijino podobo. Izročili so jo goriškemu stolnemu kapitlju. Toda slovenski frančiškani so zahtevali podobo nazaj. Vse je bilo pripravljeno, da bo podoba 7. junija 1947 izročena slovenskim frančiškanom, da jo ustoličijo zopet na Sveti gori, toda v noči med 6. in 7. junijem je bila milostna svetogorska podoba iz goriške stolnice skrivnostno ukradena. Skoraj tri leta ni potem nihče vedel za svetogorsko Marijo. Slednjič so jo našli v Rimu. Nekdo jo je oddal v Vatikanu, ki je podobo seveda izročil na pravo mesto. Svetogorska Marija je zopet prišla na Kostanjevico 14. januarja 1951. Tu je ostala dva meseca in pol, da so bile na Sveti gori končane vse priprave za dostojen sprejem in za povratek svetogorske Kraljice.
Leta 1952 pa je kostanjeviška cerkev dobila lep posnetek svetogorske Kraljice. Kopijo je naredil profesor Mirko Šubic. Podoba je nameščena na vidnem mestu v cerkvi. Tedanji apostolski administrator msgr. Toroš je pri slovesni blagoslovitvi slike izjavil: „Danes je priljubljena Kostanjevica postala ,Mala Sveta gora'."