KRATKA ZGODOVINA KOSTANJEVICE

KRATKA ZGODOVINA KOSTANJEVICE

 

Začetki Kostanjevice niso pomaknjeni posebno daleč v zgodovino, a vendar so podatki o vzrokih nastajanja svetišča zaviti v delno temo. Viri navajajo nekaj izročil, ki pa se vsa v bistvu zlivajo v eno samo. Tako naj bi po eni inačici bila na posekanem štoru ali deblu enega kostanjev, po katerih je hribček dobil ime, (tudi Italijani pravijo kraju in samostanu Castagnavizza (pod tem imenom je izšlo doslej edino večje delo o Kostanjevici izpod peresa italijanskega pisca), le kak novejši prenapetež vztraja na pojmovanju »Capella« (slov. varianta Kapela), ker da je Castagnavizza slovenskega jezikovnega izvora. Naša dolžnost je, da ohranimo lepo slovensko ime, ki smo ga od prednikov prejeli.) naslikana podoba Matere božje. Pred to podobo se je pogostoma ustavljal lastnik obširnih posestev, ki so poleg Kostanjevice obsegala še Pristavo, nekdanji Rafut. Legenda torej pripoveduje, kako je grof Matija Thurn (della Torre) tu večkrat molil lavretanske litanije in kako mu je neznan glas odgovarjal: »Prosi za nas!«  To naj bi grofa nagnilo, da je postavil kapelo. Z omenjenim grofom je povezana druga inačica ljudskega izročila, ki pravi, da je hotel grof poročiti dekle v bližnjem sorodstvu, za papežev spregled od zadržka pa obljubil sezidati cerkvico. Od gornjih izročil se rahlo odmika tretje, ki pripoveduje, da je v kostanjevem gozdu stala uta, v katero so se zatekali pastirji pred neurjem. V tej uti naj bi bila naslikana na kamnu Marijina podoba, pred katero je pogosto molila pobožna deklica iz bližnjega goriškega mesta Kamila Čimberle in drugi prebivalci bližnje okolice.

Naj si bo že kakorkoli, zgodovinsko dejstvo je,  da je Matija Thurn na svojem zemljišču in na svoje stroške dal sezidati manjšo cerkev, in ker je ta imela le en sam prostor, so jo zaradi majhnosti imenovali kar »kapela«. Bilo je leta 1623, ko so vanjo prenesli omenjeno Marijino podobo na kamnu. Na to prvo obdobje cerkve na Kostanjevici spominja tudi latinski napis, ki je na plošči na levi strani cerkvenega pročelja in se glasi:

 

 

HAEC ALMA DOMUS                                                      Ta vzvišena hiša

DIVAE VIRGINI NUNTIATAE DICATA                             posvečena Oznanjenju blažene Device,

ERECTA FUIT ANNIS 1623-1625.                                   je bila zgrajena v letih 1623 do 1625,

CONSECRATA CIRCA ANNUM 1640-1648.                   posvečena med leti 1640-1648

AMPLIATA MAXIMA EX PARTE                                      povečana pretežno

AB ANNO 1655 AD 1661.                                                med leti 1655 in 1661,

BELLO ANNIS 1915-1917 DIRUTA.                                uničena v vojni 1915-1917

INSTAURATA AB ANNO 1924 AD 1929.                        obnovljena v letih 1924 do 1929

ITERUM CONSECRATA DIE 29 APRILIS A. 1930         ponovno posvečena 29. aprila 1930.

 

 

Grof Thurn pa je cerkvici kmalu dodal tudi manjši samostan z željo, da bi v njem živeli redovniki in cerkev oskrbovali. Ti so se prav kmalu našli, saj dokument iz leta 1635 poroča, da so se za samostan začeli zanimati karmeličani. Ta red je namreč grof Thurn rad videl in ga podpiral. Potegovali pa so se za novo postojanko tudi frančiškani, ki so imeli zaslombo pa v goriških deželnih stanovih.

Pa se je nenadoma obrnilo drugače. Skozi Gorico je potoval na redovni kapitelj v Rim dominikanec p. Bazilij Pica. Bil je po rodu Italijan iz Neaplja, je pa vrsto let preživel na Češkem kot bogoslovni profesor na praški univerzi in kasneje gvardijan samostana v Brnu. Ta se je na povratku iz Rima enostavno ustalil v Gorici in grof Thurn mu je dovolil, da se naseli v samostanu na Kostanjevici. S seboj je imel še redovnega sobrata. Pica je lepo skrbel za duhovne potrebe romarjev in zato so mu deželni stanovi že 1645. izdali dekret, s katerim so predali samostan v roke dominikancev, istočasno pa tudi cerkev sv. Roka v goriškem predmestju, ki so jo bili prav v tistem času pozidali. Toda do uresničitve dekreta ni prišlo zaradi nasprotovanja karmeličanov, ki so imeli svojega zagovornika v Ferdinandu III. na avstrijskem dvoru. Tako se je Pica umaknil in odšel v bližnje furlansko naselja Fara (Farra), kjer je ustanovil samostan dominikancev.

 

Čudna, nepojasnjena so ostala pota, ki so privedla tedaj v Gorico msgr. Petra Vespo, pafskega škofa z otoka Cipra. Po rodu je bil Vespa Benečan, ki je po vsej verjetnosti odšel v Sveto deželo in na Karmelu postal karmeličan, ko ga je senat beneške republike, pod katero so v 17. stol. spadale premnoge dežele na Bližnjem vzhodu, imenoval za škofa na Pafu. Mož pa se je čez leta iz nepojasnjenega vzroka vrnil v Benetke in se preselil v Gorico, kjer ga je grof Thurn naklonjeno sprejel in mu zaupal cerkev in samostan na Kostanjevici. Po zgodovinarju Martinu Bavčerju, je Vespa posvetil cerkvico, ki je bila dotlej le blagoslovljena. Vespa je kot škof opravljal pontifikalne maše, bil je vnet častilec sv. Filipa Nerija in je v njegovo čast postavil v kapelo podobo tega svetnika. Čeprav je bil karmeličan, je vendar podpiral in se ogreval za oratorijance. Ko so njegovi redovni sobratje to videli, so se obrnili na Ferdinanda III., ta pa jim je pri deželnih stanovih izposloval, da so smeli pravno zasesti cerklev sv. Roka (1648). Karmeličani so dosegli, da so oblasti odvzele msgr. Vespi (1649) ključe samostana in ga pognale iz Gorice, sami pa so od Ferdinanda III. z dekretom dobili kostanjeviški samostan, v katerega so se vselili že naslednje leto, o čemer priča plošča z napisom na korni ograji.

Grof Thurn pa ni dal karmeličanom le cerkve in samostana, pač pa tudi del svojega posestva: grič Kostanjevico od Pristave do poti, ki je vodila v Panovec na severu, na vzhodu do meje gozda, na jugu do griča, ki stoji nasproti samostanu, vključujoč tudi kmetijo, ki je stala ob vznožju griča, z imenom Maierhof. Kasneje je del tega posestva prešel v last goriških jezuitov. Vse to je grof Thurn dal karmeličanom pod pogojem, da bodo opravljali vrsto duhovnih dobrih del (maše), sam pa si je izgovoril nekaj gmotnih pravic (da je smel sekati v omenjenem gozdu les za kurjavo in gradnjo itd.).

Karmeličani so cerkvico obnavljali in jo širili. Dodali so ji več kapel, dozidali hodnike in današnji prezbiterij. Samostan je bil le pritličen in ni bil še združen s cerkvijo. To so kasneje uredili tako, da so zgradili vmesno zakristijsko poslopje. Postavili so nove stranske oltarje in pozidali grobnico za grofe Thurne. Toda že 1785. so bili tudi karmeličani izgnani na podlagi znanega odloka Jožefa II. iz leta 1781. Vse, kar je bilo na Kostanjevici, cerkev in samostan, pa je pripadlo verskemu skladu, kljub temu, da se je grof Thurn vse do 1788. temu upiral. Tako je bil prodan veliki oltar, oltar sv. Jožefa in zvonovi. Našel se je celo kdo, ki je hotel s kladivom razbiti milostno podobo, pa se je – če smemo verjeti ljudskemu izročilu – še istega dne znašel v nesreči.

Na ponovne prošnje grofa Thurna je dunajski dvor cerkev spet dovolil odpreti 1794. V devetih letih, ko je bila cerkev zaprta, pa je začela propadati in dve leti so se morali truditi, da so jo spet usposobili za božjo službo (1796). Tokrat so jo zaupali svetnemu duhovniku Filipu Poliju (Poli). Vzrok, da se je odprtje cerkve zavleklo na dve leti, pa je bil tudi v tem, da so hoteli nekateri spraviti frančiškane iz mesta Gorice in jim dati Kostanjevico, drugi pa spet ustanoviti novo kaplanijo, medtem ko so se tretji potegovali za to, da bi postojanko ohranili karmeličani. Goriški nadškof Inzaghi je bil naklonjen Poliju. Ta je ogromno storil za cerkev in jo na svoje stroške obnovil, kakor tudi samostan. Oskrbel je dva zvonova, poskrbel, da je Peter Bossi iz Gradišča ob Soči postavil orgle, ki jih cerkev dotlej ni imela in ki so bile ene najboljših v goriški nadškofiji vse do l. 1897, ko so jih prodali cerkvi sv. Roka. Poli je tudi skrbel za ureditev okolice, zasadil je mnogo drevja in pospeševal bogoslužje. V samostan je sprejel tudi večje število francoskih duhovnikov – med njimi je bil tudi škof iz Perpignana Antoine Leirys d'Eponches – ki so ob francoski revoluciji zbežali iz Francije. Večina njih je tudi tu umrla. Na Kostanjevico so se zatekali tudi drugi duhovniki, pa tudi bolniki in ranjenci – vojaki iz italijansko-francoskih vojn.

Končno so leta 1796 oblasti zahtevale, naj bi nadškofija preselila frančiškane od Sv. Antona na Kostanjevico; temu pa se je škofija uprla, češ da potrebuje frančiškane v mestu. Dve leti zatem (1798) je goriški župan predlagal goriški nadškofiji, naj na Kostanjevici ustanovi kuracijo, postavi za kaplana Matijo Ratticha, da bi imeli verniki na Pristavi in v okolici dušnega pastirja. Toda tudi temu se je škofija uprla. Leta 1800 je goriška občinska uprava poslala na Dunaj vročo prošnjo, naj bi se kostanjeviški samostan vrnil karmeličanom, toda škofija je temu nasprotovala zaradi ekonomskih težav. Škofija je po pregledu samostana postavila vanj dva jezuita. Prošnja, naj bi frančiškani zasedli to postojanko, je bila poslana spet leta 1804. Ker se je vlada vsega tega naveličala, je zaukazala, naj se samostan in cerkev prodata na dražbi.

Ko so se morali frančiškani s Svete gore po odloku Jožefa II. preseliti v Gorico (1785), so tu ostali polnih 25 let. Kasneje, ko je Napoleonova oblast zapirala po Italiji samostane, se je ilirski guverner Marmont izkazal frančiškanom hvaležnega in tako je goriška nadškofija prepustila samostan pri sv. Antonu francoskim vojakom za skladišče, frančiškane pa preselila na Kostanjevico. To se je po toliko nasprotovanjih zgodilo 6. januarja 1811, ko so frančiškani iz mesta prenesli na Kostanjevico vse premičnine, hišno in cerkveno opremo ter en zvon in stranski oltar. Bilo pa je vse to še kako potrebno, saj je bila Kostanjevica prava razvalina, ko so jo zapustili vojaki … Oblast je hotela samostan do polovice porušiti, češ da ni potreben za številčno tako skromno samostansko družino. Veliki oltar, ki je bil lesen, so nadomestili s tistim, ki so ga prinesli od sv. Antona, in zvon se je pridružil dvema, ki jih je bil oskrbel Poli.

Samostanska družina je štela sedem članov, saj jih je več umrlo, ko so stregli kužnim bolnikom.

Prvi gvardijan je postal p. Rufin Žohar (do 1817). Sledil mu je Mihael Jelarčič (do 1846). Ta je počasi prenavljal samostan. Pod njim se je na Kostanjevici začelo modroslovno učilišče (1821) in dve leti nato odprla prva dva letnika bogoslovja. Sledil mu je p. Krizostom Fogh, ki je dal cerkev preslikati, vendar sta slikarja slike bolj pokvarila kakor popravila. Gvardijan in lektor bogoslovja Ferdinand Vonča (do 1829) je moral skrbeti že za številno samostansko družino. On je bil tisti, ki je podaljšal refektorij na račun knjižnice, kar sta p. Klar Vascotti in za njim p. Škrabec močno obžalovala. Sledil mu je ponovno Fogh (do 1823), za njim pa še enkrat dve dobi Jelarčič (do 1838). Devet nadaljnih let je vodil samostansko družino p. Salezij Volčič (do 1847), ki je imel veliko zahtevnih služb: bil je lektor bogoslovja, provincial, generalni definitor. Volčiču je sledil Jernej Večerina (do 1850); v njegovem času so dvakrat vlomili v cerkev in jo oropali, doživel pa je 1850. tudi potres, ki je povzročil razpoke v cerkvi in samostanu. Potem je bil izvoljen za predstojnika znani zgodovinar Klar Vascotti (do 1860). V času njegovega predstojništva se je odtrgal del vrta in porušil zid. Ko je bil gvardijan J. Večerina, se je l. 1855 ustanovila na Kostanjevici škapulirska bratovščina. To leto se je vsled dolgotrajnega dežja vrt pod samostanom vnovič vdrl. Večerini je sledil Evstahij Ozimek, potem pa štirikrat zaporedoma Friedrik Hönigmann. Njemu so sledili Pacifik Fister, Bonaventura Sell, Albin Bregar, Evgenij Heglar, večkrat Bazilij Dolinar, Kalist Medič, Edvard Ravstehar, dvakrat, Kajetan Kogelj, ki je vodil družino ravno ob stoletnici 1911. Potem je prišla vojna in redovniki so se morali umakniti. Tako je s študenti odšel tudi p. Stanko Škrabec. Po letu 1917 se je vrnil p. Gracijan Heric. Sledila sta mu p. Albert Pirc in Marijan Širca, in to do izgona vseh slovenskih redovnikov in prehoda Kostanjevice v okvir italijanske tridentinske provincije sv. Vigilija (1924). Gvardijani so bili: p. P. Valentini, p. V. Degasperi, p. Ceol, p. G. Donei, p. C. Paris in sicer od 21. maja 1924 do 11. februarja 1947, ko so italijanski frančiškani izročili ključe p. Gracijanu Hericu. Ta je 14. septembra 1947 odšel preko demarkacijske črte in vodstvo je prevzel p. Oto Kocjan (1947-1950). Njemu so sledili: p. Otmar  Vostner (1950-1962), p. Andrej Vovk (1962-1971), p. Lojze Kos (1971-1980 in 1983-1986), p. Peter Vrtačič (1980-1983) ter p. Jože Urbanija (1986-).

27. 2. 1947 je bila Kostanjevica predana v upravo slovenski frančiškanski provinci sv. Križa, 16. 9. 1947 je postala samostojen vikariat za ozemlje goriških župnij, ki so pripadle Jugoslaviji, 16. 11. 1953 pa samostojna župnija. Frančiškani so jo 6. X. 1954 inkorporirali svojemu redu. Kostanjevica je bila do 1976 edina osrednja župnija v Novi Gorici, torej blizu 30 let!

Tu je zaživelo delo Goriškega pastoralnega področja, tu so se zbirali duhovniki-adoratorji, tu so že dolga leta tečaji za zaročence. V okviru redovne skupnosti je bil obujen Tretji red oz. Frančiškova družina, spremljala pa je vse to delo vrsta verskih in kulturnih prireditev, tečajev, razstav, nabožnih predstav itd.

Od novembra 1949 do 4. decembra 1964 je bil na Kostanjevici tudi sedež Apostolske administrature za Slovensko Primorje.

 

CERKEV IN SAMOSTAN

 

Obiskovalcu, ki prihaja iz Nove Gorice, se cerkev in samostan kažeta od hrbtne strani, kajti njuni pročelji gledata proti jugu. Od tu je šele moč dodobra videti mogočno belo fasado cerkve in razpotegnjeno silhueto samostana.

 

 

Zunanjščina

 

Pročelje rahlo nakazuje, da je cerkvena notranjščina sestavljena iz treh delov. Kajti stranska dela pročelja sta nižja in od osrednjega dela fasade ločena z lizenama. Vendar so vse odprtine (okna in vrata) skušali ob gradnji enotnega pročelja čimbolj izenačiti. Nekateri arhitekturni elementi, ki si na pročelju sledijo, imajo podobne prvine. Tako se trikotno čelo z amfornim zaključkom nad glavnim vhodom lepo sklada z večjim trikotnim čelom, ki zaključuje fasado. V podobnem soglasju sta mala zaokrožena niša oz. bolje školjkast obok te niše s segmentinim oknom nekoliko više. V niši je kip Marije z Jezusom in v vdolbini loka školjkast motiv. Motiv školjke se v cerkvi kar nekajkrat ponovi, dokaz, da so hoteli graditelji poudariti romarski značaj svetišča. Osrednji del pročelja podčrtujeta tudi večji lizeni (manjši dve sta še levo in desno), ki se preko stranskih zaključkov čela poganjata v višino še s piramidalnima nastavkoma, podobnima dvema fialama. Cerkev meri v višino 13,35 m.

Z odprtinami bogato razčlenjena je tudi zahodna stena cerkve. To se je lepo pokazalo po popolni odstranitvi ometa med popotresno obnovo (1976). Tu je bil nekoč stranski vhod v cerkev, pred njim pa se je levo in desno ob steni vlekel pokrit hodnik, čigar streho so nosili stebri. Iz tega se je s kasnejšimi zazidavami ustvaril notranji levi hodnik.

Kostanjeviški svojevrstni zvonik je danes vklenjen v samostansko poslopje. Značilno podobo v gornjem delu je dobil šele v poznejših predelavah, prav sedanji oktagonalni tambur pa šele po I. svetovni vojni, medtem ko je bil prej, sodeč po upodobitvi iz 17. stol. verjetno za nadstropje višji in ga je pokrivala zvončasta kapa. V višino do strehe meri 22 m.

 

Zvonovi

 

V letih od 1796 do 1800 je dobila Kostanjevica iz zatrte cerkve sv. Klare v Gorici 2 zvonova. Viri poročajo, da so novi zvonovi za Kostanjevico bili uliti v Ljubljani in so prvič zapeli na Kostanjevici 23. 6. 1864. Ti zvonovi so postali žrtev vojne 1915–18. Zdaj ima cerkev 3 zvonove: velikega je vlila tržaška livarna Flapagna med obema vojnama. Na plašču ima podobo sv. Jožefa in moto: Venite adoremus Dominum. Srednjega in malega je vlil Feralit v Žalcu leta 1969; na prvem je napis: Slavimo Očeta in Sina in Svetega Duha / zdaj in vekomaj Amen, ki ga spremlja zgoraj v krogu Božje oko, levo križ in pšenica ob njem. Na malem je v ovalu relief sv. Jožefa in Jezusa pri delu v mizarski delavnici ter napis: Sveti Jožef, varuj nas, prosi za nas.

 

Notranjščina

 

Ob vstopu v cerkev se obiskovalcu izpod korne emopre odpirata dva stranska hodnika ter med dvema masivnima slopoma, ki nosita emporo, dostop v glavno ladjo. Ta osrednji cerkveni prostor s svojimi štukaturami, okrasjem in poslikavami obiskovalca naravnost omami. Vendar je bolje, če se pomaknemo naprej in začnemo ogled iz najsvetejšega prostora.

 

Prezbiterij

 

Prezbiterij ni nastal istočasno z ladjo, marveč je mlajši. Če se ozremo v strop, nas preseneti bogastvo štukatur in poslikav. Občutek imamo, kakor da so nad nami in okrog nas angeli in svetniki sklenili razgiban krog in da se na nas ozirajo od vseh strani. Saj si tu podajajo roke angeli in putti, v bogate okvirje vzidane plošče z napisi, večje in manjše kartuše, školjkaste vdolbine, niše, ograje, loki in venčni zidci.

Poleg svetlobe, ki lije iz ladje, prihaja tu še na pomoč svetlobnica na strehi prezbiterija.

Veliki oltar je tip arhitektonskega oltarja. Nad oltarno mizo, ki ima bogato okrašen antependij, se dviga na vsaki strani po en par črnih stebrov, za njimi pa še pilastra. Oboji nosijo korintske kapitele, na katerih sloni večkrat prelomljena preklada. Pristrešnika na spodnjih dveh stebrih sta obrnjena navznoter. Na vsakem pristrešniku je lep angel. Pravzaprav sta pristrešnika že začetek atike, ki jo obdaja na vsaki strani po en stebriček; ta spet nosi manjši pristrešnik in na njem angela oz. putta. Sredi atike je oval s sliko angela (nekoč Jagnje božje).

Večina elementov je polna raznobarvnih inkrustacij, med katerimi se pogosto ponavlja krog. Prekladi sta gosto profilirani z zobci.

Središčni prostor v oltarju zavzema Marijina podoba v zlatem, z žarki obdanem okvirju. Marija sedi z Jezusom v naročju. V ozadju je mogočno razvejeno kostanjevo drevo. Tako Jezus kakor Marija imata na glavi krono. Segmentna trikotnika sta spet izpolnjena s krogoma in agrifo.

Sedanji tlak v prezbiteriju je novejšega datuma, saj je signiran: dis. P.R.A. sc. E.P. 1939.

Pod milostno podobo je tabernakelj z baldahinskim nastavkom. Tudi tega nosita dva črna vitka stebriča. Ob straneh je odprt. Na zadnji steni pa je v zlatem obstretu monogram (IHS).

Prostor levo in desno od oltarja v višini med tabernakljem in baldahinom sekata prekladi. Ti ustvarjata v spodnjem delu odprtino – vhod v zaoltarje, v gornjem pa nosita na podstavku kip sv. Frančiška (na gledalčevi desni) in sv. Antona Padovanskega (na levi).

Sredi prezbiterija je po novih pokoncilskih liturgičnih navodilih postavljen oltar z leseno menzo, ki sloni na nogah iz kovanega železa.

Tudi prezbiterij ima banjast strop. Ob njem in na njem se naravnost gnete cela vrsta angelov, angelskih glavic, kartuš z marijanskimi simboli. Štukature so izdelane tako, da se dvakrat ponovijo, prvič na levi, drugič na desni steni prezbiterija. V bistvu pa gre za tri osnovne pasove, ki gredo po širini prezbiterija: prvi in zadnji, se pravi tisti ob oltarju in tisti ob slavoloku, sta ožja in imata le poslikavo, vokvirjeno v štukature, medtem ko je osrednji del s svetlobnico kot ločilnim elementom v sredini širši in bogatejši s štukaturami. V posebni niši, kjer se štukature nehajo nad venčnim zidcem, je na desni strani sv. Ana, na odgovarjajoči levi pa sv. Joahim.

Od poslikav v zgornjem delu oltarne stene in oboka velja omeniti 4 angele, ponazarjujoče Marijine čednosti ali bolje vzdevke iz lavretanskih litanij, medtem ko kažeta sliki na steni starozavezna preroka: Elija levo, Izaija desno.

Prezbiterij zaključujejo v kotih lomljeni pilastri z bogatimi korintskimi kapiteli. Na teh sedi na vsakem po en angel, vsak z drugačnim glasbilom v rokah. Stene so razčlenjene najprej vsaka z dvema poslikavama (po dva in dva cerkvena očeta: na desni ob oltarju sv. Ambrož, ob slavoločni steni sv. Bonaventura; na levi ob oltarju sv. Janez Damascen, ob slavoločni steni sv. Bernard), nato s segmentnim slepim oknom ter desno in levo na vsaki strani z dvema nišama s školjkastim zaključkom.

Hrbtna stran slavoločne stene ima tudi nekaj škofovskih ter papeških simbolov v štukaturi, freski pa predstavljata Mojzesa na levi in Gedeona na desni.

 

Slavoločna stena

 

Ko se premaknemo izpod slavoloka v cerkev, si najprej ogledamo slavoločno steno. Lok je kamnit prav tako tudi stranska nosilca. Približno na 2/3 višine, preden se lok usloči v obok, sta črna kapitelna profila, prav tako tudi agrifa v sredini zgoraj, ki oklepa sam lok in nekaj venčnega zidca.

Nad venčnim zidcem je luneta in v njej podoba Marije tolažnice, (7 m x 3,55 m), upodobljena kot kostanjeviška Marija. Ta sedi na prestolu pod mogočnim drevesom (kostanjem), v naročju ima Jezusa, desno in levo pa angeli vodijo k njej pomoči potrebne. Na loku je napis v latinščini SANCTA MARIA, SUCCURRE MISERIS, JUVA PUSILLANIMES, REFOVE FLEBILES (=Sveta Marija, pridi nesrečnežem na pomoč, opogumi malodušne, potolaži žalostne). Slikal Leonardo Rigo. Freska je bila ob potresu l. 1976 močno poškodovana.

 

Strop ladje

 

Pravcato razkošje in pesem se nam odkrije, ko se zazremo v banjast strop, saj je ta en sam spev Mariji. To prečudovito harmonijo je ustvaril najprej mojster štukatur, potem pa še avtor poslikav in pozlatarji. Celotna površina stropa je razdeljena tako, da če potegnemo skozi središče križ, se leva polovica zrcali v desni in zgornja v spodnji. Na ta način se kar štirikrat ponovijo isti liki-polja, razen seveda tistih, ki jih reže imaginarna podolžna črta (osrednja slika in kroga, ki se nanjo vežeta).

Osrednja freska večjih dimenzij prikazuje Marijino kronanje (čeprav je cerkev posvečena Gospodovemu oznanjenju). Levo zgoraj je Odrešenikov križ, ki ga nosijo angeli, pred njim ogromna rumena svetloba – odprta nebesa. Niže na desni Bog Oče, golob – Bog sv. Duh v sredini in Kristus nekoliko levo spodaj v trenutku, ko polaga Mariji krono na glavo. Vse naokoli angeli. Poslikavo je izdelal Furlan Giovanni Moro.

V medaljonih ali drugih geometričnih likih, obdanih s štukaturami, je veliko simbolov, ki kažejo tri božje čednosti, evharistijo, Marijine odlike, in angelskih glavic. Svojevrstno sta oblikovani tudi stranici stropa: po vsej dolžini osrednje freske se vlečeta pasova v sivi barvi, ki ju prečka kar 36 nizov (na vsaki strani ladje) izmenoma belih in zlatih verižic (astragal). Podobno oblikovan pas se nadaljuje po vsej dolžini stropa na obeh straneh, le da ga prekinjajo najprej ovali, potem pa celopostavne figure angelov.

 

Steni

 

Pozornost vzbuja tudi velika slika na levi steni ladje z bogatim štukaturnim okvirom Darovanje Device Marije. Slika je delo Leonarda Riga. Na desni steni pa še dve zares lepi nagrobni plošči z inkrustacijami.

Na stenah visijo postaje križevega pota v pozlačenih okvirjih. Slike so delo Antona Jebačina in kažejo eno standardnih svobodnih kopij po Führichu. Avtor se je signiral na XIV. postaji, kjer je tudi letnica (1887), vendar je VII. postaja izpod drugega čopiča (Ema Strassoldo, 1925).

 

Kor in korna ograja

 

Kakor vsa ostala cerkev, je tudi korna ograja, če jo gledamo iz ladje, bogato okrašena s štukaturami, ki so se tudi med prvo vojno pretežno ohranile. Korna ograja je razdeljena tako, da se nad tremi oboki v spodnjem delu ponovijo iste štukature, v gornjem delu pa sta si enaki le leva in desna stran (angelčka, ki držita kartušo), medtem ko obsega srednji del le dve kamniti črni plošči z napisom.

 

Orgle

 

Kakor smo videli, je cerkev imela svoje orgle že v prejšnjem stoletju, od 1897, nato so si oskrbeli druge, ki pa jih je uničila prva svetovna vojna. Na ohranjeni fotografiji cerkvene notranjščine med I. svetovno vojno je moč videti en del ohišja-omare, ki morala biti tridelna, s polkrožnimi odprtinami-loki, ki so sloneli na tankih stebričih.

Sedanje orgle so nastale po obnovitvi cerkve in so op. 26. znane goriške tvrdke za izdelavo orgel Valicek & Figlio. Estetsko se lepo ujemajo s prostorom in so oblikovane tako, da linija vrhov piščali skoraj naravno sledi velikemu polkrožnemu oknu v cerkvenem pročelju.

Dispozicija je sledeča: I. manual: 1) Principale 8', 2) Ottava 4', 3) Bordoncino 8', 4) Pieno 3 – file; II. manual: 1) Gamba 8', 2) Dulciana 8', 3) Concerto viole 8', 4) Flauto – 4'. Pedal: 1) Subbass 16', 2) Pianobass 16'.

Poleg pojočih registrov imajo še naslednje zveze: Supp. ott. cop. I. M, Sup. ott. cop. II. M, Sup. ott. cop. II. + I. M, Sub. ott. cop. II. + I. M, Manuale I. – II., Pedale I. Man. Pedale II. Man. In še: 5 gumbov za vklapljanje zbiralnikov, 1 gumb Tremolo Flauto 4; dva pedala: 1. za crescendo, 2. za odpiranje žaluzij. Orgle so glasbilo z romantično dispozicijo in pnevmatsko trakturo, vendar s svojo jakostjo napolnjujejo celotni prostor.

 

 

Hodniki z oltarji in kapelama

 

 

V spodnjem delu se ladja odpira v desno in levo kapelo. Ti sta za stopnico nižji od tlaka v ladji in sta v bistvu pravzaprav le s prečnima stenama prekinjena stranska hodnika. Lok, ki ga nosita temnorjavo pobarvana kanelirana slopa z dvojnim venčnim zidcem, se z obrobo dviga do višine ostalih kaneliranih slopov.

Zdajšnja oltarja – v zgodovini cerkve so bili oltarji v hodnikih posvečeni tudi drugim svetnikom – sta posvečena sv. Antonu Padovanskemu (desna kapela) in sv. Frančišku Asiškemu (leva kapela).

Oltar sv. Frančiška je frančiškansko skromen tudi v primerjavi z oltarjem v desni kapeli. Nad kamnito, z inkrustiranim antependijem obdano menzo se dviga oltarni nastavek: na tričetrtinskih stebrih, ki se končujeta v skromna kapitela, je položena preklada in nad njo trikotno čelo. Oltarna pala ni izvirno delo, temveč kopija dela (sv. Frančišek Asiški, ki ga objema Kristus s križa) španskega slikarja Estebana Murilla (1618-1682). Izdelal jo je goriški slikar Clemente Delneri leta 1914. Oltar je tretjeredni oltar. Frančiškova kapela je tudi poslikana in sicer sta levo in desno zgoraj luneti, pod njima pa pravokotni sliki (2 m x 1,5 m). Med upodobljenimi motivi so Smrt sv. Jožefa, Beg v Egipt, Sv. Anton Padovanski ter Čudež sv. Antona.

Oltar sv. Antona v desni kapeli je bogatejši. Tudi ta ima menzo z inkrustiranim antependijem. Nad mizo se dviga na vsaki strani po en rdeč steber s korintskim kapitelom. Nad lomljeno preklado, ki se končuje s pristrešnikoma, se atika vzpne visoko, že v zastekljeno okno kapele. V sredini oltarja je niša, katere gornji del se v objemu loka zaključuje v školjko. V niši je kip sv. Antona Padovanskega, delo Gius. Obletter-ja.

V spomin na dvakratno gostovanje podobe svetogorske Marije (1943-47, 1951) je na tem oltarju natančna kopija svetogorske slike, ki jo je leta 1951 izdelal slikar Mirko Šubic.

Oltar karmelske Marije, konec levega hodnika, je edini spomin na karmeličane, ki so Kostanjevico upravljali pred frančiškani. Karmelska kapela ni bila vedno na tem mestu. Sedanji oltar je manjših dimenzij. Nad oltarno mizo se razvijeta dva skromna in tanka stebriča, ki nosita nerazčlenjena košarasta kapitela. Nad tema se dviga lok iz belega marmorja z napisom REGINA DECOR CARMELI (=Kraljica, kras Karmela). V niši je bil vse do zadnjih desetletij kip oblečene Marije z Jezuščkom in škapulirjem. Zdaj je na tem mestu oljna slika Marije, ki podaja škapulir bl. Simonu Stocku. Slika je deloma posnetek Cebejeve škapulirske Marije iz ljubljanskega frančiškanskega samostana.

Od nekdanje poslikave te »kapele« so sedaj ostali le nekateri medaljoni in večja poslikana luneta (tudi z upodobitvijo Karmelske Matere božje) na steni, ki povezuje hodnik s prezbiterijem.

Oltarja sv. Terezije Deteta Jezusa  in sv. Jožefa sta takoj ob vhodu v cerkev, prvi na desni, drugi na levi strani. Oba sta zasnovana na enak način, skrajno preprosto in umetnostno nepomembno. V niši, ki jo obdaja lokasto zaključen rob z meandrskim motivom, je v vsakem od njiju kip. Kipa sta navadno serijsko delo obrtniške delavnice, ki je s svojimi nezahtevnimi izdelki preplavljala italijanski cerkveni umetnostni trg med obema vojnama.

 

Nagrobne plošče

 

Kakor v redkokateri, je tlak v kostanjeviški cerkvi prepoln nagrobnih plošč (16 z napisi in 7 brez), kar že samo po sebi spričuje, da je bil ta sakralni objekt neprenehoma v živem stiku z življenjem v deželi, predvsem s tistimi višjih družbenih slojev; in to je postal pravzaprav že od samega začetka po svojem ustanovitelju in velikem dobrotniku in šele v kasnejši dobi, od sredine prejšnjega stoletja zaradi poslednjih pripadnikov francoske kraljeve hiše in njihovih najbližjih.

Če si nagrobne plošče ogledujemo, začenši v glavni ladji, se pravi, ko smo že prestopili prve štiri čisto ob vhodnih vratih, potem stojimo pred prvo od petih vzporednih vrst, stojimo – sredi ladje – pred nagrobnikom rodbine Steffano (1713). Desno od nje, pod klopmi, je nagrobnik grofice Avrore Aldegonde de Strassoldo (1746), tik ob njem, na steni je najveličastnejši nagrobnik v tej cerkvi, ki spominja na grofa Marzia de Strassoldo de Villanova (1732).

Ko s pomaknemo v sredino ladje, smo pred drugo vrsto treh nagrobnikov: levo, iz rdečega marmorja, bratov grofov Andreja in Carla Locatelli (1692), srednji  se spominja Joanesa Pavlvsa Radievciga (1711), desno od njega pa je bogat, s pisano marmornato inkrustacijo prepleten nagrobnik grofov Turnov (della Torre). Tu je bil zadnji pokopan grof Janez Krstnik della Torre leta 1784, potem ko je leta 1756 Kostanjevico restavriral in je vsako leto preživel v celici, ki je bila izgovorjena za člane njegove rodbine, od velike srede do velike noči v premišljevanju in duhovni zbranosti.

Tudi v naslednji vrsti se zvrsti troje nagrobnikov: v sredini je plošča grofov Audrian de Verburg (1709), desno od nje, pod klopmi, ena nepopisana, na strani pa večja in bogatejša plošča Ivane Lanthieri de Paratico, žene Matija Turna, umrle po letu 1650.

V novi vrsti je ena sama plošča, v sredini, z napisom, ki pove, da je tu pokopan španski duhovnik Francisco Miranda Vajarra (1719). Predzadnja vrsta ima dve plošči brez napisa, zadnja pa eno, tik ob prehodu v prezbiterij; ta spominja na prve oskrbnike Kostanjevice, očete karmeličane z napisom: Beati mortui qui in Domino moriuntur.

 

Skozi stranski vhod v levi strani ladje se pomaknemo v hodnik in že stojimo pred prazno ploščo. Naslednja, proti vhodu, pove, da je tu pokopan Julius Joseph Romano de Felsemberg (1756). Zadnja proti koncu hodnika pa krije plemenito osebo z imenom Giuseppe Ignazio de Liechtenturm (1702).

Od že omenjenih štirih plošč ob vhodu in podkorju – tri so nepopisane – nas skrajna leva spominja velikega goriškega zgodovinarja Carla de Morellija.

V desnem hodniku se najprej približamo plošči družine Neuhaus (1693). Zadnji pa sta dve manjši plošči iz sivega kamna pred oltarjem sv. Antona Padovanskega: prva je za francoskega kralja Karla X., zraven nje pa za njegovega sina Ludvika XIX., vojvodo angulemskega in grofa marnskega.

Seveda je imela Kostanjevica še pred nekaj leti, vsaj tja do 1976, še nekaj drugih plošč in arhitektonskih elementov, ki so bili vzidani v zidek obrobnega vrtiča. Nekatere so spominjale na samostanske celice, kakršnih katera je še ohranjena tudi v samostanu.

Na zunanjih zidovih samostana sta dve spominski plošči. Prva je bila vzidana leta 1970 ob glavnem vhodu in spominja, da je v kostanjeviškem samostanu nad 42 let živel in ustvarjal p. Stanko Škrabec. Ploščo velikemu in zaslužnemu jezikoslovcu je postavil Klub starih goriških študentov.

Druga, manjša plošča je bila odkrita leta 1977 na severovzhodni strani samostanskega poslopja in pojasnjuje, da so bile v delu samostana, ki so ga zasegle italijanske oblasti in ga spremenile v zasilne zaporne prostore, zaprte leta 1942 in 1943 slovenske žene in dekleta.

 

 

UMETNOST MED SAMOSTANSKIMI ZIDOVI

 

Tudi kostanjeviški samostan krasi in bogati – kakor večino redovnih hiš – vrsta umetniških del. Že Le Lièvre piše (1900), da je bilo v obednici več lepih olj. Žal je vojna 1915-18 večino tega gradiva uničila. Še okoli leta 1930 so novi upravljalci Kostanjevice reševali iz ruševin mnogo laže ali huje poškodovanih slik in jih imeli nagrmadene konec hodnika. Kar je ostalo slik in drugega umetniškega gradiva in prišlo do naših časov, je danes hranjeno po hodnikih, stopniščih, v oratoriju, v noviciatu, v dvorani (nekdanji knjižnici najprej in kasneje refektoriju), v atriju, v levem matroneju in še kod.

Neznanih avtorjev so dela: kopija slike Andrea del Sarto 'Madona s harpijami' (o.pl., 105x135 cm), 'Sveti Hilarij in Tacijan' (o.pl. 87x150 cm), z upodobitvijo goriškega gradu, 'Križanje' (o.pl. 77x150 cm) s polkrožnim zaključkom in njegov pendant 'Sv. Frančišek Asiški' (o.pl., 77x153 cm), XIII. postaja križevega pota (Snemanje s križa) (o.pl., 53x77 cm), 'Sv. Anton Padovanski z Jezuščkom' (o.pl., 77x99), 'Rožnovenska Marija' (o.pl., 69x102 cm), 'Sv. Bonaventura' (o.pl., 83x118 cm), 'Sv. Frančišek Asiški prejema porcijunkulski odpustek' (o. les., 88x58 cm, oval), 'Križanje' (o. na pločevini, 113x196 cm, polkrožno zaključeno, nekoč v kapeli pred cerkvenim stopniščem), 'Srce Jezusovo' (o.pl., 60x80 cm) in njegov pendant 'Srce Marijino', 'Svetogorska Mati Božja' (o.pl., 102x133, močno poškodovano; okoli srednjega dela, Marijine podobe, vrsta zgodovinskih prizorov slovesnosti ob kronanju leta 1717), 'Križani' (plastika, les nekoč verjetno na oltarju sv. Križa namesto današnje pale  v levi kapeli, 120x280 cm), dragocena miniaturna 'Kostanjeviška Marija' (o.les, 10x10 cm) in po formatu največje delo, slika s težko določljivim motivom na porti (o.pl., 115x205 cm): Sv. Jožef, Jezušček, puščavnik, frančiškan, žena.

Deloma ali zagotovo znanih avtorjev pa so naslednja dela: 'Salvator Mundi' (slikal p. Aleksander Roblek; o.pl., 78x100, zgoraj deteljičasto zaključena; vključeno v atiko lesenega portala, ki vodi v dvorano), 'Sv. Jožef z Jezusom in sv. Anton Padovanski' (A. Roblek, o.pl., 70x105 cm). Štiri slike so delo Mimice Bucik; tri z velikonočno motiviko: Kristus v grobu (antependij za oltar sv. Frančiška v času postavitve božjega groba, o. lesonit, 1960, 120x70 cm), osnutek za sliko istega motiva; 'Kristus v grobu' (o.pl. 1960, 185x102 cm) ter 'Žene pri Jezusovem grobu' (o.pl., 1960, 140x100 cm). Bucikove je tudi slika 'Osem frančiškanskih mučencev' (o.pl., 120x205 cm).

Pomembno delo je plastika Franceta Goršeta, doprsni portret nadškofa dr. Frančiška B. Sedeja (patinirani mavec, 1920, 70x55 cm), dalje Mihaela Stroja 'Velesovska Marija' (o.pl., 145x185 cm). Novejšega datuma so dela Ladislava Pintarja 'Sveta Družina' (o.pl., 250x140 cm, 1958, luneta); poslikavo veroučne učilnice in sliko 'Jezus na Oljski gori' je napravil B. Evgen Rudolf; križev pot z nekaterimi dodatnimi motivi (o. na lesonitu) in steni v oratoriju pa Vojko Zadravec.

V samostanskem atriju visi na zakristijski steni nezahtevna upodobitev Kostanjevice (slikala Virginia Mattioli, 1928). Tu je še sončna ura, še druga pa je na vzhodnem delu samostana (obe izdelal Antonio Susmel, 1935).

Umetnostnozgodovinsko pomembna za kostanjeviško arhitekturo je gotovo soha nadangela Mihaela, ki se, sicer deloma poškodovana, nahaja v niši v steni, ki loči prezbiterij od stavbno mlajše zahodne cerkvene stene. Po vsej verjetnosti gre za tistega, ki ga je moč bežno razločiti na Marussigevi upodobitvi iz leta 1706. Po svoje zanimiv je tudi leseni oltarni nastavek, po vsej verjetnosti oltar v nekdanjem oratoriju, dokler je Kostanjevica hranila izvirni svetogorski kip.

Kot zadnje naj bo navaden kipec Žalostne Matere Božje na prestolu (mavec).

 

KNJIŽNICA

 

Karmeličani ob svojem odhodu s Kostanjevice niso zapustili za seboj nobenega knjižnega gradiva. Ko so jih leta 1811 nasledili frančiškani, so ti prinesli s seboj tudi svoje knjige, ki so jih bili leta pred tem odnesli s Svete gore, ko so jo bili prisiljeni zapustiti. Zgodovinar Vascotti je 1848. cenil, da je bilo svetogorskih zvezkov kakih 5.000, ki pa so se ob raznih selitvah delno porazgubili in tako je leta 1811 prišlo na Kostanjevico manj kot 2.000 zvezkov. Z oporokami in nakupi se je knjižno gradivo množilo, posebno od leta 1843. dalje, ko je samostan potreboval tudi veliko učbenikov in priročnih del za mlade redovnike, ki so tu študirali. Bogato gradivo je pridobila knjižnica v desetletjih, ko je tu znanstveno deloval p. Škrabec, najprej zato, ker je on sam s sodelavci veliko gradiva potreboval kot vir za izdajanje frančiškanskega Cvetja z vrtov svetega Frančiška, potem pa tudi zato, ker so mu znanstveniki z vsega sveta pošiljali svoja delo v oceno ali v dar.

Za knjižnico je v svoji dolgi dobi skrbela cela vrsta redovnikov, saj je po redovnih pravilih zaupana služba knjižničarja posameznemu redovniku le za nekajletno obdobje. Med knjižničarji morda velja opozoriti vsaj na p. Aleksandra Robleka, ki je bil tudi slikar. V prejšnjem stoletju sta bila sestavljena vsaj dva kataloga, prvi 1852 in drugi 1858, medtem ko je knjižnico v času, ko so jo imeli v rokah italijanski redovniki, nanovo preuredil v letih 1930–1932 redovnik Romano Aldegheri (avtorski katalog in predmetni katalog).

Knjižnica je nastala sredi 17. stol., vendar je v njej tudi starejše gradivo, če samo pomislimo na svetogorske fonde v njej. Na prvem mestu velja omeniti kakih 30 inkunabul, med katerimi so dela sv. Alberta Velikega, Angela Clavasia, sv. Bonaventure, Jakoba da Voragine in vrste drugih. Seveda so bogate tudi zbirke tiskov od 16. pa do 19. stoletja.

Hude čase je knjižnica doživela med prvo svetovno vojno, ko je bila najprej spravljena v sodih v samostanski kleti, nato pa so jo Italijani odpeljali v Videm. Med obema vojnama so iz nje pretežno izginili slovenski tiski. Ob koncu 2. svetovne vojne pa so italijanski redovniki odnesli v Italijo vse inkunabule in druge dragocene tiske, ki so jih kasneje vrnili.

Knjižnica je urejena v dveh večjih sobah v samostanskem traktu in ima kakih 10.000 knjig. Med njimi je za nas najpomembnejša Bohoričeva slovnica »Arcticae horulae« (1584) z avtorjevim lastnoročnim posvetilom. Ta knjiga je prišla v razvid šele leta 1951. Zaradi omenjenih dragocenosti je knjižnica od leta 1952 zaščitena.

 

ZADNJE POČIVALIŠČE BURBONOV

 

Kostanjevica je po vsem svetu, posebno na Zahodu, znana še najbolj kot kraj, ki hrani posmrtne ostanke poslednjih Burbonov, ali kot »Mali St. Denis«.

Burboni so stara francoska vladarska družina, ki so že v 14. stol. postali grofi in vojvode. Kasneje so se razcepili v več vej, v špansko in francosko vejo. Ta poslednja je svojo oblast izgubila v julijski revoluciji (1830) in so zato njeni člani morali bežati po svetu. Šest članov te rodbine počiva v kripti (grobnici) pod samostansko cerkvijo na Kostanjevici, med njimi so:

 

Karel X. Filip, (1757-1836). Kralj je postal 1824., bil samovoljen vladar in v marsičem pospešil julijsko revolucijo. Potem ko se je odpovedal prestolu, je taval po Evropi; najprej se je zatekel v Edinburg v Anglijo, od tam na Češko v Prago in slednjič prišel v Gorico, ki je v tedanji dobi veljala za »Avstrijsko Nico« . Tu je bil gost grofov Coroninijev, a je že 17 dni po prihodu obolel za kolero (v grobnici je pokopan v sredini na desni strani).

 

Levo od njega je njegov najstarejši sin Ludvik XIX. vojvoda angulêmski, (1775-1844), ki je umrl v Gorici v palači grofov Strassoldo. Ker ni nikoli resnično vladal, ga zgodovina pozna kot »vojvodo angulêmskega« ali »grofa Marnskega«. Na sarkofagu ima napis Ludvik XIX., čeprav se je prestolu odpovedal istočasno z očetom.

 

Njegova žena je bila Marija Terezija Charlota, vojvodinja angulêmska, (1778-1851), hči Ludvika XVI. in Marije Antoinette, hčere avstrijske cesarice Marije Terezije. Njen sarkofag je ob vhodu v kripto prvi na obiskovalčevi desni.

 

Sredi osrednjega prostora kripte je na vzvišenem kamnitem podstavku izklesan križ s Križanim, zraven sta dva svečnika. Levo pa počivajo:

 

V sredini na levi je Henrik V. (1820-1883), sin Karla Ferdinanda in vnuk Karla X. Tudi tega pozna zgodovina le kot »grofa chambordskega« ali »vojvoda bordojskega«, rojalisti pa ga štejejo za kralja. Bil je zadnji član veje francoskih Burbonov. Ker ni vladal, so mu na sarkofag postavili pozlačeno krono, ki pa je med prvo svetovno vojno izginila.

 

Desno ob njem je pokopana Luiza Marija Terezija (1819-1864), vojvodinja parmska. Ker je umrla v Benetkah, so njeno truplo prepeljali v bakreni krsti v družinsko grobnico na Kostanjevici. Po nasilni smrti svojega moža Karla III., vojvode parmskega, je vladala kot regentinja namesto mladoletnega sina.

 

Levo od Henrika V. pa počiva njegova žena Marija Terezija Beatrice Gaetana (1817-1886), nadvojvodinja Avstrija-Este. Ta ima pravzaprav največ zaslug, da so vsi člani burbonske rodbine zbrani skupaj na istem mestu, zakaj ona je dve leti pred svojo smrtjo izpolnila naročilo svojega moža Henrika V., naj bi vsi poslednji člani Burbonov skupaj počivali. Krste so prej bile na različnih mestih, po njenem naročilu so zbrali vse na isti kraj in izdelali 6 sarkofagov iz nabrežinskega marmorja. Ko se je leta 1916 fronta s Soče pomaknila proti zahodu, so sarkofage dec. 1917 odpeljali na Dunaj, v dominikanski samostan v Döblingu. Tu so ostali do konca vojne. Ko je bila Kostanjevica ponovno pozidana, so jih na intervencijo italijanske vlade leta 1932 spet vrnili Kostanjevici.

V niši na desni steni, komaj kak meter pred grobnico, pa je pokopan še Luis Jean Casimir, vojvoda blakaški (Duc de Blacas, marquis d'Aulps) (1771-1839), ki je bil dvorni minister Karla X. in mu je sledil v izgnanstvo. Na Goriškem si je pridobil v posest Št. Maver na desnem bregu Soče (zdaj v Italiji), ki ga je kupil od grofov Neuhausnov (ti imajo tudi grobnico v kostanjeviški cerkvi pod oltarjem sv. Terezije D.J.). Poleg tega pa si je od Coroninijev pridobil tudi Kanal. Vstop v grobnico je danes možen skozi glavni vhod v samostan. Tu vodijo stopnice takoj levo v podpritličje. Skozi vrata na desno pridemo v večji dvojni prostor, nekako predsobo samih grobnic. Po stenah visijo fotografije iz življenja Burbonov in seveda vseh, ki so tu pokopani, ter vrsta slik s slovesnosti ob prenosu krst na Dunaj in nazaj. Zanimivi so tudi ostanki različnih vencev, ki so spremljali pokop ali prekop posameznih Burbonov, in pa plošče njihovih privržencev – legitimistov – ki še vedno prihajajo iz daljne Francije na Kostanjevico klanjat se spominu svojih vladarjev.