Z velikim veseljem in hvaležnostjo
vabimo na
BLAGOSLOV GENERALNO OBNOVLJENIH ORGEL
v župnijski cerkvi Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici.
Slovesnost bo v soboto, 27. aprila.
Orgle bo blagoslovil upokojeni koprski škof
msgr. Metod Pirih.
Pri maši ob 19. uri bosta igrala organist Tilen Bajc in trobentač Franc Kosem, po njej pa bo krajši koncert.
Prisrčno vabljeni!
Iz cerkvene kronike razberemo: »Orgle je naredil Janez [Ivan] Kacin v Gorici. Prvič so se oglasile za veliko noč [1928], kolavdirane pa so bile 13. maja, ko je bila navzoča cerkvena, državna in tudi vojaška oblast. Imajo tudi svoj motor.«
Leta 1933 so orgle popravili, predvsem uredili nizke glasove,
ki niso dobro delovali. Delo je opravila delavnica Valiček in sinova, kakor je navedeno na igralniku. Pet let kasneje jih je ista delavnica spet predelala, in sicer so odstranili zgornji del Kacinove omare in dodali štiri registre, pravzaprav tri, saj pianobas igra subbas. Po potresu leta 1976 jih je očistil in obnovil Anton Jenko.
Že poleti lanskega leta, ko so restavrirali strop cerkvene ladje, pa je dozorela želja, da se v celoti obnovijo tudi orgle. Ko je na pomoč priskočil donator in v celoti pokril predvidene stroške obnove orgel, je delo v roke vzel mojster Marijan Bukovšek. Orgle je v celoti razdrl, piščali odpeljal v svojo delavnico, potem pa smo spremljali postopno vračanje koščkov kraljice glasbil na cerkveni kor. V vsej svoji lepoti so zasijale v začetku meseca decembra.
PROGRAM MED SV. MAŠO
Jeremiah Clarke
SUITA ZA TROBENTO IN ORGLE V D DURU
Prelude – Minuet – Rondeau – Serenade – Ecossaise - Gigue
KONCERT
Giambattista Martini
TOCCATA
Giuseppe Torelli
KONCERT ZA TROBENTO IN ORGLE V D DURU
Allegro – Adagio – Presto
Felix Mendelssohn Bartholdy
ANDANTE Z VARIACIJAMI
Alan Hovhaness
PRAYER OF ST. GREGORY
Felix Mendelssohn Bartholdy
PRELUDIJ IN FUGA V C MOLU, OP. 37/1
Georg Friedrich Haendel
SONATA ZA TROBENTO IN ORGLE V F DURU
Adagio – Allegro – Largo - Allegro
Johann Sebastian Bach / Charles François Gounod
AVE MARIA
FRANC KOSEM (1982) je od leta 2004 solo trobentač osrednjega državnega Orkestra Slovenske filharmonije ter od leta 2015 profesor trobente in komorne igre na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Dodiplomski in podiplomski študij je končal na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu zaslužnega profesorja Antona Grčarja, dodatno pa se je izpopolnjeval na Visoki šoli za glasbo v Karlsruheju pri profesorju Reinholdu Friedrichu. Kot solist, komorni ali orkestrski glasbenik se je doslej predstavil na številnih festivalih in koncertnih odrih doma in širom po svetu. Je redni član Trobilnega ansambla Slovenske filharmonije ter vodja Društva za trobilno komorno glasbo SiBRASS. Franc Kosem je prejemnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2012.
TILEN BAJEC se je šolal na Srednji glasbeni šoli (klavir in teoretski oddelek), na Orglarski šoli Teološke fakultete v Ljubljani (orgle v razredu prof. Angele Tomanič) ter na več mojstrskih tečajih, leta 2006 pa je iz orgel diplomiral na Akademiji za glasbo. Kot pedagog in korepetitor deluje na Glasbeni šoli Litija – Šmartno in Glasbeni šoli Ljubljana Vič – Rudnik. Nastopa kot organist in pianist ter sodeluje z Akademijo za glasbo, z orkestroma Slovenske filharmonije in RTV Slovenija, Glasbeno matico Ljubljana, Glasbeno mladino ljubljansko, Zavodom za šolstvo, z nekaterimi vokalnimi in inštrumentalnimi solisti ter s celo vrsto najuspešnejših slovenskih pevskih zborov.
Kapela, blagoslov prenovljenih orgel, 27. 4. 2019
G. župniku Nikotu, načrtovalcem in delavcem, ki so obnovo orgel izpeljali, vsem župljanom Kapele, ki so to delo gmotno podprli, se iskreno zahvaljujem. Naj prenovljene orgle pripomorejo k še bolj poglobljenemu in uglašenemu verskemu življenju v župniji.
Orgle so kraljica glasbil. S svojim zvokom čudovito povečujejo lepoto cerkvenih obredov ter dvigajo našega duha k Bogu. Orgle podpirajo in usmerjajo zborovsko in ljudsko petje, samostojne orglarske skladbe pa razodevajo odrešujočo moč in lepoto krščanskega življenja. Vsi kristjani smo poklicani, da prepevamo v Božjo čast in slavo. Svoj glas, ki ga pridružimo zborovskemu ali ljudskemu petju, presega vsake orgle in vsako drugo glasbilo.
Glasba in petje sta sestavna dela bogoslužja in sta v vseh časih in pri vseh narodih z bogoslužjem tesno povezana. Zato so cerkveno petje priporočali že cerkveni očetje in potem papeži. II. vat. cerkveni zbor pa pravi o cerkveni glasbi tole: Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja (B 112). Glasba je edini jezik, ki gre preko vseh meja, ga vsi razumejo in ne potrebuje prevajalca.
Glasba je vsečloveška govorica, ki združuje ljudi in narode različnih jezikov, kultur in veroizpovedi ter plemeniti človekovega duha. Glasba nas vabi, da bi povzdignili svojega duha k Bogu, da bi v njem našli razloge svojega upanja in oporo v težavah življenja.
Glasba razodeva odrešujočo moč in lepoto krščanskega življenja. Glasba dviga človeka in ga spravlja v sozvočje z njim samim, z bližnjim in Bogom.
Papež Frančišek meni, da petje pri bogoslužju omogoča, da je naša molitev prijetnejša, da se z ubranostjo glasov doseže tudi ubranost src, da se duh lažje dviga kvišku in da celotni mašni obred jasneje predstavlja nebeško bogoslužje.
Glasba nam pomaga prepoznati vse vzgibe naše notranjosti in našega duha. Govorica glasbe je vse človeška. To vidimo pri ljudeh različnega jezikovnega, kulturnega in verskega porekla, ki se pustijo prevzeti in voditi glasbi, kako jih ta poveže med seboj in privede k temu, da usmerijo svoj pogled kvišku in se odprejo za absolutno dobro in lepo, ki morata imeti svoj poslednji izvor v Bogu samem.
Glasba in petje sta pravo sredstvo evangelizacije. Glasba se dotika src oseb, ki obhajajo sv. evharistijo in različne zakramente. S petjem dajemo glas čustvom, ki so v globini vsakega srca.
Cerkev je poklicana biti ljudem blizu v trenutkih veselja in žalosti in pri tem imam posebno vlogo prav glasba.
Vsak od nas je poklican, da bi na svojem mestu in s svojimi sposobnostmi sodeloval z največjim umetnikom, z Bogom, da bi skupaj z njim izvajali čudovite Božje mojstrovine in vedno bolje razumeli Njegov veličasten odrešenjski načrt ter svoje mesto v tem načrtu. Zvesti njegovim zapovedim in spoštljivi do njegovega odrešenjskega načrta moremo skupaj graditi svet, v katerem zveni tolažljiva melodija vzvišene simfonije ljubezni. Sam Božji Duh naj nas napravi za uglašena glasbila in za odgovorne sodelavce, razlagalce in pričevalce Božje dobrote, Božjega usmiljenja in Kristusove ljudomilosti v sedanjem času.
(nagovor upokojenega koprskega škofa msgr. Metoda Piriha)
Izdelava prvih poznanih orgel sega v leto 246. pred našim štetjem , ko jih je izdelal Ksentibos in to v Aleksandriji. Zračni tlak je uravnavala voda, zato v zimskem času niso bile uporabne. Kljub številnim izboljšavam in različnim principom orgelskega delovanja, je osnovni princip povezave med rezervoarjem s stisnjenim zrakom in piščalmi ostal enak, do današnjih dni.
Goriški grof Matija Turn je dal zgraditi kapelo na Kostanjevici let 1623. in kar 178 let je moralo miniti, preden je Pietro Bossi v njej postavil prve orgle. Po dobrih 90. letih so bile prodane v furlanski Chiopris, nadomestne orgle pa je povsem novih podatkih ( te bo potrebno datumsko preveriti in potrditi zanesljivost virov), izdelal mojster Zupan. To so bile prve pnevmatske orgle pri nas, žal pa so bile povsem uničene v prvi svetovni vojni.
Sledila so zelo dinamična leta izmenjave redovnikov na Kostanjevici, med drugim tudi naselitev frančiškanov iz Gorice, ki so do leta 1929. pozidali ruševine in je nastal objekt, ki ga poznamo sedaj.
V letu 1928. je goriški mojster Ivan Kacin postavil obstoječi inštrument, ki se je prvič oglasil na veliko noč, trenutno pa nima prvotne oblike, kar zadeva orgelsko omaro, saj ga je že leta 1933. predelal mojster Valiček. Ni verodostojnih podatkov zakaj !
Po letu 1947., ko je samostan in cerkev prevzel p. Otmar Vostner, je za orgle skrbel mojster Jenko, specialist za pnevmatiko, na osnovi katere deluje tudi naš inštrument. Zob časa, predvsem pa za orgle neugodni vremenski vplivi, so orgelsko drobovje začeli neusmiljeno načenjati in naraščali sta zahtevnost ter pogostost popravil.
Najhujši udarec je prizadejal orglam potres, leta 1976. Uničenih je bilo več piščali, delno poškodovana sta bila orgelska omara in igralnik, notranjost orgelske omare pa zasuta z odpadlim materialom s stropa cerkvene ladje. S pokojnim očetom sva po najboljših močeh zaščitila vrh orgelske omare s pregibno leseno ploščo in preostale dele z dvojnim polivinilom, vendar je pri popravilu stropa znova prišlo do ponovnih poškodb. Po končani obnovi cerkve in samostana, jih je temeljito obnovil mojster Jenko.
Po zaprtju Jenkove delavnice so za orgle občasno in kasneje tudi bolj redno skrbeli različni mojstri, pred lanskih generalnim popravilom mojster Tomaž Močnik, ki me je seznanil in podučil o nekaterih prvinah vzdrževanja , tako da sem lahko sam odpravil manjše pomanjkljivosti do takšne mere, da je bil inštrument še dovolj dostojen za liturgično uporabo.
Po prihodu p. Nika na Kapelo, za katerega vemo, da si ne da miru in da za seboj vedno pušča bogate in prepoznavne sadove svojih neskončnih idej in naporov, je bila sprejeta odločitev o generalnem popravilu orgel. V projekt je bil povabljen mojster Marijan Bukovšek, za katerega lahko povem, da je bil tesen sodelavec mojstra Jenka, od leta 1970. , do zaprtja delavnice leta 1998. , ko je stopil na samostojno pot in je trenutno »številka 1« na področju poznavanja pnevmatskih orgel v naši domovini.
V veliko veselje mi je bilo, da sem lahko po svojih močeh prisostvoval pri njegovem delu na našem koru, sicer pa je bila večina popravil opravljenih v njegovi delavnici. Navdušile so me njegova ljubezen in spoštljivost do inštrumenta, neomajna vztrajnost, ko se je delo ustavilo zaradi problemov, širokost, iz katere je vedno znal potegniti pravo rešitev in nenazadnje poudarjanje odgovornosti vseh, ki inštrument uporabljamo: »naj po njem ne tolčemo«, pravi, »ampak s pravo igralno tehniko ohranjajmo njegovo kondicijo….«
Ni šlo brez zapletov in inštrument je po končanih deli nekajkrat zatajil in se uprl spremembam. Mojster Marijan je zmogel pot do rešitve iz prav vseh zagat.
Prav je da veste, s čim vse se je v par mesecih dela soočil:
- očistil je orgelsko omaro, polno peska, kamenja ter prahu, odstranil je vse piščali,
- razstavil je vse orgelske dele, na katerih so se nahajali povsem prepereli mešički,
- zamenjal je tesnila na sapnicah in odpravil pomanjkljivosti na pripadajočih delih,
- na igralniku je obnovil obe manualni klaviaturi in pedalno, zamenjal je napise registrov in vseh 326 dotrajanih membran,
- na novo je prebarval vse prospektne piščali, to so vse kovinske na pročelju orgelske omare,
- orgle je temeljito uglasil in jih pripravil za ponovno uporabo, pa so malce ponagajale in mojster je ugotovil, da potrebujejo dodatna pljuča ter v orgelsko omaro postavil na novo izdelan rezervoar stisnjenega zraka, ali po domače: dodatni meh. Kasneje je moral zamenjati še serijo mešičkov v igralniku z večjimi.
Naše orgle so po dispoziciji – torej po vrsti in številu registrov romantično zasnovane in med manjšimi. Po opravljenem popravilu opažam, da so pridobile na zvokovni liričnosti, umirjenejšem in stabilnejšem zvoku ter intonančni zanesljivosti, zlasti pri uporabi polne registrske moči.
Za konec še kratka misel… Ko razmišljam o cerkveni glasbi, imam poleg orgel vedno v mislih tudi petje. Verniki smo tisti, ki smo najodgovornejši za bogatitev liturgičnega dogajanja, orgle so nam zgolj v pomoč. Zato naj nam bo današnje slavje spodbuda, da v bodoče še bolj odpremo svoja grla in se tako tudi z navdušenim petjem povežemo z orgelskimi glasovi, predvsem pa med seboj: v živahnejšo in bolj sodelujočo župnijsko skupnost.
Peter Pirih