Grobnica na Kostanjevici hrani posmrtne ostanke zadnjih članov francoske kraljeve rodbine Burbonov. Karel X., ki je zasedel prestol kot tretji izmed bratov leta 1824 (po smrti Ludvika XVIII.), je s svojim načinom vladanja, zaradi česar je prihajal v čedalje večja nasprotja s parlamentom, leta 1830 sprožil tako imenovano julijsko revolucijo. Kralj je moral zapustiti prestol in skupaj z družino tudi Francijo. Najprej so odšli na Škotsko, v Edinburg, potem v Prago, leta 1836 pa so prišli v Gorico kot gostje grofov Coroninijev. Razlog, da so izbrali Gorico, je bil verjetno milo goriško podnebje, pa tudi strah Karla X., da bi zbolel za kolero, ki je takrat razsajala po Evropi, v Gorici pa je ni bilo.
Sedemnajst dni po prihodu v Gorico pa je devetinsedemdesetletni Karel X. umrl prav za kolero, kot edina žrtev epidemije tistega časa v Gorici. Ko je bolan ležal in umiral, je skozi okno svoje sobe gledal na Kostanjevico. Izrazil je željo, da bi ga pokopali v tej samostanski cerkvici. Tako je Kostanjevica postala »Mali St. Denis«, saj vsi francoski kralji, razen treh, počivajo v baziliki St. Denis severno od Pariza. Karel X. je torej edini francoski kralj, ki je pokopan zunaj Francije, in edini kralj, ki je pokopan v Sloveniji.
Ob zadnjem kralju Francije, simbolu slave in moči te kraljevske dinastije, so želeli biti pokopani tudi drugi člani te družine. Tako so v kripti na Kostanjevici pokopani zadnji potomci francoske veje Burbonov.
V isto grobnico kot Karla X. so po smrti leta 1844 položili njegovega najstarejšega sina, ki bi vladal kot Ludvik XIX., vojvoda Angulêmski. Po večletnem bolehanju je umrl v Gorici v palači grofov Strassoldo.
Marija Terezija Šarlota, vojvodinja Angulêmska (1778–1851), žena in sestrična Ludvika XIX., je umrla sedem let za svojim možem na gradu Frohsdorf južno od Dunaja. Bila je hči Ludvika XVI. in Marije Antoinette, hčere avstrijske cesarice Marije Terezije.
Njun nečak, sin Karla Ferdinanda in vnuk Karla X., zadnji član družine Burbonov, ki bi zasedal francoski kraljevski prestol, bi vladal kot Henrik V., grof Chambordski. V pregnanstvu je živel skupaj s kraljevo družino, pozneje pa se je za stalno naselil v Frohsdorfu (kjer je leta 1883 tudi umrl), od koder je le čez zimo hodil v Benetke in v Gorico. Pokopali so ga na Kostanjevici.
Tudi njegova žena Marija Terezija Beatrika Kajetana, nadvojvodinja Avstrijsko-Estenska, ki je umrla leta 1886 v palači Lantieri v Gorici, je našla svoje zadnje počivališče tukaj. Po moževem naročilu je pod prezbiterijem uredila kripto, kot je urejena še danes.
Na Kostanjevico pa so iz Benetk, kjer je umrla, pripeljali tudi sestro Henrika V., Luizo Marijo Terezijo, vojvodinjo Parmsko, ki je po smrti svojega moža Karla III., vojvode Parmskega, vladala kot regentinja namesto mladoletnega sina. Umrla je leta 1864 in je želela počivati skupaj s člani svoje družine.
V niši pred grobnico Burbonov je pokopan Pierre Louis Jean Casimir (1771–1839), vojvoda Blakaški, markiz Aulpski. Bil je dvorni minister Karla X. in mu je sledil v pregnanstvo. Na smrtni postelji je svoji ženi in sinovom zaupal željo, da bi bil rad pokopan blizu svojega kralja, kateremu je bil zvesto vdan. V znamenje hvaležnosti za njegovo služenje so ga po smrti na Dunaju pokopali na Kostanjevici.
Potem ko so umrli, so jih pokopali v obstoječe grobnice, kjer so našli prostor. Zadnja umrla, Marija Terezija Beatrika Kajetana, pa je izpolnila željo svojega moža Henrika V.: kostanjeviško kraljevo grobišče so namreč preuredili tako, da počivajo vsi zadnji člani dinastije v eni kripti. Napravili so stopnice v grobnico in velik hodnik; krste so premestili iz začasnih grobnic grofov Thurn in grofov Neuhaus. Pod sredino cerkve so odprli prehod h kripti, ki se nahaja pod daritvenim oltarjem, izdelani pa so bili sarkofagi iz kraškega marmorja.
Goriški kamnosek Anton Ušaj je izklesal kamnite sarkofage, v katere so položili svinčene krste, v katerih so bila nepredušno zaprta balzamirana trupla pokojnih Burbonov. V sarkofagu Karla X. je tudi posebna žara, v kateri je njegovo srce. Luizo Marijo Terezijo so pustili v bronasti krsti, v kateri so jo pripeljali iz Benetk. Ker bi bil Henrik V. zadnji član njihove družine, ki bi zasedal francoski kraljevski prestol (bil je zadnji naslovni kralj Francije), so mu na sarkofag pod steklen pokrov položili simbolno pozlačeno krono, ki pa je med prvo svetovno vojno, ko so prišli na Kostanjevico italijanski vojaki, izginila.
17. novembra 1917 sta od Italijanov porušeno Gorico in Kostanjevico obiskala avstrijski cesar Karel I. in njegova žena Cita, vnukinja Luize Marije Terezije. Ko so videli stanje na Kostanjevici, je cesarica Cita poskrbela, da so posmrtne ostanke Burbonov skupaj s sarkofagi dvignili iz kripte in jih prepeljali v grobnico karmeličanskega samostana v Döblingu na Dunaju. 1. oktobra 1932 so sarkofage s posmrtnimi ostanki po železnici pripeljali nazaj na takratni Svetogorski kolodvor (današnja novogoriška železniška postaja) in od tam na Kostanjevico. Skozi odprtino v tlaku prezbiterija so jih spustili v kripto, v kripti pozidali strop in v tlak v prezbiteriju položili preprosto ploščo iz črnega marmorja, na kateri je napis REQVIES BORBONVM – in od takrat tam počivajo v miru.
Na povezavi si lahko ogledate oddajo Goriški sprehodi: Grob zadnjega francoskega kralja v režiji Blaža Kosovela in produkciji GOTV.
https://www.youtube.com/watch?
