»Iznajdba tiska je največji dogodek v svetovni zgodovini,« pravi Victor Hugo, zato so knjige, ki so bile natisnjene v prvih petdesetih letih tiskarstva, do vključno leta 1500, še posebej dragocene.
Gre za razmnoževanje knjig s pomočjo premakljivih kovinskih črk, ki se je hitro izpopolnjevalo in se širilo po vsem takratnem zahodnem omikanem svetu. Gutenberg je izdal leta 1451 najprej Donatovo slovnico, od katere sta se ohranila samo dva lista. Pozneje je izdal nekaj čez dvajset manjših del in šele potem je začel tiskati svoje Sveto pismo, ki je imelo 881 listov s po 36 vrsticami na vsaki strani. Material, na katerem so se tiskale inkunabule, je bil na začetku pergament in papir, pozneje pa le papir. Inicialk (večjih začetnih črk v nekaterih odstavkih) niso tiskali, ampak so jih naknadno zrisali v barvah in v zlatu z roko. Prvotne knjige nimajo označenih strani, manjkajo tudi naslovni listi.
Beseda inkunabula (prvotisk) izhaja iz latinščine in pomeni povoj, plenice, zibelko, v prenesenem pomenu pa rojstvo, rojstni kraj ali izvor. Označuje knjige, ki so bile natisnjene v Evropi pred letom 1501. To letnico si je avtor prvega seznama inkunabul izbral zato, ker se mu je prelomnica med dvema stoletjema zdela primerna za kronološko zarezo. Za njim jo je sprejela večina bibliografov in velja še danes.
Ocenjujejo, da je v drugi polovici 15. stoletja izšlo okoli 40 tisoč različnih tiskov v 10 milijonih primerkov, ki jih je poslalo v svet nekaj manj kot tristo različnih tiskarn. Tiskarske delavnice (oficine) so bile običajno v mestnih središčih, v katerih so se zbirali filologi, znanstveniki, kleriki, pravniki, plemiči in drugi. V knjigah so večinoma tiskali spise antičnih in srednjeveških avtorjev, dela, ki so jih prej razmnoževali le s prepisovanjem in so bila zato le v redkih rokopisih dostopna majhnemu številu bralcev. Ko so knjige postajale cenejše, so se začela pojavljati tudi dela v jezikih posameznih narodov in prevodi latinskih del vanje.
Najboljši popis inkunabul imajo v Nemčiji (Gesamtkatalog der Wiegendrucke), ki se še vedno dopolnjuje v Državni knjižnici v Berlinu (Staatsbibliothek zu Berlin). Britanska knjižnica (The British Library) pa je sestavila katalog inkunabul, ki vsebuje tudi popis krajev po svetu, v katerih se te nahajajo.
Med bisere samostanske knjižnice na Kostanjevici tako spadajo tudi inkunabule ali prvotiski. Knjižnica jih danes hrani 30, s čimer se uvršča v Sloveniji na peto mesto med kulturnimi ustanovami po številu inkunabul (po Gspan-Badalićevem seznamu iz leta 1957). Najstarejša med njimi in hkrati najstarejša knjiga v naši knjižnici je iz leta 1476.