Predragi!
Ko sem pred dvema letoma prišel k vam iz Ljubljane, ste me sprejeli najlepše možno: z nasmehom, odprtostjo in ljubeznijo. Zato vam tole pišem s posebno težkim srcem. Po svoje bi si želel, da bi vse skupaj pozabil in bi mirno naprej živeli zgodbo, ki smo jo tako lepo tukaj zastavili. A vendar je še močnejša v meni ne samo neka druga želja, ampak tudi neka druga odločitev. Zato vam želim tole napisati.
Te dni odhajam v “eksklavstracijo” - to pomeni čas bivanja izven samostana, ko bom (umaknjen od duhovniškega dela in redovniškega življenja) lahko v miru razmislil o svoji nadaljnji poti. Po kar precej razmišljanja in tudi s pomočjo duhovnega spremljanja sem prišel do zaključka, da je tako prav in dobro. Nočem, da bi to moje dejanje pomenilo, da se ne poznamo več; prepričan sem celo, da če smo zares Kristusovi, to ne bi smelo bistveno spremeniti naših odnosov. Najprej smo bratje in sestre, eden drugemu podoba Jezusa - šele potem sem tudi “pater”, oskrbnik božje črede. In naša skupna naloga je, da gradimo njegovo Cerkev - da v tem svetu s svojo ljubeznijo in svojim vsakdanjim trudom uveljavljamo božje Kraljestvo. Vsak po svoje, vsak po svojih močeh in na svojem mestu. Opravičujem se vam, če v času svojega “iskanja” kdaj nisem bil dovolj dejaven, odziven in ustvarjalen. Trudil sem se, da moje dileme ne bi vplivale na kvaliteto mojega dela - a vem, da so, in da ste to začutili. Videl pa sem tudi, da sem, ko sem si dovolil iti do svojega srca, kar naenkrat osvobojen in sproščen lahko zadihal na celem kupu področij, celo v marsikateri “patrovski” zadevi. Naj vas moja odločitev ne pohujša, in ne jemljite je kot moj poraz. Trdno ostajam povezan z Jezusom, naj tudi v vas raste ta povezanost. Skupaj iščemo poti, kako s tem, kar smo - v svoji slabotnosti in svoji moči, svojih grehih in svoji ljubezni - vsak dan radostno in pogumno hoditi za njim.
mir+dobro
Jernej