Pater Stanislav Škrabec tako in drugače
Razstava predstavlja p. Stanislava Škrabca v štirih vlogah, ki jih je spretno prepletal skozi svoje življenje. Spoznamo ga kot duhovnika, jezikoslovca, učitelja in vrtnarja. Posebej je predstavljeno tudi jezikoslovje – veda, ki ni ravno popularna, a vedno prisotna in potrebna.
V vitrinah je postavljeno Škrabčevo zbrano delo in nekaj publikacij o njem.
Razstavo dopolnjujejo še slike na temo p. Stanislav Škrabec, ki so jih naslikali dijaki Biotehniške šole (ŠCNG).
Razstavo so pripravile:
Vse prav lepo pozdravljam. Svoje razmišljanje začenjam z besedo
ZAKLÀD.
Beseda »zaklad«. To je samostalnik, moškega spola v ednini. Če besedo črkujem, zveni to tako: Z-A-K-L-A-D. To je 5 glasov, 2 samoglasnika »A«, 4 soglasniki, če sem bolj natančna, so to: 1 zvočnik (L), 3 nezvočniki (Z, D, K). Ti glasovi so povezani v besedo z naglasom na zadnjem zlogu, naglas je kratek, označen s krativcem. Zdaj bi lahko govorila še o izvoru in pomenu besede, pa o tej besedi v drugih jezikih … a naj bo dovolj tega jezikoslovnega razpredanja. Naj bo to le za pokušino.
Naj ponovim: ZAKLÀD.
Verjetno se strinjate z mano, da nam ta beseda prikliče pred oči podobo bogastva in sreče. Ja, zaklad. Pa se zavedate, da ima vsak izmed nas zaklad in ga vedno nosi s seboj? Ta zaklad je materinščina - jezik, ki smo ga srkali od najnežnejših let naprej, je jezik, v katerem mislimo, ga govorimo, pojemo, molimo, izražamo svoja čustva, pletemo odnose. In za Slovence je ta zaklad slovenščina.
P. Stanislav Škrabec je nekoč zapisal: »Naš slovenski jezik je največji zaklad.« V slovenščino je bil zaljubljen. In če si v nekoga zaljubljen, si ga želiš spoznati, ga razumeti, o njem razmišljati … Na ta način se ta ljubezen veča, se poglablja, zori. Prav s tako ljubeznijo se je omenjeni pater loteval preučevanja slovenščine.
Dovolite mi, da samo na kratko preletim življenje p. Škrabca.
Rodil se je leta 1844 na Dolenjskem, v Hrovači pri Ribnici. Kot 6-letni fantič je začel obiskovati ljudsko šolo v Ribnici (primer učilnice iz take šole, lahko vidimo na razstavi). Škrabec je nato nadaljeval šolanje na gimnaziji v Ljubljani. Po maturi pa je vstopil k frančiškanom. Noviciat je preživel na Trsatu pri Reki. Sledil je študij teologije, posvečen je bil v duhovnika in dobil prvo službo, postal je učitelj pripravnik na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. Poučeval je jezike. V tem času je napisal pomembno razpravo o slovenskih glasovih. Nato je v Gradcu študiral slovenščino in jezikoslovje. Študij je uspešno zaključil in postal učitelj na interni kostanjeviški frančiškanski gimnaziji, na njej so se šolali bodoči duhovniki in redovniki.
Na Kostanjevici je p. Stanislav ostal kar 42 let. Po svetu ni hodil prav veliko, lahko bi rekli kar, da je svet prišel k njemu. Obiskovali so ga pomembni jezikoslovci, duhovniki, profesorji, veljaki tedanjega časa, dopisoval si je z njimi, si izmenjeval knjige in mnenja … O jeziku je veliko pisal, ker pa nobena založba ni hotela objaviti njegovih razprav, jih je začel izdajati kar na platnicah verskega časopisa. Poleg jezikoslovja se je ukvarjal tudi s cvetjem, posebej so mu bile všeč gladiole, lahko rečemo, da jih je prav on prinesel na Slovensko. Ko se je začela soška fronta, je pater moral zapustiti sončno Goriško in bežati v Ljubljano. Zapustil je knjige, cvetlični vrt, svojo samostansko celico. Težka je bila ta ločitev. V Ljubljani je živel še tri leta, a je vidno pešal in nato tik pred koncem 1. svetovne vojne umrl.
P. Stanislav Škrabec je svojo življenjsko pot sklenil pred 100 leti, toda njegov duh je še vedno z nami, letos še prav posebej v vseh prireditvah Škrabčevega leta. V ta okvir sodi tudi razstava, ki sem jo pripravila skupaj z oblikovalkama.
Razstava z naslovom Pater Stanislav Škrabec tako in drugače ima 3 dele: panoji, vitrine in slike dijakov. Najpomembnejši so razstavni panoji; na šestih panojih je najprej predstavljeno Škrabčevo življenje in delo, nato pa na 2 panojih še jezikoslovje in pomembni slovenski jezikoslovci. V vitrine sem dodala Škrabčevo zbrano delo in nekaj drugih publikacij o njem, razstavljeni pa so tudi likovni izdelki dijakov Biotehniške šole in Šempetra. Dokazali so, da je lahko p. Stanislav Škrabec tudi tema likovnega izdelka.
Razstava je nastajala pol leta. Ob tem so mi bile v pomoč moje službene kolegice, moji domači, prijatelji, predvsem pa različni strokovnjaki. Vsem sodelujočim sem hvaležna, da so dodali svoj delček v to razstavo. Ko sem sestavila besedilo in izbrala fotografije, sem oboje prepustila odličnima oblikovalkama. Njuno delo je pravzaprav enakovredno mojemu, saj so besede in podobe zaživele v skrbno načrtovani grafični podobi.
Razstavo bi lahko označili kot poljudno. Primerna je za širšo publiko, predvsem pa za mlade. Razstavni panoji so prenosljivi in načrtujemo, da bo razstava v prihodnjih mesecih obiskala čim več šol in drugih institucij.
Upam, da nam je uspelo pripravili razstavo, ki bo obiskovalcu približala p. Stanislava Škrabca tako in drugače, predvsem pa želim, da bi se vsak obiskovalec zavedal, kako lep jezik imamo. Čuvajmo ga kot dragocen zaklad!
Vasilija Rupnik, dipl. bibl. in prof. sl. j.
Šola v času Avstro-Ogrske
Razstavljeni eksponati so del stalne razstave Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja (do 1991) Slovenskega šolskega muzeja iz Ljubljane, ki skozi zgodovinska obdobja predstavlja razvoj šolstva na Slovenskem do leta 1991. Šolstvo kot del kulturnega razvoja je prikazano z literaturo, maketami, zemljevidi, preglednicami in učnimi pripomočki. Pred vami je učilnica, v kakršno so hodili otroci v času Avstro-Ogrske. V učilnici je kateder, šolski klopi, slika cesarja Franca Jožefa, križ, učitelj, učiteljica, nadzornik in župnik v oblačilih, kakršna so bila takrat. Za trenutek se lahko preselite v »cesarske čase« in primerjate učilnico in pouk z današnjim.
Moje prvo berilo: (dom – družina, okolje in prijatelji; domovina)
V počastitev spomina na stoto obletnico smrti slovenskega jezikoslovca Stanislava Škrabca smo na Osnovni šoli Ivana Roba Šempeter pri Gorici v sodelovanju z Zavodom za šolstvo objavili literarni natečaj z naslovom Moje prvo berilo: (dom – družina, okolje in prijatelji; domovina). Sodelovalo je 105 učencev različnih osnovnih šol.
Nagrajenci literarnega natečaja so dokazali svojo ustvarjalno in svobodno naravo pisanja. Izrazili so odgovornost, ljubezen in željo po spoznavanju, raziskovanju in učenju slovenskega jezika.
Ponosni in veseli smo, da so z lastnimi besedami osvetlili in izpolnili delo Stanislava Škrabca ter s tem obudili zavest o svoji narodni identiteti.
Vodja natečaja: Tadeja Karl
Povezava na najavo dogodka v Goriški knjižnici Franceta Bevka
