V torek, 29. oktobra, je v 89. letu starosti umrl Marijan Brecelj, zvest in predan Kapelčan, kulturnik, besedni ustvarjalec in izobraženec v žlahtnem pomenu besede. Bil je eden zadnjih goriških enciklopedistov, saj je živel od knjig, za knjige in sredi knjig, velik poznavalec teologije, predvsem pa zavezan slovenstvu in rodni Goriški.
Po njegovi zaslugi je zaživela Škrabčeva knjižnica na Kostanjevici, za katero je več kot 50 let skrbel in jo strokovno spremljal. Njegova velika želja, da bi bile vse knjige v knjižnici katalogizirane, se je z njegovo pomočjo uresničevala skozi celo desetletje, potem ko je bila knjižnica leta 1998 na novo opremljena.
Za svojo strokovno skrb za knjižnico in za objavljanje člankov in posebne knjižice o Kostanjevici, je postal posinovljenec Frančiškanske province Sv. Križa.
Svojcem izražamo sožalje, g. Marijanu pa želimo, naj mu sveti večna Luč!
Pogreb je bil v ponedeljek, 4. novembra, ob 15. uri s sveto mašo na Kostanjevici v Novi Gorici.
+ MARIJAN BRECELJ
Sveti Frančišek Asiški je napisal Hvalnico stvarstva, ki ji je proti koncu svojega življenja dodal še eno kitico: »Hvaljen moj Gospod, v naši sestri smrti«. S temi besedami sveti Frančišek pove, kakšna bo večnost: ena sama pesem bo, veselje, nikoli do konca izpovedana ljubezen. Gledal bo Boga iz oči v oči. Nobena stvar ne bo meglila tega pogleda: ne žalost, ne bolečina, niti smrt.
Predstavljam si, da je s tako vero in vdanostjo stopil pred Boga pokojni Marijan Brecelj od katerega se danes poslavljamo. Pred Očeta ni prišel praznih rok. Poskušal bom ujeti v besede vsaj delček tega kar mu je bilo sveto, kar je ustvaril in kar je kot zaklad prinesel pred Boga.
Župljani Kapele so Marijana poznali kot zvestega in predanega člana njihove skupnosti. Z ženo Marjetico nista zamudila nobene jutranje delavniške maše. Običajno sta prihajala peš, ko pa so se noge utrudile in zdravje tega ni več dopuščalo, pa je bil Marijan voznik, ki je neštetokrat še koga na poti pobral in ga pripeljal na Kapelo. Ko je Marjetica odšla k Bogu, je Marijan na Kostanjevico prihajal sam.
Bil je tih, neopazen, z neštetimi talenti, ki jih ni zakopal ampak izdatno množil. Svojega znanja ni ljubosumno čuval. V časih, ki niso bili naklonjeni Cerkvi, Marijan ni skril svoje vere in svojega prepričanja ni zatajil.
Ljubezen do svoje družine, vera in kulturno ustvarjanje so bili stebri, ob katerih je Marijan uresničeval svoje poslanstvo. Živel je od knjig, za knjige in sredi knjig, bil je velik poznavalec teologije, predvsem pa zavezan slovenstvu. Bil je pesnik, urednik, prevajalec, pisec slovarjev in leksikonov. Bil je avtor bibliografij in biografij primorskih osebnosti. Blizu mu je bila likovna umetnost, pravi izvedenec pa je bil za ex -librise. S svojim delom je vedno znova dokazoval, da je kultura trden most med ljudmi.
Marijan je svojo veliko ljubezen do pisane besede in kulturne dediščine uresničeval tudi na Kostanjevici, v Škrabčevi knjižnici. Zanjo je več kot 50 let skrbel in jo strokovno spremljal. Nikoli mu ni bilo odveč priti na pomoč. Bil je praktično edini, ki je vsebino knjižnice poznal do obisti. Imel je odgovore na vsa vprašanja.
Ko je bila Škrabčeva knjižnica leta 1998 na novo opremljena, se je začela uresničevati njegova velika želja, da bi bile vse knjige v knjižnici katalogizirane. Tako bi vsi vedeli in se zavedali, kakšno bogastvo skrivajo samostanski zidovi. Več kot desetletje je bil neutrudni in čudovit mentor sodelavcem, ki so pomagali zapisovati knjige. Vsake katalogizirane knjige je bil zelo vesel.
Marijan je bil enkraten sogovornik. Bil je čuteč, pozoren, nevsiljiv, vedno pripravljen pomagati na kakršen koli način, skromen, darežljiv, sočuten, občutljiv za človeško stisko. Ustvarjalen. Bil je mož, preizkušen v trpljenju, kar se med drugim lahko razbere iz njegovih pesmi.
Nekaj izjemnega je bila njegova ljubezen do besede pisane z malo in veliko začetnico. Ko je spoznaval skrivnosti črk, si Marijan ni mislil, da mu bodo kasneje tako silovito razodele skrivnost Boga. Spoznaval je, da je v Božji besedi vsebovana sila in moč, zato je postala njegova opora in njegov temelj. Z vso dušo, z vsem srcem in vsem mišljenjem je okušal resnico, ki jo je apostol Pavel zapisal v pismu Hebrejcem: »Živa je namreč Božja beseda in učinkovita« (Heb 4,12), »dvigniti vas more in vam dati delež med vsemi svetimi« (Apd 20,32; prim. 1 Tes 2,13). Marijan je bil pričevalec Božje besede na način sv. Frančiška Asiškega, ki je naročil svojim bratom: »Venomer oznanjaj evangelij in ko je potrebno, uporabi besede!«
Zaradi Marijanovih zaslug in duhovne bližine s Frančiškovimi brati na Kostanjevici smo ga sprejeli med posinovljence naše slovenske Frančiškanske province Sv. Križa. Marijan se ni Bogu zaobljubil z redovnimi obljubami, kot to naredimo frančiškani, a je vseeno živel Frančiškovo duhovnost. Sveti Frančišek je molil: »Gospod, naredi me za orodje svojega miru!« Postal je čisti prevodnik Božjega miru, ker je k ljudem prihajal kot brat. In kot brat, ki prinaša mir in dobro, je k ljudem prihajal tudi pokojni Marijan. V medsebojnih odnosih je namesto moči v ospredje postavil ljubezen, namesto napuha ponižnost, namesto ugleda služenje. Marjanov topel človeški odnos do ljudi je dokaz, da je šlo Kristusovo vstajenje skozi njega. Njegov zgled nas uči živeti vstajenje. Živeti vstajenje, pomeni zaupati Gospodu, da lahko iz bornega kupčka moje resničnosti izvabi nebeški dragulj. Kot pokojni Marjan tudi mi zapečatimo Jezusovo vstajenje v svojega duha in v vse svoje bitje. Poganjajmo svojega duha v višine, da nam zaradi medlosti vsakdana pečat ne bo zbledel! Ne glejmo skozi meglo navajenosti na Vstalega. Kot pokojni Marijan glejmo nanj z očmi jasne vere, da nas bo lahko blagoslovil s svetlobo od znotraj in od zunaj, da bo zasijal v naših življenjih in nam okrepil dušo.
Kdo je sedaj Marijan Brecelj? »V nebesih so enaki angelom in so božji otroci.« To je bil Jezusov odgovor, ko so ga apostoli vprašali kako je z umrlimi. Tako si lahko predstavljamo tudi pokojnega Marijana: pred Bogom stoji kot angel nedolžnih rok in čistega srca. Vse kar je imel rad tukaj, ima rad tam. Odšel je v polnost življenja. Neizmerno hvaležen je, da nebesa niso dolgočasna, ker ni maral dolgčasa, ampak so eno samo presenečenje ljubezni in novih spoznanj.
Z očmi polnimi svetlobe govori v naše oči polne žalosti: ne žalujte! Ni razloga za žalovanje, kajti nad menoj so se uresničili evangeljski blagri. Ne žalujte, moje roke se še vedno razdajajo preko vaših, moje srce še vedno utripa v vaših prsih. Vsakič, ko boste molili zame, se vas bom dotaknil z vsem kar sem vam pomenil. V vsaki molitvi vam bom govoril: "Živite tako, da se naše poti spet snidejo in da se bomo nekoč vsi v Božjem objemu veselili večnosti!"
Gospod, verujemo, da ti je bila svetloba življenja pokojnega Marijana prijetna in da se je ob njegovi smrti prelila v nebeško svetlobo. Verujemo, da je njene pramene našla zvezda danica, ki nikoli ne zaide. Verujemo, da si mu z vsemi svetniki v nebesih prišel nasproti, ker je vztrajal v veri in hodil skozi življenje kot otrok luči.
Vsem domačim, drugim sorodnikom in vsem, ki ste spoštovali in imeli radi pokojnega Marijana Breclja, v imenu Slovenske frančiškanske province Svetega Križa izrekam iskreno sožalje.
Dragi Marijan, Bogu hvala za dar tvojega življenja. Počivaj v miru!
(Nagovor provincialnega ministra Slovenske province Svetega Križa, p. Marjana Čudna pri pogrebni sveti maši)
Spoštovani in dragi g. Marijan Brecelj,
“Ti, ki jih imamo radi, toda smo jih izgubili, niso več tam, kjer so bili, marveč zmeraj povsod tam, kjer smo mi,” je zapisal sv. Avguštin, in pri Goriški Mohorjevi družbi v to trdno verujemo, zato se Vam iz vsega srca zahvaljujemo za vso vašo ustvarjalnost, znanje in moči, ki ste jih nesebično poklonili naši Goriški Mohorjevi družbi.
Enciklopedično razgledan in vsestransko ustvarjalen ste si za svoj raziskovalni prostor izbrali rodno Primorsko v širšem pomenu te besede, vedno pa ste izkazovali posebno skrb in pozornost našemu zamejstvu, še posebej naši Goriški Mohorjevi družbi. Res številne so knjižne izdaje, pri katerih ste sodelovali, jih urejali, jih predlagali. Naj med tolikimi omenim vsaj Izbrane pesmi Ljubke Šorli leta 1973, saj ste s to zbirko poezij prvi celostno predstavili delo in pomen Ljubke Šorli za ves slovenski prostor. S svojimi predlogi ste močno dvignili kakovost naših knjižnih izdaj, zlasti z Vašo epohalno zamislijo in uresničitvijo Primorskega slovenskega biografskega leksikona leta 1974. Grandiozen projekt – ga je imenoval dr. Kajetan Gantar v pismu februarja 1975. Vaš projekt, g. Marijan, od začetnega obširnega geslovnika do ureditve 6 snopičev in skoraj 400 gesel. Spočetka ste tudi vso fazo tiskanja opravljali sami, od branja korekturnih stolpcev, ustranjevanja strani do branja korektur v straneh. Takrat je bil tisk še v svincu.
Vsi tisti Mohorjani, ki nam je bilo dano, da smo Vas pobliže spoznali in Vašo osebnost in delo doživljali v najbolj neposredenem pomenu te besede, Vam izražamo svojo globoko hvaležnost, svoje priznanje in svoj dolg za vse tisto, kar ste za nas storili in kar ste nam tudi trajno zapustili.
Dragi Marijan, bedite nad našim delom.
Na Kostanjevici, 4. novembra 2019 (spregovorila Marija Češčut v imenu Mohorjeve družbe iz Gorice)
Spoštovani
svojci - hčerki, sinova, vnukinje in vnuki ter ostali družinski člani, spoštovani zbrani.
Dovolite mi, da v imenu kolektiva Goriške knjižnice Franceta Bevka spregovorim nekaj besed o nekdanjem sodelavcu, kulturniku in bibliotekarju Marijanu Breclju.
Nemogoče je v nekaj minutah opisati vse, kar nam je Marijan Brecelj s svetlim zgledom kot knjižničar predal, in vse, kar nam je kot neutrudni zapisovalec in zbiratelj zapustil.
Že kot dijak je bil aktiven v goriškem in novogoriškem kulturnem življenju, objavljal je v revijah in urednikoval glasilo Šestošolec. Leta 1954, pri 23ih letih, se je zaposlil v Študijski knjižnici v Novi Gorici, današnji Goriški knjižnici. Bil je prvi strokovni delavec knjižnice in kasneje dolgoletni vodja študijskega oddelka. Leta 1956 se je za nekaj mesecev zaposlil kot ravnatelj takratne Ljudske knjižnice v Kopru, a se je vrnil v novogoriško knjižnico in kot vodja študijskega oddelka tam ostal do leta 1978.
Vse do upokojitve leta 1990 je bil nato zaposlen v knjižnici Goriškega muzeja kot častni bibliotekarski sodelavec. Knjižnicam ni bil predan le službeno. V svojem prostem času je več kot 50 let skrbel za Škrabčevo knjižnico na Kostanjevici v Novi Gorici.
Marijan Brecelj ni bil nikoli direktor Goriške knjižnice, a jo je v vseh letih delovanja v njej poosebljal in bil v slovenski knjižničarski stroki njen najvidnejši predstavnik. Z letom 1960 je pričel objavljati v strokovni reviji Knjižnica in kmalu postal eden od najbolj opaženih avtorjev. Z objavami je predvsem hotel slovenske knjižničarje opozoriti na strokovne prispevke italijanskih kolegov. Že zelo zgodaj, ko je bilo mednarodno povezovanje z zahodom šele v povojih, je začel vzpostavljati stike z državno knjižnico v Gorici. Na podlagi njegovih srečanj z ravnateljem te knjižnice so zrasle večje mednarodne razstave. Med drugim so leta 1965 v Novi Gorici odprli skupno razstavo o sodobni italijanski knjigi, nekaj let kasneje pa v Celovcu razstavo mladinske literature Slovenije, Italije in Avstrije. Poleg mednarodnih razstav je bil pobudnik in avtor večine razstav v Goriški knjižnici.
Brecelj je tudi redno objavljal v strokovni reviji državne knjižnice. Predvsem pa ga ni revijalnega Primorskega tiska, pri katerem ne bi sodeloval kot pisec, urednik ali pobudnik ustanovitve novih knjižnih zbirk.
Z ocenami in recenzijami v časnikih in časopisih je spremljal knjižno produkcijo. Njegova bibliografija iz leta 2003 obsega preko 1150 enot.
Bil je pobudnik in ustanovitelj domoznanstva in posebnih zbirk v Goriški knjižnici. Te so še danes urejene tako, kot si je v začetku zamislil. Rokopisno gradivo, med njimi zapuščina Franceta Bevka, ki jo danes hrani knjižnica, je našlo pot do nje zaradi Brecljevih prizadevanj. Dele zbranega gradiva je kasneje objavil ter opremil z bogatimi opombami. Izdal je tudi Katalog rokopisov Goriške knjižnice Franceta Bevka.
Prevajal je iz italijanskega, slovaškega, češkega, poljskega, furlanskega, angleškega, ruskega in španskega jezika. Bil je eden najpomembnejših slovenskih bibliografov, zlasti osebnih bibliografij. Bil je sodelavec Slovenskega biografskega leksikona in Enciklopedije Slovenije. Z biografskimi gesli je sodeloval pri tujih leksikonih. Bil je glavni pobudnik, član uredniškega odbora in eden najvidnejših ustvarjalcev Primorskega slovenskega biografskega leksikona.
Bil je zunanji odbornik Društva bibliotekarjev Slovenije in od leta 1962 član uredniškega sveta revije Knjižnica. Za svoje delo je že leta 1967 prejel Čopovo diplomo, nagrado Društva bibliotekarjev Slovenije in leta 1978 občinsko Bevkovo nagrado. V lanskem letu je prejel še Goropevškovo nagrado za izjemne zasluge na področju domoznanstva.
Dragi Marijan Brecelj. V imenu vseh zaposlenih v Goriški knjižnici se vam zahvaljujem za vse, kar ste naredili za strokovni razvoj in ugled, ki ga je z vašim delom knjižnica pridobila. Predvsem pa se vam zahvaljujem za vse znanje, ki ste ga zapustili v knjigah in člankih ter v naših glavah in srcih. Verjamemo, da bo vaša zapuščina še naprej navdihovala prihodnje rodove Goriških knjižničarjev in primorskih kulturnikov.
Irena Tul, Goriška knjižnica Franceta Bevka
MARIJAN BRECELJ (1931 - 2019)
V Marijini cerkvi na Kostanjevici v Novi Gorici so se 4. novembra s pogrebno mašo poslovili od zvestega farana, enciklopedista, pesnika in prevajalca Marijana Breclja. Množica v svetišču, na ploščadi pred njim, nad deset duhovnikov pri oltarju … To je dokaz, da so ga mnogi poznali in spoštovali, čeprav je bil po besedah provinciala frančiškanov p. Marjana Čudna tih in neopazen. Imel je nešteto talentov, ki jih ni zakopal, ampak izdatno množil. V časih, ki niso bili naklonjeni Cerkvi, ni skril svoje vere in svojega prepričanja ni zatajil. Ljubezen do svoje družine, vera in kulturno ustvarjanje so bili stebri, ob katerih je uresničeval svoje poslanstvo. Živel je od knjig, za knjige in sredi knjig; bil je velik poznavalec teologije, predvsem pa zavezan slovenstvu in Goriški, je še dejal provincial ob njegovi krsti. Po maši so ga pospremili na pokopališče v Stari Gori.
Njegova zemeljska pot se je začela 1. maja 1931 v Ajdovščini in končala 29. oktobra 2019 v Novi Gorici. Po gimnaziji in šestih semestrih slavistike se je posvetil knjižničarstvu. Tri desetletja je vodil študijski oddelek Goriške knjižnice in bil pozneje zaposlen še v knjižnici Goriškega muzeja. Sočasno se je s posebno ljubeznijo več kot pol stoletja posvečal Škrabčevi knjižnici v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici. Bi je edini, ki jo je poznal do potankosti. In ko je bila na novo opremljena, je dobro desetletje strokovno spremljal tiste, ki so katalogizirali knjige. Napisal je knjižico o Kostanjevici, kamor je redno zahajal k delavniški maši. Tudi duhovno je bil blizu Frančiškovim bratom, ki so ga sprejeli za posinovljenca Slovenske frančiškanske province.
V dijaških letih je začel pisati pesmi in jih objavljal v gimnazijskih glasilih; nekatera med njimi je tudi urejal. Pri Mladiki je leta 1968 izšla njegova pesniška zbirka V času odmaknjena sidrišča. Pisal je tudi prozna besedila, literarnozgodovinske prispevke, ocene … Poskrbel je za izdajo pesniških zbirk Ljubke Šorli in Ludvika Zorzuta ter ju opremil s spremno besedo in opombami. Zbral in uredil je korespondenco Ivana Trinka in Franceta Bevka. Po njegovi zaslugi vemo, da je Bevk v goriškem zaporu napisal knjigo o Asiškemu ubožcu z naslovom Brat Frančišek. Slovenski javnosti je prvi predstavil življenje in delo mučenca Filipa Terčelja. Z Jožkom Kragljem sta napisala knjigi Župnija Budanje in Peter Butkovič Domen.
Marijan Brecelj se je uveljavil tudi na področju bibliografije. Najprej je predstavljal nova knjižna dela in avtorje, sledile so obširne osebne in tematske bibliografije. Sodeloval je pri leksikografskih delih pri nas in na tujem. Bil je pobudnik in zavzet pisec Primorskega Slovenskega biografskega leksikona pri Goriški Mohorjevi; uredil je prve zvezek. Urejal je zbirko Sakralni spomeniki primorske. Prizadeval si je za Slovensko bogoslovno enciklopedijo, pripravil geslovnik in nekatera vzorčna gesla, a ni bilo dovolj sodelavcev in podpore zanjo. Bil je odličen poznavalec ex-librisov. V zadnjih letih je sestavil Brazilsko-slovenski in Furlansko-slovenski slovar.
V času študija je začel prevajati iz italijanščine, pozneje še slovaščine, češčine, španščine, nemščine, angleščine, poljščine, francoščine in srbohrvaščine. Med drugim so v Družini izhajali podlistki povesti oziroma romanov v njegovem prevodu Frančišek je zapustil raj, Nikodemova pisma, Pokopljite me v škornjih, Čenstohovska srečanja …
Po besedah Jožeta Zadravca je bil Marijan Brecelj žlahtno ujet v življenje besed. V Novem glasu pa so o njem zapisali, da je bil eden zadnjih goriških enciklopedistov v pravem pomenu besede.
(Tone Gorjup, Radio Ognjišče, prispevek za Družino)
+ MARIJAN BRECELJ
* 1. maj 1931, Ajdovščina - † 28. oktober 2019, Nova Gorica
V 89. letu je v ponedeljek (28. oktobra 2019) v Novi Gorici umrl Marijan Brecelj, pesnik, prevajalec, urednik, pisec slovarjev, sodelavec Goriške Mohorjeve družbe, življenjepisec številnih znanih primorskih osebnosti, dejaven na področju domoznanstva in kulturne dediščine.
S hvaležnostjo se ga spominjamo tudi na našem uredništvu, saj je za našo založbo (Ognjišče) pripravil dve knjigi - obe sta izšli v zbirki Graditelji slovenskega doma (za katero je dal tudi pobudo). Leta 1992 je v omenjeni zbirki izšla knjižica o Filipu Terčelju - o njegovem življenju in delu z nekaterimi proznimi besedili, pesmimi in vzgojnimi spisi. Leta 2001 pa je izšla v isti zbirki tudi knjiga o duhovniku Petru Butkoviču - Domnu, ki je bil primorski narodni buditelj, pa tudi pesnik, pisatelj, ... likovnik in prvi slovenski ugankar. V osemdesetih je Marijan Brecelj napisal tudi tri priloge za mesečnik Ognjišče: za oktobrsko številko leta 1983, o ekslibrisu (Ekslibris — »moja knjiga«); za novembrsko številko leta 1984 o sv. Karlu Boromejskem (ob 400-letnici smrti), ki goduje prav na današnji dan (Marijanovega pogreba), za majsko številko leta 1988 pa tudi prilogo o šmarnicah. Silvester Čuk je leta 1984 (7) priporočal njegovo knjigo Med Brdi in Jadranom.
Sicer pa je bil Marjan Brecelj zavezan slovenstvu, živel je s knjigami in za knjige - "eden zadnjih goriških enciklopedistov", kot so zapisali zamejski mediji....dolgoletni vodja študijskega oddelka Goriške knjižnice, veliko pa je pomagal tudi na številnih drugih področjih, v župniji Nova Gorica - Kapela (knjižica o frančiškanskem samostanu, več kot 50 let je bil skrbnik samostanske knjižnice ...) Blizu mu je bila tudi likovna umetnost, saj je bil izvedenec za ex -librise. Pripravil je dva slovarja: furlansko-slovenskega in brazilsko-slovenskega ... S spremnimi besedami, komentarji in opombami je opremil več izdaj (pesniški zbirki Ljubke Šorli in Ludvika Zorzuta ter izdajo pisem Francetu Bevku in Ivanu Trinku). Dobil je tudi Goropevškovo nagrado za »prispevek k razvoju in prepoznavnosti domoznanstva na Goriškem in preko slovenskih nacionalnih meja«.Goriški muzej mu je posvetil posebno številko Goriškega letnika (Brecljev zbornik)
pripravlja Marko Čuk - Ognjišče
https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=2444663992415486&id=10000615...