PATER FILIP RUPNIK
frančiškan, duhovnik, biseromašnik
rojen: 8. februarja 1931
umrl: 4. februarja 2020
pogreb: 8. februarja 2020
V Redu manjših bratov je bil 62 let, duhovnik pa 60 let.
V petek, 7. februarja, ob 18.30 bo krsta s pokojnim p. Filipom v cerkvi na Kapeli; ob 19. uri se bomo župljani poslovili s sveto mašo.
V soboto, 8. februarja, ob 11. uri slovo na Kostanjevici; ob 11.30 sprejem na Sveti Gori.
Ob 13. uri pogrebna maša na Sveti Gori, ki jo bo daroval ljubljanski nadškof p. Stanislav Zore.
Rajnega brata priporočamo v molitev.
Frančiškovi bratje s Kostanjevice
BISEROMAŠNIK PATER FILIP (FRANC) RUPNIK
Njegovo življenje se zdi kot pravljica, saj je deček iz vasice Stara Oselica, v hribih daleč od mesta, uresničil svoje sanje.
Mali Franc se je rodil 8. februarja 1931, kot drugi otrok mami Nežki, roj. Bajt (1903-1983) in očetu Francu Rupniku (1905-1986). Njegov oče, podjetni mladenič, doma iz Črnega vrha nad Idrijo, je kmalu po prihodu od vojakov kupil v vasi Breznica nad Žirmi (ali tudi v Osojnici) kmečko hišo pr` Bajtarčku, in se preselil od doma na svoje. V bližnji vasi je spoznal deklo Nežko, doma iz Podjelovega brda nad Sovodnjem in dogovorila sta se za poroko. Podjetni oče je bil krojač, družina pa je živela tudi od kmetije.
Mlada starša sta v družino sprejela dvanajst otrok. Trije so umrli že v rani mladosti. Danes je živih še pet: bratje p. Filip, Gregor in Izidor (Matevž) ter sestri Marija in Zinka. Pred časom so se poslovili sestri Nežka in Ivanka ter brata p. Simon (Alfonz) in br. Leon (Cvetko). Pater Filip se pošali, da jih je bilo »za en pod«, to pomeni, da veliko, kot mlatičev na mlačvi. Prostor, kjer so v gospodarskem poslopju mlatili žito je bil pod in nanj je lahko šlo precej mlatičev, vendar le toliko, da se s cepci niso potolkli.
Vas Breznica je bila tik ob rapalski meji, vendar že v Italiji. Tako so spadali v župnijo Ledine, ki je bila v Italiji in so morali hoditi k maši in verouku v Ledine, ki so bile oddaljene več kot uro hoda. Do Žirov, kamor so tudi radi šli, je bilo le 15 minut. Družina je bila verna in versko življenje je bilo nekaj normalnega in utečenega doma in v vasi. P. Filip se spominja, kako dolga je bila pot v cerkev, posebej pozimi v snegu in mrazu. Oče Franc je videl, da bi bilo za družino bolje, če se umaknejo od meje. Tako je kupil posestvo in parcele v Stari Oselici in zgradil hišo. Ko je mali Franc imel 8 let (1939), se je družina preselila v nov dom, v Jugoslavijo. Doma so veliko brali, saj so prejemali knjige Mohorjeve družbe in frančiškansko revijo Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Oče je verjetno videl bistrost svojega sina, zato mu je večkrat dejal, da bo šel študirat v Gorico. To pa je pomenilo, da bo šel v semenišče in postal `gospod`. A začela se je II. svetovna vojna, ki je k njim pripeljala vojake, Nemce, kasneje tudi partizane. Boji na meji so ohromili vsako dejavnost. Tudi šole ni bilo, oz. zelo kratka obdobja, nekaj v slovenščini, nekaj v nemščini. Ko je se vojna leta 1945 končala, je mali Franc imel končane dobre tri razrede osnovne šole. Med vojno in ob koncu ni nihče več govoril o šolanju.
Kmalu po koncu vojne pa je župnik oznanil, da se ustanavlja semenišče v Ljubljani in povabil mlade, da se vpišejo. Franc Rupnik mlajši, ki je že v otroškem srcu imel vsajeno pot, namero ali željo, da postane duhovnik, se je odločil, da se vpiše. Starši, ki so ga nekoč nagovarjali, so mu tokrat branili, češ da je prestar, saj je imel že 15 let in ni imel niti osnovne šole. A želja je rodila tudi voljo in s pomočjo učiteljice ter g. župnika je opravil izpite za osnovno šolo in tudi sprejemne izpite za vpis v semenišče. »Človek je mal predrzen, imel sem zaupanje, vedel sem, da se moram zanesti na `Velikega šefa`, da bo pomagal.«
Njegov brat Florjan, doma so ga klicali Cvetko, pa je rekel, da on pa ne bo študiral in bo šel kar v klošter. Odločno je vstopil v samostan k bratom frančiškanom. O njih je marsikaj slišal, saj so bili starši in sestra Nežka v frančiškovem svetnem redu. Tako sta oba odšla v Ljubljano, Franc v semenišče, Cvetko pa k frančiškanom na Tromostovje. Franc je Cvetka, ki je pri frančiškanih sprejel redovno ime brat Leon, večkrat obiskal in duh sv. Frančiška mu je počasi postajal domač. Po enem letu, leta 1947, so nove oblasti semenišče zaprle, kot vse podobne verske ustanove. Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji v Kranju in bival pri sorodnikih v Šmartnem pri Kranju. »To je bila resna in cenjena šola in če si tam maturiral, si lahko šel študirat na katerokoli univerzo«. Domov verjetno ni hodil vsak teden in spominja se, da je rad stregel pri nedeljskih mašah in med tednom. Pripoveduje, kakšen zgled mu je bil profesor matematike in fizike, ki je bil redno v zakristiji pri nedeljski maši. Še vedno mu je žal, da ga ni povabil na novo mašo.
Pri študiju ni imel večjih težav, a hudomušno pravi: »So tudi taki, ki se prebijajo na gimnaziji in še danes se prebijam.« To je veljalo za njegovo celotno šolanje in odraščanje, saj je sledil sebi, notranjemu glasu in klicu. Tudi na kranjski gimnaziji vsi niso bili zaželeni, saj je v letu 1948 tudi on prejel pismo, naj si poišče drugo šolo.
Zopet mu je prišla prav predrznost in srčnost ter vdanost v božjo voljo. »Nalezel sem se duha sv. Frančiška in ta `bolezen` je postala kronična.« V njej je zaslutil svojo pot in se odločil, da vstopi v frančiškanski samostan na Prešernovem (takrat Marijinem) trgu v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na 7. oz. `uršulinski` gimnaziji v Ljubljani. Za leto dni je bil poslan v noviciat v Novo mesto, kjer je sprejel redovno ime Filip. Po enem letu se je vrnil v Ljubljano, končal gimnazijo in maturiral leta 1954.
Takoj po maturi je bil vpoklican v vojsko in poslan na `služenje vojaškega roka` v Kićevo v Makedonijo za leto in pol. To je bila kasarna »za popove i lopove«, pa tudi kazenska za oficirje. Spominja se, da so ga zasliševali, mu kazali `roženkranc` in ga okarakterizirali za bodočega `popa`. Vedno je imel `angela varuha`, nekoga, ki ga je opazoval. Nekoč so ga spraševali, kaj mu je všeč. Povedal je, da ima rad slovenščino in matematiko. In ker so bili prepričani, da je slovenščina bogoslovje, je odtlej nalašč govoril samo slovensko. Tam je srečal tudi druge semeniščnike. Čeprav so ga nadrejeni preizkušali na različne načine, je s svojo mirnostjo in preudarnostjo vojsko preživel brez večjih problemov. Kljub vojaškim omejitvam so se fantje znašli. Bogoslovci - vojaki, ki so šli domov ali v Skopje so včasih, skrivaj prinesli najsvetejše in se obhajali. Po vrnitvi od vojakov je, od leta 1956, nadaljeval študij na Teološki fakulteti in kot frančiškanski brat bival v frančiškanskem samostanu na Prešernovem trgu. Pridno je študiral in pri študiju ni imel resnih preglavic. Leta 1961 je diplomiral. Kot redovnik pa je bil lahko posvečen že po četrtem letniku študija. In to čast ter potrditev je dosegel že leta 1959. V času do zaključka študija je pomagal v župniji Bežigrad v Ljubljani.
IZ DRUŽINE FRANCA RUPNIKA IZ STARE OSELICE SO SE ZA POSVEČENO ŽIVLJENJE ODLOČILI TRIJE FANTJE IN SESTRA:
FLORJAN - CVETKO (1932–2018) je postal brat LEON ofm in delal v različnih frančiškanskih samostanih po Sloveniji, med drugim tudi na Kostanjevici v letih 1956–1959 in 1962-1966. Zadnja leta je živel na Brezjah, kjer je lani umrl. Pokopan je na Brezjah.
FRANC (roj. 1931) je postal pater FILIP ofm je letos biseromašnik, star 88 let. Na Kostanjevici je deloval v letih 1971–1980, po 34 letih se je vrnil in od leta 2014 biva na Kostanjevici v Novi Gorici.
ALFONZ (1934–2014) je postal kapucin pater SIMON. Deloval je v različnih kapucinskih samostanih, veliko časa je bil pri kapucinih v Vipavskem križu, nazadnje pa na Studencu pri Mariboru, kjer je tudi umrl. Pokopan je v Mariboru.
Sestro NEŽKO (1930–2005) so poslali na kuharski tečaj v Cerkno, da bi se naučila dobro kuhati. P. Filip pravi, da so jo zvabili v Brda za kuharico k medanskemu župniku Milaniču, kateremu je gospodinjila do njegove smrti. Kuhala je tudi duhovniku v Vrtojbi in Studenem. Bila je članica Frančiškovega tretjega reda oz. Frančiškovega svetnega reda in naredila večne zaobljube. Zato jo p. Filip, ki jo je zelo cenil, šteje med posvečene osebe. Pred smrtjo je živela doma v Stari Oselici in je tam pokopana.
MAŠNIŠKO POSVEČENJE 29. JUNIJA 1959
INTROIBO AD ALTARE DEI
P. Filip je s pridnostjo, voljo in potrpežljivostjo dosegel svoj cilj in izpolnil svojo mladostno željo, ki jo je v njem vzbudil njegov oče: postal je duhovnik na vekomaj. Ker je bil redovnik, je bil lahko posvečen že po končanem 4. letniku bogoslovja. Posvetil ga je ljubljanski škof Anton Vovk v ljubljanski stolnici.
P. Filipu se ob pogledu na slike s posvečenja zasvetijo oči. Z nasmehom se spominja takratnih dni in trdih razmer komunističnega režima.
Ljudje so škofa pred posvečenjem spraševali, če se kaj boji mačka (ta je bil pomembna osebnost nove oblasti, ki je ostro nasprotovala cerkvi). Škof pa je odgovarjal: »Kdaj se je še volk mačka bal?«
NOVA MAŠA 5. JULIJA 1959 V STARI OSELICI
Geslo novomašnika »po milosti božji duhovnik«
Velika množica ljudi se je zbrala in novomašnika p. Filipa spremljala od domače hiše do cerkve spreobrnjenja sv. Pavla. Pred cerkvijo sta ga blagoslovila mama in oče, najmlajša sestra Zinka pa mu je izročila novomašni križ. Seveda je tak praznik za novomašnika vesel dan, a tako poseben in pomemben, da večkrat skrb prekrije radost. Geslo zapisano na novomašni podobici nam govori o njegovi ponižnosti, veliki veri in zaupanju.
KAMNIK 1961–1962 (Golnik)
Takoj po zaključeni Teološki fakulteti in diplomi leta 1961 je bil nastavljen v Kamnik. Žal je že prvi dan moral na zdravljenje v bolnišnico za pljučne bolezni na Golnik. Med služenjem vojaškega roka se je okužil s tuberkulozo, ki pa je ni pozdravil. Na Golniku je preživel skoraj tričetrt leta.
ASISTENT FRANČIŠKOVEGA SVETNEGA REDA 1980–1982
Njegova naloga je bila, da obišče vse družine FSR, jim nudi duhovno podporo z različnimi oblikami, n. pr. predavanji, srečanji, duhovnimi vajami, spovedovanjem ipd. Spominja se, da je prekrižaril Slovenijo po dolgem in počez, saj so bile frančiškove družine ustanovljene vsepovsod. Nekoč so se vračali z obiska in so malo prehitro vozili. Ustavila jih je policistka, ki je kmalu ugotovila s kom ima opravka, čeprav so bili vsi v civilu. Hitro je preusmerila pogovor in ga vprašala, kako bi se lahko cerkveno poročila. Čeprav je bila na začetku neomajna, da jih kaznuje, je na koncu pozabila na njihov prekršek.
SVETA GORA 1962–1965 IN 1982–1986
Iz Kamnika je bil leta 1962 prestavljen na Sveto Goro, kjer je predvsem spovedoval. Z menjavo zraka in malo počitka so se mu moči povrnile. Na Sveto Goro – romarsko središče zahodne Slovenije - ima zelo lepe spomine, saj je tu srečeval številne ljudi. Množice ljudi so se stekale sem predvsem ob koncih tedna. Sprejemal je ljudi od vsepovsod, iz cele Evrope, vendar največ iz bližnje Italije. Obmejni kraji v Italiji si Sveto Goro celo lastijo, saj je bila po prvi svetovni vojni priključena Italiji, do njenega razpada l. 1943.
Ko je prišel drugič na Sveto Goro, je skrbel za svetišče in posestvo v vlogi gvardijana.
STRUNJAN
1965–1971 župnik in gvardijan v Marijinem svetišču in 1995–1998 asistent frančiškovega svetnega reda
V Strunjan je odšel z rodnim bratom Cvetkom oz. br. Leonom. Lepo mu je bilo ob morju, ljudje so bili odprti in so ga lepo sprejeli. Br. Leon je prevzel »tehnične posle«, poleg trt in oljk je hotel imeti še kravo, kot doma. P. Filip pravi: »To je bilo bolj kmečko, pastirsko delo. On je skrbel za kravo, jaz pa za ovce, za Gospodovo čredo.« Seveda je tudi p. Filip pomagal bratu, da sta nakosila dovolj krme za vsak dan in za zimo. Na samostanskem je bilo premalo, zato sta lahko kosila travo celo tam, kjer je nobeden drug ni smel.
Ko se je po štiriindvajsetih letih vrnil v Strunjan, je deloval tudi kot asistent FSR.
KOSTANJEVICA NOVA GORICA
1971–1980 magister novincev
Po desetih letih nabiranja izkušenj se je zanj začelo izredno zanimivo in plodno obdobje, ki je trajalo kar 9 let. Magister novincev je postal star 40 let. Veliko fantov je šlo skozi šolo noviciata, vendar se vsi niso odločili, da bi sprejeli redovno življenje. Med njimi pa je bil tudi p. Stanislav Zore, sedanji ljubljanski nadškof. Vsi se radi spomnimo tega živahnega obdobja, ki so ga bogatili mladi fantje, ki so bili navzoči pri maši kot strežniki, opravljali različna dela v samostanu in priskočili na pomoč pri delu. Očem nevidna je bila njihova priprava na življenje v frančiškanskem redu. Imeli so svoj program in red. Spoznavali so zgodovino reda, redovna pravila, posvečali so se duhovnosti, se pogovarjali o življenju v skupnosti. Pred zaobljubami so morali opraviti izpit. Noviciat je bil ločen od samostana. Kandidati so bili nameščeni v stavbi, ki jo sedaj uporablja Skupnost srečanje. Tudi njihov voditelj – magister novincev je imel sobo v tem delu in je bil veliko časa z njimi.
Vendar se p. Filip ni posvečal le novincem. Kolikor je mogel se je vključeval v življenje župnije. Vodil je mladinski verouk in se približal domači mladini. S fanti je navezal trajne stike, o katerih še vedno govorijo. Dekleta je navduševal za Marijino delo in za vstop v Frančiškov svetni red. Hodil je z njimi na srečanja, na duhovne vaje in izlete. Njegov moto je bil: »NASE POZABI IN DRUGE OSREČUJ«.
Tudi on je doživel rušilni potres l. 1976 v Furlaniji, ki je naredil veliko škode tudi na Kostanjevici. Bil je ravno na ploščadi pred cerkvijo, ko je zaropotalo. Mislil si je, `le kaj delajo kleriki, da tako ropota`. Spominja se, da je p. Lojze ravno popravil streho, pa je bilo v par minutah zopet vse uničeno, vsi objekti. Dimniki in korci so leteli s strehe, omet je padal s stropa in sten, prikazale so se velike razpoke. P. Filip si je šel ogledat poškodovana naselja po Soški dolini do Bovca, kjer živi njegov brat Gregor, ki je sodeloval pri popotresni obnovi.
Na Primorskem je bilo že prej dejavno gibanje Frančiškovega svetnega reda, predvsem v zamejstvu in na Tolminskem. Na njihovo pobudo ga je spremljal tudi p. Filip. Pridružili so se jim tudi naši farani. Večkrat so organizirali srečanja prav na Kostanjevici. Leta 1980 je bil imenovan za narodnega voditelja Frančiškovega svetnega reda in premeščen v Kamnik od koder je spremljal delo tretjerednikov po celi Sloveniji. Novince je prevzel p. Anton Jerman.
SVETE VIŠARJE – rektor romarske cerkve 1986–1995
Na to visokogorsko postojanko ima najlepše spomine: »Zelo lepo je bilo, lep kraj.«
Lep je božji svet, krasen je razgled! Vse je krog in krog delo božjih rok.
Poletja je prebil v župnišču pod Marijinim svetiščem na 1766 m nadmorske višine, obkrožen s številnimi romarji, sobrati in drugimi, ki so iskali dušni mir in poglobitev vere. Pozimi je bival v Žabnicah in bil pravi ambasador slovenske besede. To marsikomu ni bilo pogodu in se je moral posloviti. Premeščen je bil v Strunjan.
SYDNEY, AVSTRALIJA 1998–2005
V Avstralijo je šel, ker med frančiškani ni bilo drugega kandidata. Star je bil že 67 let, ko se je znova pogumno prepustil božjemu načrtu. Bil je izven predpisanih norm, saj niti angleško ni znal. Govoril je samo slovensko in bil pri vseh toplo sprejet. Med slovenskimi rojaki je po božji previdnosti preživel 7 let. Njegova želja: »Lepo bi bilo, če bi imel ponovitev biserne maše v Avstraliji, bi še katerega srečal. Šel bi ponovno na svoj otok - Filip Island in si zmočil noge v morju.«
NOVA ŠTIFTA
rektor romarske cerkve 2005-2014
Iz Avstralije se je vrnil najprej v Novo Štifto, da se zopet vključi v slovensko stvarnost. Zdi se, da je p. Filip vse spremembe prenašal s stoično mirnostjo in da ga niso tako motile, da svojih zavez ne bi mogel uresničevati. Iz pogovora se da razbrati, da se ni pretirano navezoval na kraje, kjer je služil. Vse sprejema z enako ljubeznijo in trdnim prepričanjem v božjo pomoč.
KOSTANJEVICA NOVA GORICA od leta 2014
Lepo nam je skupaj s p. Filipom. Ko je prišel na Kostanjevico, še ni imel težav s hojo in se je družil s farani ob vsaki priliki. Sedaj se premika s pomočjo hojce in sobratov, saj so v samostanu tudi stopnice. Manjše ovire še vedno sam premaga. Vsak dan še mašuje oz. somašuje glede na njegovo počutje. Njegov kleni in prepričljiv glas se sliši pri maši pri prošnjah za vse potrebe. Potrpežljivi in dobrovoljni p. Filip vsem vliva voljo in optimizem. Nikdar ne stoka ali se pritožuje. Ob nedeljah se po maši vedno pridruži ljudem na ploščadi. Če ima prevoz, se rad kam zapelje. Udeležuje se prireditev na Kostanjevici, piknikov, drugače pa se sprehaja po atriju ali rožnem vrtu. Vedno je vesel srečanja s svojo nečakinjo Ireno in njeno družino. Bog daj, da bi bilo še dolgo tako.
(Sestavila Mira Bastjančič ob biserni maši p. Filipa leta 2019)
Sožalje koprskega škofa Jurija Bizjaka
Ob slovesu patra Filipa Rupnika in ob njegovem odhodu v večno domovino izrekam vsej frančiškanski provinci v Sloveniji globoko sočutje in iskreno sožalje. Gospod naj pokojnega patra Filipa sprejme k sebi na večno gostijo, frančiškansko provinco pa okrepi z novimi duhovnimi poklici, ki bodo nadaljevali njegovo delo za rast in širjenje Božjega kraljestva med nami.
Apostol Filip je dvomečemu Natanaelu odgovoril z besedami: 'Pridi in poglej!' (Jn 1,46). Naš brat pater Filip je z istimi besedami, še bolj pa s svojim zglednim življenjem, mnoge vernike, ki so jih težili razni dvomi, vabil h Kristusu v Božje kraljestvo. Od danes naprej pa dobiva njegovo vabilo še novo in drugačno razsežnost: Pridi in poglej – v večno domovino, v nebeški Jeruzalem!
Patru Filipu in vsej frančiškanski provinci se zahvaljujem za vso duhovno in pastoralno oskrbo, ki jo nudijo naši škofiji, in kličem blagoslov Gospodov na vse njihovo delo in vse njihove molitve. Pokojni pater Filip pa naj se spočije od svojega truda in naj gredo z njim vsa njegova dobra dela (Raz 14,13). Gospod, daj mu večni pokoj in večna luč naju mu sveti. Naj počiva v miru. Amen.