Bohoričeva slovnica

Prva slovenska slovnica je sad prevajanja Svetega pisma v slovenski jezik. V skladu s protestantskim naukom naj bi imel vsak vernik neposreden dostop do Božjega razodetja, ki je zapisano v Svetem pismu. To mora biti na voljo v domačem, ljudskem jeziku. 

Prva slovnica slovenskega jezika Zimske urice (1584)
Posvetilo Adama Bohoriča na notranjih platnicah

Medtem ko je že Primož Trubar prevedel Novo zavezo in Psalme, se je Jurij Dalmatin lotil velikega dela, prevajanja celotnega pisma s poglobljenim študijem slovenskega govorjenega jezika. V njem je odkrival zakonitosti in pravila, po katerih se je ravnal in se jih je držal v celotnem prevodu. Zato je njegov prevod veliko bolj enoten, kot so bili Trubarjevi. Adam Bohorič, ki je opravil revizijo Dalmatinovega prevoda, je te ugotovitve zbral, jih sistematiziral in pospremil s študijo in razlagami (v latinskem jeziku) ter izdal v posebni knjižici, ki je izšla v Wittenbergu istega leta kot Dalmatinov prevod Svetega pisma (Biblija), leta 1584. Dal ji je latinski naslov Arcticae Horulae (Zimske urice). 

Bohorič je slovnico uredil tako, da je za naslovno stranjo najprej uvrstil odtis grbov treh dežel, Koroške, Štajerske in Kranjske, v območju katerih so prebivali slovenski rojaki. Sledi daljši predgovor kot posvetilo, v katerem brani slovensko jezikovno samostojnost proti nemščini in opozarja na njeno povezavo s slovanskimi jeziki. Uvodu sledi v latinščini razložena slovnica slovenskega jezika. Sestavljata jo dva večja dela, od katerih prvi obsega pravopis, besedoslovje in oblikoslovje, drugi pa skladnjo. Knjigo zaključuje obsežno vsebinsko kazalo.

Zimske urice so prvo slovensko jezikoslovno delo, ki je nastalo zato, da bi učence ljubljanske stanovske šole, katere ravnatelj je bil Adam Bohorič, čim bolj usposobilo za aktivno rabo latinščine. S slovnico je dal slovenskemu knjižnemu jeziku trdno ogrodje in prvo teoretično potrditev njegovega obstoja. Našteta so tudi načela črkopisa, ki se po njem imenuje bohoričica – ta je bil v slovenščini v rabi nadaljnjih 250 let.

Ob tem lepo vidimo, kako je v svojem nastanku slovenska pisana beseda tesno povezana z Božjo besedo – slovenski jezik je postal knjižni jezik takrat, ko je v njem spregovoril Bog ...

Knjiga ima svojo vrednost tudi kot velika bibliofilska redkost, saj se je do danes ohranilo le šestindvajset izvodov. Posebnost izvoda, ki ga hrani naša knjižnica, je v tem, da je na notranji strani prvih platnic Bohoričevo lastnoročno posvetilo, ki ga je napisal, ko je knjižico podaril Goričanu Juriju Ževu. In prav ta izvod je 3. decembra 2009, na »ta veseli dan kulture«, stopil v javnost v digitalizirani obliki in je odslej na voljo na svetovnem spletu.

"Slovnica Adama Bohoriča je prva slovnica slovenščine in postavlja slovenski jezik na častno deveto mesto med evropskimi ljudskimi jeziki, ki so dobili svojo slovnico v sodobnem pomenu besede. Pred slovenskim jezikom sta jo dobila v 15. stoletju italijanski in španski jezik, v 16. stoletju pa še francoski, češki, portugalski, valižanski, poljski in nemški jezik. Slovnico odlikuje sodobnost, naslonitev na sočasne vire in dejstvo, da je nastala kot posledica stvarnih jezikovnih težav ob jezikovnem urejanju Dalmatinove Biblije, ki je izšla hkrati z njo. Gre tudi za slovnico, ki je teoretično utemeljila bohoričico kot nov način zapisovanja slovenščine. Bohorič je v tem delu na mnogih mestih našel izvirne rešitve za opis zgradbe slovenskega jezika. Nastal je priročnik, namenjen bralcem z dobrim znanjem latinščine in nemščine ter vsaj osnovnim znanjem slovenščine, torej predvsem visoko izobraženim Slovencem in tedanjim evropskim jezikoslovcem. Ni bila pa ta slovnica nikoli mišljena kot splošni jezikovni priročnik, ki bi usmerjal rabo jezika. Namenjena je bila predvsem krepitvi jezikovne samozavesti.


Podobno kot Dalmatinova Biblija je tudi Bohoričeva slovnica ena od bolje ohranjenih slovenskih knjig iz 16. stoletja. Od 27  evidentiranih izvodov jih hranijo pet v Ljubljani (Narodna in univerzitetna knjižnica (3), Narodni muzej in Filozofska fakulteta), enega v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici v Novi Gorici in enega v Univerzitetni knjižnici v Mariboru, ostali izvodi pa so na voljo v naslednjih krajih po svetu: Bautzen, Bratislava, Cetinje, Chicago, Dresden, Gotha, Göttingen, Gradec, Jena, København, London, Lund, München, Praga (2), Uppsala, Varšava, Dunaj (2), Zagreb (2). Berlinski izvod se je izgubil v vojni. Knjiga obsega 179 strani (140 listov) v osmerki, natisnjena je bila pri dedičih Johanna Kraffta v Wittenbergu." (dr. Kozma Ahačič: Stati inu obstati, 2021)