Frančiškani smo malo čudni, zato ker imamo tud` provinciala, ki se piše Čuden. In sem prepričan, da je bil čuden tudi p. Stanislav Škrabec. In zato naj mi oprostijo režiserji te predstave, kajti pater Salvator Zobec je takole zapisal: »Dne 6. oktobra 1918. leta, na rožnovensko nedeljo, malo pred deveto uro zvečer, se je blaga duša patra Stanislava Škrabca preselila v večno domovino.«
In nagovoril sem moje sobrate, da vam pokažemo, kako se frančiškani poslovimo od naših pokojnih. In če pogledate na uro, je prav sto let.
(Frančiškanski bratje: provincial p. Marijan Čuden, br. Ambrož, p. Miha Vovk, p. Simon Peter Berlec, p. Edvard Kovač in p. Niko Žvokelj so prosto zapeli žalostinko Ultima in mortis hora : Ko bo zadnja ura bila)
Ultima in mortis hora, Ko bo zadnja ura bila,
Filium pronobis ora: pridi k nam Devica mila,
Bonam mortem impetra, pelji nas pred Jezusa,
Virgo Mater, Domina. dobra Mati in Gospa.
Prepričan sem, da so se tako bratje tudi pred sto leti tako poslovili od svojega sobrata, frančiškovega brata, od svojega so-duhovnika in ne nazadnje od velikana, učenjaka, majhnega po postavi, pa velikega po ustvarjalni moči. Iz vsega srca bi rad vas vse pozdravil, ponosen, da bivamo v samostanu, kjer je p. Stanislav Škrabec 42 let skrbel za svoje notranje frančiškovo življenje in ker je, in zaradi tega smo danes tukaj, skrbel za lep slovenski jezik. Zaradi prvega in drugega smo ponosni, smo veseli. In tudi sam zato iskreno izražam srčno hvaležnost, vsem, ki ste karkoli prispevali, da je od leta `93 lahko ena majhna znamka sprožila vso to valovanje do današnjega dne, ko lahko rečem mirne duše: danes je praznik slovenskega jezika.
Zato resnična hvaležnost vsem in, zdaj je pa treba pa pokadit: ampak to iskreno sedaj rečem, velika hvaležnost gospodu županu Mateju Arčonu, da je na tistem srečanju začutil, da je veliko hotenje. In danes lahko samo rečemo, da je tisto hotenje, brez računice, vzvalovilo, vzburkalo celo Goriško, od otroških vrtcev, osnovnih šol, srednjih šol, univerze in vseh posameznikov, ki ste obiskovali prireditve, predvsem pa, ki ste začutili, da le nismo tako majhen narod.
Pater Stanislav Škrabec je obvladal veliko jezikov, ampak samo enega je ljubil in temu je posvetil ves svoj genij. In prav zaradi tega smo danes tukaj in sem prepričan, da vsak od nas čuti globoko v svojem srcu hvaležnost. Da je nam vsem skupaj povedal: »Naš jezik je lep, le v njem lahko izraziš in poveš najlepše stvari.»
In zato tudi vsem vam v tem najlepšem jeziku rečem lahko samo: iskrena hvala.